Za Peterletom je stala nadškofija

Rok za oddajo finančnih poročil o volilnih kampanjah za predsedniško tekmo se je iztekel. Zadnji, ki je v soboto pred velikonočnimi prazniki poslal dokumentacijo računskemu sodišču, je bil vodja Peterletovega volilnega štaba Ivo Boscarol, ki jo je tudi najbolj skupil. Lojzetu Peterletu se volitve gotovo niso izplačale, saj ga je vsak glas stal 1,7 evra, kot kaže Boscarolovo poročilo. Veliko bolj se je potegovanje za predsedniško funkcijo izplačalo Danilu Türku, ki je v drugem krogu za posameznega volivca odštel 0,85 evra, ali pa Zmagu Jelinčiču, ki si je podporo kupil za samo 13 centov na podpornika. Jelinčič je imel tudi najnižje stroške, porabil je le 26 tisoč evrov, največ pa je potrošil Türk - 581 tisoč evrov, sledita mu Peterle s 526 in Mitja Gaspari s 388 tisoč evri.

Prihodki, donacije in stroški volilnih kampanj se morajo v skladu z zakonodajo skrbno zapisovati. Po pravilih, ki veljajo, volilni štabi zadnji mesec uradne kampanje ne smejo porabiti več kot 0,25 evra na volilnega upravičenca ali 0,4 evra na volivca za tista dva kandidata, ki se prebijeta v drugi krog. Ker je bilo ob zadnjih predsedniških volitvah 1,7 milijona volilnih upravičencev, to pomeni, da sta lahko Peterle in Türk za kampanjo porabila največ 688 tisoč evrov, česar so se organizatorji pri prikazovanju poročil tudi natančno držali. Igor Šoltes, vodja računskega sodišča, ki bo moralo prihodnje mesece preverjati njihove izkaze, pravi, da so takšne zakonske omejitve namenjene večji enakopravnosti med kandidati in dostopnosti do položajev. "Gre za načelo, da kapital ne sme prek oblasti metati prevelike sence med ljudstvo. S temi omejitvami se zagotavlja tudi večja transparentnost."

Zaradi tega volilne kampanje prav tako ni dovoljeno financirati z javnim denarjem ali z denarjem podjetij, v katerih je več kot 25 odstotkov javnega kapitala; posamezna donacija zasebnih podjetij pa ne sme presegati zgornje meje, ki je nekaj več kot 12 tisoč evrov. Ena izmed pomembnejših dimenzij volilnih kampanj je tako prav finančna podpora oziroma zbiranje donacij. Kandidati za predsednika resda del denarja dobijo od države. Zakon pravi, da se organizatorjem volilne kampanje povrnejo stroški v višini 0,12 evra za vsak dobljeni glas, to pomeni, da je država Türkovemu štabu povrnila 81 tisoč evrov, Peterletovemu 38 tisoč, Gasparijevemu 28 tisoč, Jelinčičevemu pa 22 tisoč evrov. A za resno oglaševanje je to zgolj kapljica v morje, ki ga morajo kandidati od podjetij ali posameznikov sami izcediti.

Tukaj pa se v politiko vmeša cela vrsta interesov, obljub in uslug, za katere nato politiki ostanejo dolžni. Na prvi pogled sicer ni razumljivo, zakaj naj bi zasebno podjetje, ki je v rdečih številkah ali celo tik pred likvidacijo, enemu od predsedniških kandidatov podarilo 12 tisoč evrov, ko pa je znano, da je to predvsem simbolična funkcija. A verjetno je jasno, da na videz neodvisni kandidati nikoli ne prihajajo sami. Za njimi stojijo njihovi politični bloki, z močjo, razpršeno po vseh vejah oblasti. Zato ima javnost pravico izvedeti, katera podjetja darujejo, koliko in komu. Slovenska zakonodaja je tukaj precej nenavadna - tudi v evropskem kontekstu - predvsem zato, ker nadpovprečno varuje anonimnost donatorjev. Organizatorji volilne kampanje morajo javnosti razkriti zgolj vire donacij, ki presegajo vrednost treh povprečnih plač. V Sloveniji večina v politiki meni, da je torej "zastonj" vsako kosilo, ki stane manj kot 3800 evrov.

Po podatkih Mednarodnega inštituta za demokracijo in pomoč pri volitvah je med članicami EU osem držav, v katerih morajo politične stranke ali podjetja razkriti prav vse prejete donacije. To so Češka, Estonija, Francija, Latvija, Litva, Madžarska, Nemčija in Španija. V sedmih drugih državah je določena najvišja vrednost donacije, pri kateri donator ostane anonimen. To so Belgija, Danska, Irska, Italija, Nizozemska, Portugalska, Velika Britanija in Slovenija. A ta meja anonimnosti je v Belgiji 125 evrov, na Portugalskem 350 evrov, v Veliki Britaniji (za podporo lokalnim strankam) 1250 evrov in na Danskem 1875 evrov, v Sloveniji pa je z več kot 3000 evri postavljena na evropski plafon. Le tri države EU po takšni netransparentnosti presegajo Slovenijo, to so Italija, Irska in Nizozemska. Strankam v državnem zboru ni do tega, da bi se transparentnost donacij povečala. Ko jih novinarji od časa do časa povprašamo po tem, večinoma dobimo odgovor, da bi tedaj stranke izgubile precej finančne podpore, saj se podjetja v politično zaznamovani Sloveniji ne želijo javno identificirati.

Tako se je tudi ob zadnjih predsedniških volitvah večji del donacij skrival pod omenjenim pragom. Seštevek sredstev javno objavljenih podpornikov znese le za približno tretjino vseh zbranih in porabljenih sredstev v zadnjem mesecu volilne kampanje. Türk je denimo moral razkriti za 151 tisoč evrov donacij, Peterle za 180 tisoč evrov, Gaspari pa za 102 tisoč evrov. Z drugim besedami, štabi so veliko večino denarja zbrali v manjših zneskih. Boscarol je v sporočilu za javnost zapisal, da so s prispevki 95 pravnih oseb in 46 fizičnih oseb za Peterleta na posebnem računu zbrali 461 tisoč evrov, objaviti pa so morali le seznam osmih fizičnih oseb in 14 pravnih oseb, ki so prispevale več kot 3800 evrov.

Kljub temu je iz podatkov, ki so javno objavljeni, mogoče identificirati skrite botre iz ozadja. Pri tem še najbolj izstopa Lojze Peterle. Na seznamu 14 podjetij, ki so za njegovo volilno kampanjo prispevala največ, prevladujejo družbe, ki so v neposredni ali posredni povezavi z mariborsko nadškofijo. Sicer je Peterle v kampanji poskušal delovati neodvisno in tudi slovenska škofovska konferenca ga v svoji izjavi ni neposredno podprla, ampak je pozvala volivce, naj "izvolijo človeka, ki bo s svojim delovanjem ustvarjal ozračje medsebojnega razumevanja, solidarnosti in sodelovanja". Kljub temu je cerkev finančno podprla le Peterleta in ne ravno tako solidarnega in razumevajočega Türka.

Dvanajst tisoč evrov je denimo Peterletu doniral Zvon Ena holding, ki je v večinski lasti nadškofije in župnij ter drugih cerkvenih organizacij. Krekova družba, ki je Peterletovemu štabu prispevala 3800 evrov, je ravno tako v stoodstotni lasti nadškofijskega Zvona Ena holdinga, enako velja za finančno družbo Kz-fin, ki je prispevala 3800 evrov in je v lasti cerkvenega Zvona Dve holdinga, Zvona Ena holdinga in Krekove družbe. Skupaj 9700 evrov sta prispevali podjetji, ki sta iz Cetisove založniško-tiskarske skupine, to sta podjetje za zaposlovanje invalidov Cetis Graf in Cetis. Obe sta pod večinsko taktirko holdinga Zvon dve, ki ga upravljajo družbe v okviru mariborske nadškofije. In končno je pipico za Peterleta za 10 tisoč evrov odprla še papirnica Goričane, ki jo na koncu lastniške verige ravno tako upravlja mariborski nadškof Franc Kramberger. Iz Zvona Ena holdinga in Krekove družbe zaradi zadržanosti uprave niso mogli sporočiti, kakšni interesi so jih gnali pri podpori Peterletovemu štabu, direktor podjetja Kz-Fin Matej Golob pa je odgovoril, da je šlo v njihovem primeru za "zasebno odločitev zasebnega podjetja".

Poleg cerkve je Peterletu največji možni znesek, 12 tisoč evrov, doniralo podjetje Pipistrel v lasti Iva Boscarola, 12 tisoč evrov je prispevala skupina Biring, ki jo vodi Marjan Tekavec. Tekavec je leta 1998 kandidiral za župana na listi SKD, sedaj pa je njegovo podjetje, ki se ukvarja s trgovino in z uvozom nekaterih znanih blagovnih znamk pisarniške opreme, kot sta Canon in Swarovski, izredno uspešno. Celotni prihodki podjetja so se od leta 2002, ko so znašali skoraj 921 tisoč evrov, dvignili na kar 6 milijonov evrov (2006). Založba Rokus, v kateri je prisoten nemški kapital, je prispevala 3818 evrov, 12 tisoč evrov pa je Peterletu doniralo podjetje za poslovno svetovanje GSO - ki je, mimogrede, enak znesek namenilo tudi Danilu Tüku. Z 12 tisoč evri je Peterleta nagradil KD Holding, podjetje Epic je prispevalo 5000 evrov, doniral pa je tudi Vegrad Febau, ki je v 50-odstotni lasti Vegrada. Direktorica Vegrada Hilda Tovšak, ki nastopa v zadnji podkupovalni aferi, je sicer javno zanikala, da bi njeno podjetje karkoli prispevalo za Peterleta, po razkritju finančnega poročila pa je dodala, da menda Vegrad na omenjeno podjetje iz skupine, ki je prispevalo 5000 evrov, nima vpliva.

Zanimivo je, da Peterle, ki je sicer kandidiral kot neodvisni kandidat s podporo strank SDS, NSi in SLS, od teh strank ni dobil javne finančne podpore. Celo njegova nekdanja NSi, v kateri je ob začetku kampanje članstvo "zamrznil", sodeč po objavljenih podatkih ni prispevala večjega zneska. Drugače je bilo s strankarsko podporo za Danila Türka. Türku, ki je bil ravno tako neodvisni kandidat s podporo stranke Zares in SD, so socialdemokrati primaknili 12 tisoč evrov, tedaj še združenje Zares pa 4500 evrov. Poleg strank so Türka z donacijami podprli še oglaševalsko podjetje Studio moderna, podjetje Trop, d. o. o., ki se ukvarja z gostinstvom in s turizmom, TNT Events, ki se ukvarja z organizacijo dogodkov, in Salonit Anhovo. "Državna" skupina Triglav ima v Salonitu Anhovo le 24,9 odstotka, torej ravno 0,1 odstotka manj od zakonske definicije, po kateri bi bila pomoč prepovedana.

Ta greh pa se je morda zgodil Mitji Gaspariju. Med družbami, ki so mu namenile večje zneske, najdemo tudi mariborsko podjetje Marles. Po zakonu volilne kampanje ne smejo financirati podjetja, v katera je vložen javni kapital v višini več kot 25 odstotkov, sodeč po podatkih Gvina pa je v Marlesu javni delež višji od 25 odstotkov. "Državna" Nova KBM si v njem lasti 10,2 odstotka, paradržavna Slovenska odškodninska družba ima vloženih 9,54 odstotka, Petrol skoraj 4 odstotke, Zavarovalnica Maribor pa 3,17 odstotka. Seštevek znaša skoraj 27 odstotkov državnega lastništva. O tem smo povprašali Mitjo Gasparija in Marles. Gaspari je dejal, da je ponudbe o sodelovanju poslal več podjetjem, katerih podatke je dobil iz javnih registrov. Dodal je, da ni mogel pri vsakem preverjati podatkov o lastniški strukturi. Tega bi se očitno morali zavedati v Marlesu, vendar direktor Danilo Peteh pojasnila do zaključka redakcije ni poslal.

Če sodimo po razgrnjenem poročilu, tudi Mitje Gasparija LDS ni finančno podprla z večjim zneskom, največji donator je bil kar Gaspari sam, saj je v kampanji porabil 37 tisoč evrov. Med tistimi, ki so Gaspariju namenili več kot tri povprečne plače, je šlo predvsem za podjetja okrog Prešernove družbe. Založniško podjetje Prešernova družba mu je nakazalo 10 tisoč evrov, knjigarna PD, ki jo prav tako vodi Matjaž Bizjak iz Prešernove družbe, je prispevala 10 tisoč evrov, 10 tisoč evrov je prišlo iz Factor banke.

Türk in Gaspari sta z zaključnim poročilom predvolilno tekmovanje tudi uradno končala, pri Peterletu pa se je očitno zapletlo. Čeprav bi do 26. marca moral poplačati vse dolgove iz enomesečne volilne kampanje, je še vedno dolžan več kot 160 tisoč evrov oglaševalski agenciji Arih. Dolg za zadnji mesec volilne kampanje znaša 65 tisoč evrov, pomeni pa kršitev zakona o volilni in referendumski kampanji, za katero je predpisana globa od 10 do 15 tisoč evrov za Boscarola, ki je odgovorna oseba. Peterle in Boscarol, ki za zdaj zapleta ne želita javno pojasniti, sta se očitno uštela pri načrtovanju prihodkov in odhodkov. Arih je v primeru neplačila že napovedal tožbo. Še vedno pa obstaja možnost, da Peterletu na pomoč priskočijo njegovi donatorji. Tokrat seveda brez javno razgrnjenega poročila.