Kdo brije norce?

Na spletnih straneh Centra za poklicno izobraževanje je zapisano: "Izmed splošnoizobraževalnih predmetov bo mogoče izbrati geografijo, sociologijo ali psihologijo." Če pogledamo posamezne prenovljene izobraževalne programe - najdemo jih na spletni strani ministrstva za šolstvo in šport - od programa za ekonomskega, strojnega, farmacevtskega, naravovarstvenega (ki sicer ima nekakšno etiko), geodetskega in gastronomsko-turističnega tehnika do programa za medijskega tehnika itd., opazimo, da ta izbira - še posebej izbira med sociologijo in psihologijo - dejansko postaja veljavna v večini programov.

Ohlapno rečeno je to simptom neoliberalnega spreminjanja naše družbe (in šole), če pa smo natančnejši, tedaj smo priča vprašljivemu (in ponovnemu) uvajanju usmerjenega izobraževanja, katerega cilj ni izobraževanje svobodnih, avtonomnih osebnosti, temveč spreminjanje prihajajočih generacij v delovno silo, v človeške vire. Spreminjanje do sedaj obveznih splošnoizobraževalnih predmetov v izbirne - logika izbiranja je navadno ta, da dijak izbere enega izmed njih - vodi h krčenju splošnoizobraževalnih vsebin, to pa vodi naprej do izobraževanja, ki je vse ožje usmerjeno in tako izgublja svoj pravi pomen. Z drugimi besedami - spreminjanje obveznih splošnoizobraževalnih predmetov v izbirne bi lahko opisali tudi kot spreminjanje "izobraževanja" v "šolanje".

Po tem uvodu je nemara čas za nekaj besed o filozofiji. Nedavno sem na nekem izobraževanju, namenjenem prenovi, slišal, da smo priča povsem novi filozofiji; filozofiji, ki postavlja na glavo dosedanje načine; filozofiji, zaradi katere je postala prej makadamska pot asfaltirana itd. Poanta: kurikularna prenova ima filozofsko ozadje - celo po besedah samih prenoviteljev.

Težava je zgolj ta, da ti prenovitelji niso filozofi (kar sicer ni posebna težava), zelo skrb zbujajoče pa je, da večinoma ne poznajo filozofske literature, zlasti literature s področja filozofije izobraževanja, ki bi jim pomagala kritično premisliti logiko in upravičenost uvajanja posameznih sprememb. Prav zato, ker takšne refleksije v Sloveniji skorajda ni, novosti navadno niso dovolj jasno in kritično premišljene. Če je že kakšen filozofski pojem prisoten v šolskih logih, potem je to v zadnjem času pojem kritičnega mišljenja. Toda kaj v resnici pomeni reformatorjem, bi težko rekli, saj sami niso preveč odprti za razpravo ali kritiko - celo ne za dobronamerno načenjanje vprašanj. Namesto tega, kadar so deležni kritike, najpogosteje udarijo po mizi rekoč: če ne bomo tako ravnali (uvajali sprememb, ki "razbremenjujejo" učence, prepuščajo šolo gospodarstvu itd.), ne bomo konkurenčni Japoncem ali Kitajcem. Si predstavljate? Vzemite katerikoli ukrep in si zoper njega izmislite ugovor ali dva v imenu obče človeškosti. Ali vam bo kdo prisluhnil? Ne, ker gotovo niste konkurenčni Japoncem ali Kitajcem. Toda vseeno, morda pa "odpravljanje" sociologije in psihologije ni dobro? Kako da ne, brez tega ne bomo konkurenčni Japoncem ali Kitajcem. Recimo, da ste Japonec ali Kitajec in želite posnemati slovensko kurikularno prenovo. Joj, ne? Ker ne boste konkurenčni niti samim sebi?

Kakorkoli že, Colin Wringe (njegovo besedilo Otroke v delavce najdemo v zborniku Filozofija izobraževanja, ur. P. H. Hirst in P. White, Routledge, 1998) bi dejal, da se ne bi smeli pustiti ustrahovati retoriki sklicevanja na Japonce (ali Kitajce). Iz njegovih besed bi lahko izpeljali celo, da bi se morali takšni retoriki upreti, če želimo zaustaviti logiko spreminjanja otrok v delavce. Razložimo to nekoliko. Tradicionalni namen šole (tudi srednješolskega poklicnega izobraževanja) je bil poskrbeti za osebnostni razvoj in avtonomijo učencev, to pa se je dosegalo z razširjanjem znanja, miselnih obzorij in nagnjenj. Za šolo niso bili značilni zgolj instrumentalni cilji (šolanje za poklic, prispevek skupnosti itd.), temveč je služila svobodi posameznika in negovanju sposobnosti njegove lastne izbire. Iz tega zornega kota utegne uvajanje neposrednega šolanja za poklic (kot nasprotja izobraževanju v imenu svobode posameznika) v vse zgodnejše faze sekundarnega kurikula ustaviti družbeno mobilnost - to pa ostro nasprotuje idealu enakih možnosti.

Poglejmo sedaj nekoliko podrobneje, kako je lahko pravkar rečeno posledica "odpravljanja" splošnoizobraževalnih predmetov v našem poklicnem izobraževanju. Zdaj ima zelo veliko dijakov srednjih poklicnih (strokovnih, strokovno-tehničnih in poklicno-tehničnih) šol v učnem načrtu geografijo, psihologijo in sociologijo. Pustimo ob strani, zakaj v številnih programih niso nikoli imeli tudi filozofije (ki od vseh predmetov najeksplicitneje razvija od oblasti opevano kritično mišljenje in etično refleksijo), ker se moramo očitno boriti že za minimum splošne izobrazbe. Novi učni načrti večinoma predvidevajo izbiro med temi predmeti, najpogosteje med psihologijo in sociologijo. To pomeni, da bodo učenci na večini šol - kljub drugačni organiziranosti pouka (moduli, učne situacije itd.) - tem splošnoizobraževalnim vsebinam bistveno manj izpostavljeni. Hura, bodo rekli učenci in tudi marsikateri odrasli, a če pomislimo, da splošnoizobraževalne vsebine tkejo tisto osnovno in skupno zavest pripadnikov družbe, se bomo v tej državi kaj kmalu še težje medsebojno sporazumevali, kot že tako ali tako se. Lepo, da je eden izmed temeljnih ciljev prenove približanje učnega procesa učencem, toda kdo bi vendar moral pomisliti, da obstaja razlika med tem, kakšni so učenci ta trenutek, kakšni bodo čez leto ali nekaj let in kakšni bi lahko bili, če bi bili deležni dobre izobrazbe. Učenec je danes nemara vesel, ker mu poleg psihologije ne utrujamo še s sociologijo oziroma geografijo (ali obratno), toda iz nekega drugega zornega kota (ki se ne meni zgolj za trenutno ugodje, Japonce ali poklicno kompetenco) ima isti učenec do tega vendarle tudi pravico. Pravico ima do čim boljše in čim širše izobrazbe - ne le, ker ne vemo, kdaj in ob pomoči katerih predmetnih področij utegne razvijati svoje potenciale, pravico ima tudi zato, ker je človeško bitje, ker so nekatera spoznanja in drže preprosto del obče človeške dediščine. Iz tega zornega kota pomeni oženje paketa občeizobraževalnih predmetov kršitev človekovih pravic in bi ga nemara morali tako tudi obravnavati.

Kritik bi rekel, da pretiravam, da ti predmeti ne bodo nujno izginili, saj jih bodo lahko umestili v odprti del kurikula, ki mu bo po novem namenjena petina ur, ki jih bodo šole lahko avtonomno razdeljevale. V teoriji je to res, kaj pa v praksi? Ali obstaja kakšen zgled, kako bodo šole ravnale z avtonomijo? Je katera od šol že preživela vse etape prenove, in to v okoliščinah, ki so vsaj približno primerljive z resničnim življenjem? Menim, da je logiko razporejanja ur v odprtem kurikulu trenutno mogoče primerjati le z logiko razdeljevanja sedanjih nerazporejenih ur, ki jih imajo šole na voljo. Glede razdeljevanja teh ur pa je najbrž vsakomur jasno, da se ravnatelji ne ravnajo po filozofskem premisleku o človekovih pravicah ali o pomenu in pojmu izobrazbe, temveč pragmatično rešujejo delovno obveznost zaposlenih, s čimer skrbijo za mir v šoli. Za nameček pa je treba dodati, da so ure odprtega kurikula tako ali tako, po besedah samih prenoviteljev, namenjene marsičemu - najbrž povezovanju z gospodarstvom - in ne družboslovju ali humanistiki. Ali ni navsezadnje nekako smešno slišati, da bomo nekaj odpravili zgolj zato, da bomo potem to vpeljali nazaj. Sklicevanje na novo in povečano avtonomijo šol je potemtakem privlečeno za lase. Poleg tega si ne morem kaj, da ne bi besede, dveh namenil še sami avtonomiji. Ta pojem je po svojem pomenu nasproten heteronomiji: pomeni namreč biti sam svoj zakonodajalec, v nasprotju s tem, da ti zakone odrejajo drugi. Toda, kot rečeno, reformatorji poklicnega izobraževanja trdijo, da je odprti kurikul namenjen marsičemu, čeprav najbrž zlasti povezovanju z gospodarstvom, ki je tudi eden izmed glavnih ciljev novega usmerjenega izobraževanja. To pomeni, da bodo šole - kot kažejo nekateri še nedokončani pilotski projekti - vpraševale gospodarska podjetja, kaj bi ta želela, da jim šole ponudijo. Očitno je torej, karkoli si že mislite o tej potezi, da je pojem avtonomije v rokah naših prenoviteljev dobil povsem nov pomen. Šola si - najbrž zaradi Japoncev - zakonov ne postavlja več sama, temveč se uklanja ekonomsko-tržni logiki. Gospodarsko okolje sprašuje, kaj naj stori s človeškimi viri, ki prestopijo njen prag. A to še ni vse, občasno vpraša celo same te vire, ki, stari petnajst ali šestnajst let in sproščeni od splošne, kakovostne izobrazbe, niti nočejo več biti kaj drugega kot ravno viri, ki se pehajo za čim boljšo samoprodajo.

Kmalu bodo volitve. Nekatere stranke se obračajo na tuje in skušajo mobilizirati zdomce. Toda vse bolj smo zdomci tudi učitelji, ki nas navsezadnje ni tako malo. Katera stranka se bo prva zavzela za tisti pomen šole, ki ljudem ne odtujuje splošne človeške dediščine in deluje v službi svobodnega posameznika, to je posameznika, ki ima pravico do izbire svoje življenjske usode? In katera stranka bo prva v tej smeri tudi kaj storila? Za zdaj bi res težko stavil na katerokoli!