Sprevrženost in aroganca

Že nekaj časa, še posebej pa ob sodbi Vrhovnega sodišča Slovenije, ki razveljavlja sodbo vojaškega sodišča 4. armade zoper nekdanjega ljubljanskega nadškofa G. Rožmana in M. Kreka, se pojavljajo v javnosti fantazijske trditve o poteku dogodkov med vojno na Slovenskem. Te neutemeljene, arogantno izzivalne, obenem pa hinavsko na spravo sklicujoče se trditve, je treba vendarle odločno zavrniti, kljub moji privrženosti načelu strpnosti. O tem pa je treba spregovoriti tudi zato, ker Slovenija, obremenjena s kolaboracijo in nacionalnim izdajstvom kot domnevnima zmagovalcema, ne bi imela kaj iskati v Evropski uniji, ki je zgrajena na zmagi zaveznikov nad zlom nacizma in fašizma. Za uspešno predsedovanje EU in za ureditev odnosov s sosedami sta potrebna samozavest in ponos, ki sta lahko utemeljena na uporu, ne pa hlapčevstvo in poniglavost, ki neizogibno izhajata iz političnega kvizlinštva, iz oborožene kolaboracije s silami osi in iz nacionalnega izdajstva.

Na glavo obrnjene fantazijske trditve o poteku dogodkov med drugo svetovno vojno v Sloveniji je na kratko mogoče povzeti takole: mednarodnopravna kontinuiteta kraljevine Jugoslavije naj bi se po vojaškem porazu aprila 1941 še naprej izražala v obstoju vlade v begunstvu. Po tem konstruktu naj upor večine prebivalstva Jugoslavije ne bi bil upor zoper okupatorje, temveč komunistični upor zoper "legitimno" vlado v begunstvu in zoper njene oborožene sile, četnike Draže Mihajlovića, torej državljanska vojna. Okupacijske sile naj bi bile spričo tega in v skladu z mednarodnim pravom dolžne zagotoviti javni red in mir in varnost civilnega prebivalstva. Zato naj bi bile po mednarodnem pravu o vojni zasedbi upravičene do kaznovanja upornikov. Partizani naj bi napadali "pravno zavarovane interese civilnega prebivalstva", zato naj bi bili ti napadi protipravni in to naj bi utemeljevalo pravico prebivalstva do silobrana, kar naj bi se izražalo v ustanovitvi Milizie volontarie anticomuniste in domobranstva ter v njihovi vojni proti narodnoosvobodilnemu gibanju (NOG) na strani fašističnih in nacističnih oboroženih sil. Vsa dejanja in ravnanja partizanov naj bi bila "navadna kriminalna dejanja vse do priznanja Titovih partizanov kot vojskujoče se strani". Zato naj bi bilo oboroženo in vsako drugo sodelovanje z okupacijskimi silami v resnici samo mednarodnopravno zapovedano izpolnjevanje dolžnosti vseh obstoječih institucij okupiranega ozemlja, tudi rimskokatoliške cerkve, pri zagotavljanju varnosti civilnega prebivalstva. Spričo tega naj bi bilo tudi dejansko priznanje narodnoosvobodilnega gibanja s strani Velike Britanije (od začetka leta 1943, op. p.) prezgodnje, nedopustno in naj bi pomenilo kršitev mednarodnega prava.

Ta izkrivljena podoba o dejstvih je zdaj poglavitna "argumentacija", s katero poskušajo nekdanji kolaboranti in njihovi nasledniki revidirati potek druge svetovne vojne, kriminalizirati NOG ter povzdigniti lastno kvizlinško in narodno izdajalsko delovanje in njegov poraz med drugo svetovno vojno v zmago in na raven s tedaj veljavnim mednarodnim pravom skladnega ravnanja. Na domišljijske, na videz pravne in mednarodnopravne sklepe, ki jih izvajajo iz tega fantazijskega scenarija, je treba odgovoriti jasno, da ne bi postali resnica spričo njihovega pogostega ponavljanja.

Napad sil osi na Jugoslavijo je bil protipravna agresija, kot je v sodbi ugotovilo Mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu. Zato so bila vsa dejanja in ravnanja okupatorjev zoper pripadnike NOG in civilno prebivalstvo v temelju protipravna. Mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu jih je razglasilo za vojna hudodelstva in za hudodelstva zoper človečnost. Zato se ni mogoče sklicevati na mednarodno vojno pravo za njihovo opravičevanje. Že po Haaški konvenciji o vojni na kopnem iz leta 1907 pa je bila izrecno razglašena za protipravno dejanska ali celo formalnopravna priključitev delov slovenskih ozemelj Italiji in Nemčiji. Zato je bil upor narodov nekdanje Jugoslavije legitimen upor zoper napadalce in okupatorje in zato je bilo politično in oboroženo sodelovanje z okupatorji zoper sile narodnoosvobodilnega upora veleizdaja in izdaja domovine po kateremkoli kazenskem pravu vse od rimskega prava dalje.

V Sloveniji med vojno ni potekala nikakršna državljanska vojna. Ta je v razmerah sovražne okupacije že pojmovno izključena. Sicer pa so bile strani v spopadu pri nas jasno opredeljene. Na eni strani so bile sile osi, te so obsegale tudi oborožene sile domačih ali tujih kolaborantov, ki so bile pod njihovim poveljstvom, od njih oborožene in oskrbovane. Na drugi strani so bile sile NOG kot sestavni del zavezniških sil dejansko že od vsega začetka in še bolj jasno od prihoda zavezniških vojaških misij, pravno in mednarodnopravno pa od jeseni 1944, to je od sporazuma Tito-Šubašić.

NOG je bilo hkrati osvobodilno in socialno revolucionarno gibanje, za novo socialno pravično in narodnostno enakopravno družbeno ureditev Jugoslavije po vojni. Legitimnost obeh vidikov NOG izhaja iz množične podpore prebivalstva. Pozivu KP leta 1941 na boj proti okupatorjem je sledila velika večina Slovencev tudi zato, ker je program OF hkrati z osvoboditvijo obsegal tudi novo, socialno pravično in narodnostno enakopravno povojno družbeno ureditev. Nerazdružljivosti obeh gesel si po vojni rojeni morda ne morejo predstavljati, prav živo pa jo imamo v spominu tisti, ki smo, čeprav mladi, doživeli vso gnilobo, korumpiranost, socialno nepravičnost in narodno neenakopravnost prejšnje kraljevine Jugoslavije. Ločevati narodnoosvobodilni in socialnorevolucionarni značaj NOG si pač prizadevajo tisti, ki hočejo dokazati, da so imeli prav, ko so med vojno, domnevno zaradi boja proti komunizmu, v resnici pa zaradi boja za oblast, zavrgli svojo prepozno zatrjevano demokratično usmerjenost in nacionalne interese slovenskega naroda.

Partizani se ne bi mogli obdržati niti kratek čas, če ne bi imeli podpore prebivalstva, zlasti tudi glede vizij o prihodnosti Jugoslavije. Opravičevati oboroženo izdajalsko sodelovanje z nacifašisti in s tisočletnimi narodnimi sovražniki Slovencev s silobranom je pravno nevzdržno in moralno zavržno. Seveda pa to ne pomeni, da ni treba obsoditi in obžalovati pobojev in vsakršnega nasilja, kar se je med vojno dogajalo, toda ne samo z ene strani.

V Sloveniji je potekal proces, ki je NOG dajal poleg legitimnosti tudi legalnost. Proces je potekal od 16. 9. 1941 prek kočevskega zbora odposlancev, drugega zasedanja Avnoja leta 1943 do sporazuma Tito- Šubašić. Vsako politično gibanje se bori za oblast in ni razumljivo, zakaj se komunisti v letih 1941-1945 ne bi smeli boriti za to, da bi z vzvodi oblasti uresničevali narodno- in socialnoosvobodilne cilje? Za kakšne sprevržene trditve gre, je razvidno iz dejstva, da tisti, ki zanikajo pravico komunistom boriti se za oblast, priznavajo to pravico tistim, ki so izročili ključe Ljubljane in se priklanjali italijanskim okupatorjem v Ljubljani in v Rimu, ki so sprejeli tuje orožje in pobijali partizane in aktiviste OF, prisegali Nemčiji in Hitlerju.

Večkrat slišimo in beremo trditev, da je bila zavezniška vrnitev jugoslovanskih oboroženih kolaborantov kršitev mednarodnega prava o repatriaciji vojnih ujetnikov in celo kršitev določb kazenskega prava o ekstradiciji. Takšne politikantske trditve si nekateri privoščijo tudi ob vsakokratnih izkopavanjih posmrtnih ostankov po vojni pobitih ljudi, ki jih razglašajo za Slovence in Hrvate, ne povejo pa, da je šlo za domobrance, ustaše, četnike in druge pripadnike oboroženih pomožnih sil osi, ki so jih zavezniki vrnili na podlagi sklepov velikih sil v Moskvi, Teheranu, Jalti in Potsdamu.

To pa seveda ne pomeni, da ni treba obsoditi in obžalovati že med vojno storjenih nepotrebnih in ideologiji NOG nasprotnih izpadov ter tudi nadaljnjega ravnanja jugoslovanskih oblasti z vrnjenimi okupatorjevimi sodelavci, ki bi jim bili morali zagotoviti pošteno sojenje, čeprav niso imeli statusa vojnih ujetnikov. Takšno sojenje je slovensko narodnoosvobodilno gibanje zmoglo jeseni leta 1943 na kočevskem procesu v neprimerljivo bolj neugodnih okoliščinah. Zato je toliko težje razumeti, zakaj vsaj takšnega sojenja niso zagotovili po končani vojni. To ne bi bilo samo v skladu z načeli človečnosti in pravičnosti, marveč bi bilo tudi moralno visoko vredno in celo politično modro ravnanje. Toda ta greh, politična napaka, sveto maščevanje ali zločin zmagovalcev, kakorkoli že kdo želi poimenovati povojni pomor vrnjenih oboroženih kolaborantov, ne spreminja in ne more spremeniti ne dejstev in ne moralnih, pravnih in mednarodnopravnih ocen o NOG kot legitimnem, legalnem in mednarodno priznanem vrhunskem dosežku v zgodovini slovenskega naroda.

V ta scenarij spada tudi vrsta zahtev za obnovo kazenskega postopka in zahtev za varstvo zakonitosti, ki jih je sprožal nekdanji generalni državni tožilec Drobnič v zvezi z obsodbo škofa Rožmana iz leta 1946. A treba je povedati, da so zahteve za obnovo kazenskega postopka v letih od 1995 do 2004 zavrnili štirje različni sodni senati, trije na okrožnem sodišču v Ljubljani in pritožbeni senat Višjega sodišča v Ljubljani. To pomeni, da so štirje različni senati različnih stopenj sodstva spoznali sodbo vojaškega sodišča 4. armade iz leta 1946 zoper Rožmana za vsebinsko pravilno, zakonito in za tedanji čas pravično. Aktualna razveljavitev te sodbe s strani Vrhovnega sodišča RS temelji na procesnih, torej formalnih kršitvah kazenskega postopka. To pomeni, da smiselno ne razveljavlja štirih vsebinskih prej omenjenih sodb, sprejetih v postopkih za obnovo kazenskega postopka, čeprav se o tem izrecno ne izreka. Nekdanji škof Rožman in politik Miha Krek veljata zaradi te razveljavitvene sodbe, ob spoštovanju načela o domnevi nedolžnosti, za kazenskopravno nedolžna. Vendar pa ta domneva v ničemer ne spreminja ne zgodovinskih dejstev ne njune politične in moralne krivde in odgovornosti za politično in oboroženo sodelovanje vodstev nekaterih predvojnih strank in vodstva ljubljanske nadškofije z okupatorji med vojno v Sloveniji in torej tudi za pravočasno iz Londona napovedano smrt tisočev mladih ljudi, ki sta jih zapeljala v kvizlinštvo in narodno izdajalstvo.

Objektivna in znanstveno korektna zgodovinska analiza ne dopušča ideološko, politično in moralno ocenjevati dogodkov izpred šestdesetih let s stališča današnjega stanja stvari, izkušenj, dogodkov, spoznanj, trenutno dominantnih ideologije in politike in drugih okoliščin in interesov. Preprosteje povedano, vprašanje je, ali je dovoljeno dogajanja v letih 1941-1945 in zlasti tedanja ravnanja komunistov ocenjevati s stališča, da je "komunizem" (socializem) skoraj petdeset let pozneje doživel poraz in da je torej vse, kar se je dogajalo od nastanka ideje dalje, zlasti pa od poskusa uresničevanja idej o človekovi osvoboditvi, enakosti in socialni pravičnosti, ena sama zmota, zabloda, krvava utopija in zločin. Seveda je to vprašanje tudi izraz globoke prizadetosti udeležencev tega poskusa zaradi arogantnih poskusov nekdanjih kolaborantov, da bi kriminalizirali njihova dejanja in ideale, za katere so premnogi dali ali bili pripravljeni dati tudi svoja življenja. Toda vprašanje ni samo emocionalno, zadeva tudi bistvo znanstveno utemeljene in korektne metodologije zgodovinopisja. Ali pa nam bo zgodovino tudi v demokraciji pisal neposredno ali vsaj posredno vsakokratni nosilec oblasti in družbene moči?