Za ped zemlje

Skorajda s fanfarami z Blejskega otoka sta avgusta 2007 predsednik vlade Janez Janša in hrvaški premier Ivo Sanader po vrsti nepričakovanih srečanj napovedala, da so spori med državama na začetku konca. Ko je Slovenija sprva predlagala Badinterjevo arbitražno sodišče pri OVSE in ko je Hrvaška odgovorila s hamburškim pomorskim sodiščem, sta državi našli kompromis. Dosegli sta "neformalno načelno soglasje", sta dejala predsednika, da bo vprašanje meje med državama na morju in spornih točk na kopenski meji reševalo meddržavno sodišče v Haagu. Šlo naj bi le še za formalnosti, o katerih naj bi se dogovorili do konca decembra 2007.

Smo aprila 2008 in razmere so bolj zapletene kot kadarkoli. Sanaderju spektakel v poznejši predvolilni tekmi ni škodil, slovenska strankarska politična smetana pa je nato kompromis zavrnila. Jasno je namreč, da uporaba mednarodnega prava pri razmejitvi Piranskega zaliva Sloveniji ne bi prinesla celotne površine zaliva, kot to zahteva deklaracija državnega zbora o celovitosti Piranskega zaliva, pa tudi nekakšnega izhoda na odprto morje ne, saj mednarodno pravo termina "izhod" niti ne pozna. Kvečjemu lahko Slovenija računa na takšno razmejitev, ki bi pri površini zaliva upoštevala relativno razmerje v dolžini obale, ki pripada Sloveniji ali Hrvaški. V tem primeru, menijo slovenske politične stranke, je za državo boljše obstoječe, neopredeljeno stanje - status quo - kot pa kakršnakoli rešitev. Incidente, ki smo jim zadnje čase priča s hrvaške strani, je zato gotovo mogoče razumeti kot nadaljevanje diplomacije z drugimi sredstvi. Gre za pritiske na Slovenijo, naj končno začne razmišljati o arbitraži v Haagu.

A bolj kot o arbitraži Slovenija v tem trenutku razmišlja o protinapadih. Le štiri dni po tistem, ko naj bi se vodje političnih strank dogovorili, da sporov s Hrvaško ne bodo izkoriščali v predvolilne namene, je Janša na nacionalni televiziji omenil možnost slovenskega "veta" na priključitev Hrvaške v EU. Na vprašanje novinarke RTV Slovenija, ali bi bila Slovenija pripravljena uporabiti pravico do veta, če mejno vprašanje s Hrvaško ne bo rešeno, je Janša v oddaji Odmevi odgovoril pritrdilno. Dejal je, da če mejno vprašanje ne bo rešeno, "ali pa če vsaj ne bo na dobri poti reševanja z nekimi realnimi obeti, da bo dosežen dober kompromis", potem je v Sloveniji možno vse. Ker mora vsak tak korak, kot je razširitev EU, ratificirati tudi slovenski parlament, naj bi obstajala tudi možnost naknadnega, zakonodajnega referenduma. "Tega bi se morali vsi zavedati," je dodal Janša. In res je malce pozneje hrvaški predsednik Stipe Mesić potrdil, da Slovenija zaustavlja vstop Hrvaške v EU. Za hrvaški radio je dejal, da Slovenija kar nekaj časa "zadržuje" odpiranje dveh pogajalskih poglavij Hrvaške z EU, zaradi česar Hrvaška ne more napredovati "s celim korakom".

Dejstvo, da je Slovenija nedavno dosegla evropeizacijo vprašanja ekološko-ribolovne cone, zaradi česar je morala Hrvaška zaradi vstopa v EU popustiti, bi moralo pravzaprav otopliti razmerja. A so se takoj za tem odnosi ponovno zapletli, ko je hrvaška občina Buje prodala njivo, ki jo med svojo lastnino knjiži tudi slovenski sklad kmetijskih zemljišč. Sicer naj bi se Sanader v telefonskem razgovoru z Janšo distanciral od dejanja občine - kar pa nove zaostritve in vprašanj o tem, ali naj Slovenija pošlje na južno mejo "specialce", ki bi zaščitili inšpektorico sklada kmetijskih zemljišč, ni ustavilo. Tokrat seveda ni mogoče pričakovati, da bi Slovenija vprašanje prenesla na evropsko raven. Referendumski veto na vstop Hrvaške sicer lahko zahtevajo "satelitske" civilnodružbene skupine, denimo Slovenska narodna zveza pri SLS Marjana Podobnika, v koaliciji z nacionalisti. Glede na razgreto javno mnenje je verjetnost, da bi skupine zbrale dovolj podpisov za razpis referenduma, realna.

To bi slovensko-hrvaški spor postavilo na prvo mesto v Evropi, čeprav gre le za ped zemlje, veliko kakšen kvadratni kilometer, ki je politično močno predimenzionirana. V Evropi obstaja več precej hujših teritorialnih sporov. Na skrajnem severu Evropske unije kopenska in morska meja med Estonijo, Latvijo in Rusijo denimo še vedno ni določena. Rusija je sicer leta 1996 oziroma 1997 podpisala "tehnični" sporazum o meji z obema državama, a je podpis leta 2005 umaknila zaradi sporov o preteklosti. Tudi meja med Latvijo in Litvo še ni določena, saj latvijski parlament še vedno ni ratificiral leta 1998 podpisane morske meje z Litvo, predvsem zaradi vprašanj, povezanih z izkoriščanjem podmorskih naftnih bogastev. Finska sicer uradno nima ozemeljskih zahtev do Rusije, čeprav je znano, da želi nazaj svojo bivšo Karelijo in še nekatera druga območja, ki so med II. svetovno vojno pripadla Sovjetski zvezi.

Na skrajni, vzhodni strani meja Evropske unije Romunija še vedno ne najde skupnega jezika z Ukrajino glede meje na Črnem morju in porečju Donave. Za Romunijo je zgodba boleča. Sredi osemdesetih je Romunija v pogajanjih s Sovjetsko zvezo zavrnila 4000 kvadratnih kilometrov epikontinentalnega pasu okrog Kačastega otoka, želela jih je 2000 več, po letu 1991, ko je otok zasedla Ukrajina, pa so v morju odkrili ogromno nafte in zemeljskega plina. O meji med državama sedaj odloča mednarodno sodišče v Haagu; v to je Romunija morala privoliti ob vstopu v Nato, medtem pa Ukrajina s svojimi topnjačami, kljub romunskim protestom, redno ustavlja njihove ribiče. Nedaleč stran je Grčija, ki ima celo kopico znanih, nerešenih mejnih vprašanj s Turčijo, od ciprskega vprašanja do nedefinirane morske, zračne in kopenske meje med državama v Egejskem morju, kjer si vsake toliko časa državi razkažeta svoje bojne ladje.

Nekateri teritorialni spori so v Evropi stari že stoletja. Denimo tisti med Portugalsko in Španijo. Zaradi različnih interpretacij sklepov z dunajskega kongresa leta 1815 in pogodbe v Badajozu iz leta 1801 Portugalska ne priznava suverenosti Španije na ozemlju okrog mesta Olivenza. Španija, nekdanja kolonialna sila, ima še daljši seznam nerešenih mejnih težav. Znana je njena želja po priključitvi britanskega Gibraltarja, potem pa je tu še Maroko, ki se ne strinja s špansko oblastjo nad tremi morskimi enklavami in dvema otokoma. Velika Britanija, tudi kolonialna sila, za Španijo v številu teritorialnih sporov ne zaostaja. Sedaj najbolj vroča je zahteva Mavricija in Sejšelov, da jima Velika Britanija vrne arhipelag Chagos, in to skupaj s prebivalci. Ti - nekaj več kot 2000 jih je - so bili namreč leta 1965 prisilno izseljeni na Mavricij, a so jim leta 2001 oblasti Velike Britanije podelile državljanstvo. Poleg omenjenih neevropskih pa ima Britanija še mejni spor z "evropsko" Dansko. Danska namreč vztraja, da epikontinentalni pas njenih Ferskih otokov sega prek 200 navtičnih milj v odprto morje, kar ni všeč niti Veliki Britaniji, niti Irski ali Islandiji. Za povrh vsega pa bi tamkajšnji prebivalci radi še popolno neodvisnost. In še bi lahko naštevali.

V tej, evropski perspektivi je slovensko-hrvaški spor o 1,13 kvadratnega kilometra ozemlja južno od kanala sv. Odorika (Dragonje) zgolj eden izmed mnogih na celini, ki bi se glede kvadraturo in dimenzije pravzaprav moral uvrstiti na sam konec seznama. Spor med Romunijo in Ukrajino je denimo tudi spor o približno 10 milijonih ton odkrite nafte in o milijardi kubičnih metrov zemeljskega plina. V igri so ogromni interesi in milijarde ameriških zelencev. Sedaj ruska republika Korelija je skoraj desetkrat večja od Slovenije, v sporu med Španijo in Portugalsko glede Olivenze gre za 750 kvadratnih kilometrov ali približno 700-krat več ozemlja, kot znaša površina treh spornih zaselkov na južni strani Dragonje. Pa vendar naj bi odnosi med Slovenijo in Hrvaško zaradi tega koščka zemlje padli že na tako nizko raven, da Slovenija očitno ustavlja vstop Hrvaške v EU, nekatere nacionalistične skupine pa se veselijo, da bodo lahko dale pobudo za referendum.

Odgovornost za nastali položaj nosi tudi slovenska vlada. Drži, da je Hrvaška tokrat kršila pravice Jošku Jorasu, ko je prodala zemljo, ki jo je imel v zakupu od sklada kmetijskih zemljišč, a so slovenski organi s podpisom sporne zakupne pogodbe z Jorasom pred leti dali povod ne samo za zadnji incident, ampak za celo vrsto incidentov pred tem, ko so želeli dejansko stanje spremeniti v korist Slovenije. Večina takšnih, enostranskih potez Slovenije se je porodila med politiki na desni strani političnega spektra. Ti so leta 2000 zaradi enega kvadratnega kilometra zemlje skorajda šli v oborožen spopad.

Novembra leta 2000, na zadnji dan vlade Andreja Bajuka, so ministri razpravljali o posegih Hrvaške na levem bregu Dragonje. Čeprav Lojze Peterle, tedanji zunanji minister, ni našel elementov za protestno noto, je Bajuk predlagal izjavo vlade, "da je katastrska občina Sečovlje slovenski teritorij pa konec". Bajuk je želel, da bi inšpektorjem na pomoč priskočila policija. Nato se je vmešal Janša, ki je predlagal, da slovenska policija zaščiti "te ljudi" s patruljami po obmejnih zaselkih. To po njegovem še ne bi prineslo konflikta, "konflikt bo, če bo skušala kaj narediti hrvaška stran", je menil Janša. Vinko Gorenak, ki je tedaj nadomeščal notranjega ministra Petra Jambreka, je bil ogorčen in proti ideji, saj bi to "pomenilo na nek način spopad, računati je treba na fizični spopad". Janša se z njim ni strinjal. Tedaj se je oglasil Lovro Šturm, ki ga je zanimalo, kako bo slovenska policija sploh prišla do teh zaselkov, kjer naj bi bila stalno navzoča. Ali bo denimo šla skozi hrvaški mejni prehod? Pa ga je Janša pomiril. "Ta država redi tristo specialcev, ki znajo tja priti tudi po pesku."

Sklepe vladne uredbe 003-01/98 -19 je čez tri tedne vlada Janeza Drnovška razveljavila. Tokrat ministrska ekipa v pomoč inšpektorici sklada kmetijskih zemljišča specialcev ne pošilja, ima pa v ozadju pripravljeno drugo, "evropsko" rešitev, veto na vstop Hrvaške v predvolilnem letu.

Slovenske nacionaliste, gotovo pa tudi druge politične stranke, bolj kot dejanski problem muči zapletena zgodovina, ki jo neki arbiter ali haaško sodišče težko upošteva. Zgodba gre približno takole: v času zamenjave ozemelj po drugi svetovni vojni, leta 1954, ko je Slovenija izgubila Trst in Gorico, so zavezniki želeli doseči, da ostane v Italiji približno toliko jugoslovanskih državljanov, kot naj bi ostalo Italijanov v Jugoslaviji. Pri tem pa je seveda jasno, da je so bili večina "izgubljenih", 140 tisoč jugoslovanskih državljanov, Slovenci, v zameno zanje pa je Jugoslavija med drugim dobila celotno Istro, Kvarner in preostalo Dalmacijo - to so danes hrvaška ozemlja. Hkrati s tem je bil takoj po drugi svetovni vojni Savudrijski rt del občine Piran, cona B pa je segala vse do Novigrada, dokler se ni Slovenija drugače sporazumela s Hrvaško. Če je bil Savudrijski rt del slovenskega administrativnega ozemlja, je seveda Slovenija imela celoten Piranski zaliv.

Je bila torej Sloveniji storjena zgodovinska krivica? Vprašanje lahko zbudi razburjenje. Tako kot je razburilo dr. Petra Strčića, hrvaškega predsednika mešane, slovensko-hrvaške zgodovinske komisije, ki smo ga prosili za odgovor. "To so aktualne politikantske igre in nič drugega, noben resen zgodovinar ne bi govoril o nekakšni krivici. S slovenskimi zgodovinarji se o tem stoodstotno strinjamo. To širijo politiki na eni in drugi strani. Od česa pa bi živeli, če bi rešili vse probleme!?" Strčič pravi, da Nemci niso krivi zaradi Hitlerja, tako kot Italijani niso krivi zaradi Mussolinija, Srbi zaradi četnikov ali Slovenci zaradi Rupnika. "Kdo je osvobajal Trst in južno Slovenijo? Hrvaške dalmatinske brigade, umrlo je na stotine in tisoče ljudi. In kaj zdaj?" se sprašuje Strčić, ki se spominja pogovora v komisiji o nekaj sto hektarjih gozda v Gorskem kotarju, ki so ga posekali Slovenci, ki so potrebovali drva. "Bomo sedaj še iz tega delali problem? Jaz imam na Krku, kjer sem bi rojen, desetkrat več lesa, pa niti ne vem, kje je," pravi.

"Pa Trst vseeno ni naš," odgovarja zgodovinar dr. Dušan Pirjevec, ki je pravkar izdal knjigo o Trstu. Strinja se, da je krivica pretežka beseda, opominja pa, da so hrvaški politiki v preteklosti sami priznavali, da se bo z njihovimi mejami vse dobro izteklo, saj bo v vsakem primeru - na zahodu - ceno za to plačala Slovenija, kot naj bi denimo rekel Hrvat Ivan Šubašić, predstavnik jugoslovanske begunske vlade iz druge svetovne vojne. "Tega vidika po mojem ni mogoče ignorirati. Spomnil bi, da smo tako v prvi kot v drugi svetovni vojni davek za hrvaške meje plačevali mi." Toda ker vsi politiki igrajo na ta nacionalistična čustva, je po njegovem najboljša opcija še vedno arbitraža. Kot jo pravzaprav predlaga Hrvaška. "Mogoče ne bi bila v našo korist, a je to po moje zelo obrobno vprašanje. V prvo vrsto je treba postaviti dobre odnose, ne pa en ped zemlje tukaj ali tam," pravi Pirjevec.