Haiderjeva druga zmaga

Odpravo 223-dnevnih sankcij EU proti Avstriji so v naši severni sosedi spremljali prizori, katerih podrobnosti je dobršen del tukajšnjih medijev iz razumljivih razlogov raje prezrl. Koroški deželni glavar Jörg Haider ni skrival svojega navdušenja. "S tem sem rehabilitiran, to je resnično osebno zadoščenje. Sedaj morajo nekateri drugi živeti z mislijo, da so škodili demokraciji in evropski usmeritvi," si je oddahnil Haider. Sočasno je priznal, da se že vidi v vlogi "vseevropskega svobodnjaškega gibanja", ki naj bi popolnoma na novo obnovilo Evropsko unijo. "Bruselj, to bi bila vznemirljiva stvar. Popolnoma na novo utemeljiti EU bi bilo gotovo zelo zelo pomembno. Sicer pa sem star ubijalec birokracij," je skromno končal svoj hvalospev.

Takoj zatem si je privoščil še svoje najljubše sovražnike. Francoskega predsednika Chiraca je znova opisal kot "malega Napoleona, ki je končno doživel svoj Waterloo", nemškega kanclerja Schröderja pa kot moža, ki "hodi po vseh, ki ogrožajo njegov krog oblasti", zaradi česar se bo najbrž že kmalu "proti njemu dvignila njegova lastna stranka.". "Schröderjeva monarhistična privzdignjenost je neznosna. To so ljudje brez moralnih ozirov ..." je mirno zatrdil.

Na podobno sarkastične odmeve je odprava sankcij naletela tudi v avstrijskem tisku. Komentatorji so se še posebej radi norčevali iz belgijskega zunanjega ministra Luisa Michela, ki je najbolj vneto zagovarjal sankcije proti Avstriji in jih na koncu ocenil kot "velik napredek" pri razpravah o demokraciji v EU. Avstrijski mediji so znova omenili Michelovo izjavo, da je "smučanje v Avstriji nemoralno", da je "treba zrušiti avstrijsko vlado" in na dejstvo, da se je isti mož rokoval z mednarodnim vojnim zločincem, zunanjim ministrom Konga.

Haiderjeva analiza

Jörg Haider je takoj zatem naredil tudi analizo, ki v osmih točkah nasprotuje ocenam o uspešnosti sankcij, ki te dni večinoma prihajajo iz belgijskih in francoskih krogov. Po Haiderjevem mnenju naj bi bile sankcije "jasna kršitev načel Evropske unije", ki pa so Avstriji koristile. Sankcije so po Haiderjevem mnenju v Avstriji povzročile "razraščanje občutka solidarnosti med ljudmi in vzpon patriotskih čustev". Še posebej pomemben je bil pojav "čezmejne solidarnosti ljudi z Avstrijo in njenimi državljani". To je povzročilo, da so se majhne države znotraj EU zbudile, zaradi česar je treba le še doseči to, da v prihodnosti "ne bi nekatere samorazglašene močne države vozile prek majhnih držav". Sočasno sankcije niso dosegle svojega cilja. Njihov namen je bil namreč preprečiti sodelovanje FPÖ v zvezni vladi in s tem razpad vladajoče koalicije, ki pa je "kljub temu vzdržala in je danes bolj čvrsta kot kadarkoli". Sočasno je ob kritikah na račun svoje stranke vrhu EU in "modrecem" vrgel rokavico v obraz z izjavo, da se "narava stranke ne bo spremenila, ker demokracije ni mogoče popraviti z nedemokratičnimi sredstvi". Haider hkrati ocenjuje, da je "pozitivna pripravljenost na vzpostavitev mehanizma nadzora v okviru EU", ker se bo tako lahko Avstrija "glede demokratičnih struktur, odnosa do azilantov, beguncev in etničnih manjšin primerjala z drugimi evropskimi državami". Nekoliko pozneje je skupaj s predsednico svoje stranke Riess-Passerjevo zatrdil, da bo zato v prihodnje "Avstrija opazovala EU". Sočasno so sankcije tudi v Avstriji zbudile "veliko previdnost" do EU, zaradi česar Avstrija "poslej ne bo več tako nekritično sprejemala predlogov iz Bruslja kot dosedanja zvezna vlada". Po Haiderjevem mnenju je učinek sankcij tudi ta, da bo avstrijsko zunanje ministrstvo moralo svojim poklicnim diplomatom v prihodnosti "privzgojiti patriotizem". Sankcije so namreč pokazale, da je bilo "v avstrijskem diplomatskem zboru doslej le malo pripravljenosti predstaviti Svobodnjaško stranko takšno, kot je v resnici". In namesto da bi diplomati pogumno in odločno branili avstrijske demokratične strukture, so pokazali "klavrno sliko neodločnosti". Kljub temu pa bo v prihodnosti Svobodnjaška stranka konstruktivna partnerica, ki bo še naprej "zasramovala vse tiste, ki so verjeli tistim, ki so vse to zanikovali".

Haiderjeve besede imajo večjo težo tudi zato, ker je spopad z Avstrijo že privedel do daljnosežnih posledic, katerih domete lahko v tem trenutku šele slutimo. Ni težko opaziti, da je bila Komisija EU, ki igra vlogo čuvarja temeljev EU, skoraj popolnoma izrinjena iz procesa odločanja o sankcijah. Celo sporočilo predsedstva EU o koncu sankcij so dobili šele naknadno. Del avstrijskih komentatorjev v tem zato že vidi znak, da se EU znova nagiba k "medvladnemu" načinu odločanja, saj naj bi bilo večinsko glasovanje v EU s tem primerom bistveno kompromitirano. Vse to pa se dogaja prav v trenutku, ko naj bi medvladna konferenca v Nici začrtala obrise nove skupne evropske armade in bolj poenotenih mehanizmov odločanja. Avstrijski predsednik je prav ostalim članicam zato že uradno predstavil spremembe 7. člena pogodbe z EU, ki govori o možnostih odvzema glasovalnih pravic eni od članic v primeru kršitev temeljnih določil pogodb o EU. Avstrija želi zaščititi pravice prizadetih, ki bi jih v prihodnjem postopku morali najprej zaslišati, soglasje pa bi ob odločitvi vseh šefov vlad in držav (brez glasu prizadete) moral dati tudi evropski parlament. Francija, Velika Britanija, Švedska in Nemčija tem spremembam še zmeraj nasprotujejo, vendar sta na pomolu že dva kompromisna predloga. Portugalska je predlagala uvedbo sankcij z devetimi desetinami glasov, predsednik zunanjepolitičnega odbora Evropskega parlamenta Elmar Brok pa predlaga razdelitev člena 7 v dve poglavji in uvedbo dodatnega "opozorilnega mehanizma", ki bi ga sprožila tretjina članic, potrdila pa štiripetinska večina članic.

Za Avstrijo je pomembno še nekaj drugega, namreč to, da so bile sedanje sankcije odpravljene brez kakršnegakoli formalnega "nadzornega mehanizma". Ta dosežek si kot največji uspeh pripisuje avstrijski kancler Schüssel. Nekatere članice EU so namreč želele sankcije le suspendirati, druge pa so želele uvedbo posebnega opazovalnega mehanizma. Razlogi, zaradi katerih se to ni zgodilo, so prav tako jasni. Odkar je Haider odstopil s položaja predsednika stranke, se je enotna fronta članic, ki so bile za sankcije, vse bolj osipala. V manjših članicah, kot na primer v Danski, ki se konec septembra pripravlja na referendum o uvedbi evra, se je razrasel strah, da bodo volilci zaradi avstrijskega primera glasovali proti evru. Zato so se predvsem Francozi odločili za hitro suspenzijo sankcij.

Že sedaj pa ni težko ugotoviti, kaj bi takšen konec sankcij prinesel. Nikakršnega dvoma ni, da je Haider dobil zalet in da bomo odmev zgrešene evropske politike videli tako ob razširitvi EU na Vzhod kot tudi na naslednjih avstrijskih volitvah leta 2003, ki bodo - kako priročno za Haiderja - sovpadle s sprejemom prvih članic. Haiderjeva zmaga bo po vsej verjetnosti okrepila tudi položaj "Pola svoboščin", Nacionalnega zavezništva, Severne lige in Berlusconijeve stranke v Italiji. Ob njihovi zmagi se namesto sankcij v evropskih prestolnicah že sedaj napoveduje "dialog" z desnico. Prav tako ni dvoma, da se bo doma okrepljeni Haider sedaj lažje spopadel s kandidatkami za članstvo v EU. Prva bo na tapeti Češka, saj je Svobodnjaški stranki s svojo zahtevo po zaprtju jedrske elektrarne Temelin prvič uspelo povezati lastne cilje s cilji, za katere lahko računa na širšo evropsko podporo. Zahtevo po povezovanju vprašanja blokade sprejema Češke z zaprtjem nuklearke Temelin podpira tudi večina, po nekaterih anketah pa celo že 90 odstotkov Avstrijcev. Češka je bila tudi edina država med pridruženimi člani EU, ki si je v skladu z večino v EU upala uvesti sankcije proti Avstriji. Zanimivo je, da so celo v Avstriji nekateri komentatorji to ocenjevali kot izraz "civilnega poguma", zaradi katerega bi si Češka zaslužila takojšnje sprejetje v EU. Glas ljudstva, ki je očitno bliže večinskemu razpoloženju, očitno ne misli tako. "Figo so pogumni. Dokler so bili Čehi na strani močnejšega, so bili dovolj pogumni, da uvedejo sankcije. Sedaj svoje mnenje spreminjajo kakor zastava v vetru. S tem češka vlada samo dokazuje, kako oportunistična in bojazljiva je v resnici," piše eden od bralcev v liberalnem Der Standardu. Kar nekaj njegovih somišljenikov pa dodaja, kako Čehom "tega ne bodo pozabili" in kako "Gospod pravi, da je treba odpuščati svojim sovražnikom, vendar ne pozabiti njihovih imen". Popolnoma v tem duhu je bila seveda tudi izjava avstrijskega kanclerja Schüssla, dana že pred odpravo sankcij, da "avstrijska vlada ne bo podprla pridružitev Češke v Evropsko unijo, če češka jedrska elektrarna ne bo zadovoljevala evropskih kriterijev varnosti nuklearnih elektrarn". Odprava sankcij proti Avstriji po takšni izzivalni izjavi lahko seveda samo okrepi avstrijsko politiko blokade pridružitve novih članic. S tega zornega kota bi bilo seveda zanimivo odpreti razpravo, ali je bila pretekla češka politika odkritega diplomatskega "napada" na Avstrijo koristna (zaradi morebitne poznejše bodoče podpore ostanka EU) ali pa je bila pretekla Drnovškova previdna, spravljiva in na prvi pogled bojazljiva politika morda celo dolgoročno bolj modra.

Nikakršnega dvoma pa ni o tem, kaj odprava sankcij pomeni za avstrijsko notranjepolitične prizorišče. Raziskovalci javnega mnenja so prišli do sklepov, ki so sicer nekoliko skregani z zdravo pametjo, vendar podkrepljeni z anketami; če so ankete pred odpravo sankcij kazale, da sankcije samo krepijo črno-modro koalicijo, je konec sankcij znova koristil vladajoči koaliciji. To potrjujejo raziskave Instituta OGM, Fessel-Gfk in IFES. Najkrajšo bo znova odnesel Alfred Gusenbauer, saj javnost ni pozabila njegovega "nepatriotskega" nazdravljanja s šampanjcem v Franciji in "slabe vloge", ki jo je opozicijska SPÖ odigrala v očeh svobodnjakov in na katero bodo v prihodnjih letih desničarski politiki še kako pogosto opozarjali. SPÖ si preprosto ne bi smela privoščiti, tako eden od analitikov, da je "z ničimer odšla k Schröderju in se vrnila s praznimi rokami".

Poročilo modrecev

Nič manj pomembna za Slovenijo pa ni zgodba o poročilu treh modrecev, ki se je odvijala za kulisami sprejemanja odločitve o odpravi sankcij. Poročilo treh modrecev bo v prihodnosti na podoben način kot poročilo Badinterjeve komisije - vendar žal v popolnoma drugačni smeri - imelo za Slovenijo vrsto slabih posledic. V obeh primerih gre za nekakšno arbitražo. Toda če je Badinterjeva komisija slavnostno ugotovila razpad Jugoslavije, potem je "poročilo modrecev" preprosto za nazaj in za naprej odpravilo vse kršitve manjšinskih pravic koroških Slovencev, na katere sta petdeset let opozarjali jugoslovanska in slovenska diplomacija. Površnost tega dokumenta je prav osupljiva. Ne prav obširno in pravniško napisano poročilo se namreč ukvarja le z sprejetimi zakoni, veliko manj pa s tem, na kar opozarja v podnaslovu o manjšinskih pravicah, namreč o "dejanskem stanju". Tega stanja nihče ni raziskal, in to je iz dokumenta tudi povsem razvidno, zato je takšna analiza manjšinskih pravic popolnoma brezvsebinska.

Poročilo tako navaja, da je Avstrija že "takoj po prvi svetovni vojni uvedla obširen sistem varovanja etničnih manjšin, ki živijo na njenem državnem ozemlju" ter da so v avstrijski državni pogodbi (ADP) izrecno priznane pravice "hrvaške in slovenske manjšine", ki jim ADP zagotavlja posebne kulturne pravice. Od leta 1976 naj bi avstrijska zakonodaja priznavala več manjšin - hrvaško, slovensko, madžarsko, češko, slovaško in romsko. Zakaj se hrvaška manjšina v poročilu neprestano navaja pred slovensko, postane jasno nekoliko pozneje, ko poročilo navede podatke o številčnosti manjšin. "Po ljudskem štetju leta 1991 je velikost manjšin naslednja: Hrvatov je 29.596, Slovencev 20.191, Madžarov 19.639, Čehov 9822, Slovakov 1015, Romov pa 122," navaja poročilo s slovenske strani nikoli priznane podatke. To so seveda podatki na podlagi izražanja uporabe jezika. Pripadnikov manjšin pa je po ocenah strokovnjakov, ki jih navajajo v poročilu, dejansko več. Tako naj bi bilo Hrvatov okoli 30.000 na Gradiščanskem in 12.000 na Dunaju, Slovencev v vsej Avstriji okoli 50.000, Madžarov okoli 20-30.000, Čehov med 15 in 20.000, Slovakov 5-10.000 in Romov okoli 25.000. Te številke so bile prvič omenjene v avstrijskem poročilu v Okvirni konvenciji o zaščiti manjšin. Takoj zatem se v poročilu znova navajajo pravice manjšin in število otrok, ki obiskujejo dvojezični pouk, ne da bi se poročilo z eno besedo dotaknilo vprašanja javne označitve krajev s slovenskimi napisi, imenovanja dvojezičnih ravnateljev šol ipd. Poročilo navaja kot pozitiven primer le zadnjo odločitev avstrijskega ustavnega sodišča o potrebi po enakopravnosti slovenskega in nemškega pouka v prvih štirih letih manjšinskih šol in prijazno dodaja, da "do popolne izvedbe te odločitve po naših informacijah še ni prišlo". Takoj zatem poročilo navaja spremembo avstrijske ustave, ki od prvega avgusta letos zagotavlja, da se poleg uradnega nemškega jezika in pravice do uporabe manjšinskih jezikov "Republika (zvezna država, dežele in okrožja) zavezuje k zagotavljanju jezikovnega in kulturnega pluralizma" ter da je treba paziti, zagotavljati in spodbujati "kulturo, obstoj in varovanje manjšin". Poročilo končuje z oceno o "posebni skrbi za manjšine", ki vlada v Avstriji, in oceno, da ima avstrijski pravni sistem zaščite manjšine "večji domet od tistih, ki jih poznajo v številnih drugih evropskih državah".

Ni treba posebej opozarjati na vse vidike te ocene. Za slovensko manjšino takšen izid vsekakor ne pomeni nič dobrega. Evropska unija je zaradi visokih načel uvedla sankcije proti Avstriji, nato pa ob pomoči sfriziranega poročila "modrecev" posredno vplivala na izdelavo poročila, v katerem so bile zaradi političnih potreb po odpravi sankcij žrtvovane pravice slovenske manjšine na Koroškem.

Po nekaj mesecih sankcij gre torej razvoj dogodkov na severni in zahodni strani Alp v precej napačno smer. Na zahodu Slovenijo čaka soočenje z manj prijazno Italijo (ki mora še enkrat prižgati zeleno luč za vstop Slovenije v EU), na severu pa politični spopad z okrepljenim Haiderjem, ki lahko po mizi tolče z mednarodnim dokumentom, ki dokazuje avstrijsko spoštovanje manjšinskih pravic.

Vse skupaj je na moč podobno politiki, ki so jo evropske države vodile že pred pol stoletja. Petnajstega julija leta 1936 je Liga narodov odpravila vse sankcije, uvedene proti Italiji zaradi okupacije Abesinije. Toda te so propadle že prej, ker sta takoj ob uvedbi sankcij Francija in Velika Britanija prijazno vprašali Mussolinija, če bi naftni embargo morda privedel do vojne. Mussolini je odločno zagotovil, da "vsekakor", in tako so bile uvedene samo polovičarske sankcije. Namesto preteklih neproduktivnih sankcij zaradi sodelovanja svobodnjakov v avstrijski vladi bi bilo bolje, če bi EU uvedla (za sedaj neobstoječe) resne postopke za izključitev kršiteljic pogodb in načel EU. Tako pa je obveljal vtis, da je, kot je opozoril Figaro, "avstrijska grožnja z referendumom uspela". Veliki so sklenili gnili kompromis. Na vrsti je obračun z majhnimi.