Oktobrska revolucija

Kdor je leta 1989 gledal neposredni prenos romunske revolucije, si je ob neposrednem prenosu jugoslovanske revolucije rekel: to je ista reč! Iste slike! Iste geste! Ista logika! Ista poanta! 11 let kasneje. Jugoslaviji se je zgodil Nicolae Ceausescu. Z ženo vred in s sinom. Nikolaj je imel Eleno, Slobo pa Mirjano. Nikolaj je imel Nicuja, Slobo pa Marka. Oba sta svoji deželi pripeljala na rob živčnega zloma - do gospodarskega kolapsa. Oba sta se pozabila odzvati na demokratizacijo vzhodne Evrope. Oba sta policiji, vojski in specialnim enotam pozabila omeniti, da naj ne streljajo na demonstrante. In oba sta pri svoji poetiki vztrajala do konca ter računala, da lahko obdržita oblast in preživita. Jugoslovanska opozicija je potem storila to, kar je storila romunska: najprej je naskočila državno televizijo. Romunskim demonstrantom je bilo pač jasno: kdor ima v rokah TV, ima oblast. In ko so zavzeli TV, je bilo s Ceausescujem konec. Revolucija s kamero v roki ne more spodleteti. Ko je jugoslovanska opozicija zavzela TV, je bilo konec z Miloševićem.

No, v Romuniji se je vse skupaj začelo precej bolj nedolžno kot v Jugi, kjer gre navsezadnje za "krajo volitev". V Romuniji je bil sprožilec manj epski in manj globalen: v Temišvaru se je namreč decembra 1989 pred lokalno cerkvijo zbrala mirna množica ljudi, bolj ali manj vernikov, ki so držali nočno stražo, vigilijo. Iz tihega protesta, se razume - ker je oblast skušala deložirati njihovega duhovnika Laszla Toekesa. Datum deložacije: 15. december 1989. Potem pa se je zgodilo nekaj presenetljivega: 16. decembra je bil Toekes še vedno tam, pred njegovo faro pa se je začela zbirati drugačna množica, precej bolj militantna in precej bolj dramatična. Vigilija se je popoldne spremenila v demonstracije in zaslišalo se je: Hočemo svobodo! Dol s Ceausescujem! Dol z diktatorjem! Potem je Nikolaj naredil še svojo predzadnjo napako: ukazal je, da naj začnejo na temišvarsko množico streljati. Kar je množico razkačilo in poslalo vibracije v Bukarešto, ki je hitro zavrela. Tudi v to množico so priletele krogle, ki pa so pomenile začetek državljanske vojne, revolucije in rušenja diktatorskega režima. In diktatorja. Jasno, potem je bilo - tako kot v Beogradu - le še vprašanje časa, kdaj se bodo z revolucijo in civilno družbo solidarizirali tudi policija in vojska.

Po padcu berlinskega zidu so firerji vzhodnoevropskih režimov drug za drugim odstopili, hja, od Gustava Husaka in Todora Živkova do Ericha Honeckerja. Drži, Erichu so morali malce pomagati - prav Erich pa je potem prebegnil, šur, najprej v Moskvo, kjer so ga sprejeli iz humanitarnih razlogov, češ da je potreben zdravljenja. Toda Boris Jelcin ga je leta 1992 vrnil Nemčiji, kjer so ga obsodili in zaprli. Na njegovo srečo pa internacionalna javnost že od začetka devetdesetih goji nekako humanitarno spoštovanje do ostarelih, obnemoglih, hudo bolnih in umirajočih diktatorjev. Pritisnila je - in ga spravila ven. In Erich je odletel v Čile, kjer je leta 1994 umrl. Ne preseneča, da si skuša Slobo na vsak način podaljšati mandat - le še par mandatov potrebuje, da se postara, da zboli in da postane banalen, pa je na varnem! V Haagu? Pa si predstavljate, da se mednarodni diplomaciji res izpolni ta velika želja? Si predstavljate, da Slobo res pove vse, kar ve - da razkrije vse male in velike umazanije tajne diplomacije, skrivnosti mednarodnega političnega zakulisja in vseh kravjih kupčij? Okej, bom vprašal drugače: verjamete, da si mednarodna diplomacija res želi videti in slišati Slobota v Haagu - živega?!

Od eksekucije do Disneylanda

Ima Slobo kaj večje možnosti od Ceausescuja, da pride ven živ? Ko je Nikolaj padel množici v roke in ko so ga pripeljali pred strelski vod, Zahod ni niti trznil. Ker mu je bilo vseeno... ker se je vse skupaj odvrtelo neobičajno hitro... ker nihče ni točno vedel, kaj se sploh dogaja... in ker je bilo vsem jasno, da bo eksekucija komunističnega diktatorja dobra lekcija. Eksekucija pa je bila neodložljiva tudi navznoter - Ceausescu tako ni mogel nikogar potunkati, še najmanj tistih, ki so z njim kolaborirali, zdaj pa so se znašli "na strani ljudstva". Da se je z eksekucijo zakoncev Ceausescu zelo mudilo, pa dokazuje tudi to, da je strelski vod začel streljati, še preden je eksekucijski ritual sploh stekel. Vseh 80 mož, ki je stalo v strelskem vodu, je začelo streljati, še preden je master of ceremony izločil tistih pet, ki naj bi po protokolu streljali.

Toda za razliko od Živkova, bolgarskega diktatorja (1954-1989), ki po detronizaciji ni skušal zbežati, in Honeckerja, ki je zbežal šele po umiritvi situacije, je Nicolae Ceausescu skušal zbežati, menda na Kitajsko, toda ni prišel daleč. In kot rečeno, Zahod ni trznil. Pa čeprav je bil na Zahodu bolj popularen kot Honecker in Živkov. In precej bolj kot Milošević, huh. Zakaj? Romunijo je izpisal iz Varšavskega pakta. Leta 1968 se ni hotel pridružiti sovjetski okupaciji Prage. Ob koncu sedemdesetih je obsodil sovjetsko invazijo na Afganistan. Romunske športnike je leta 1984 kljub sovjetskemu bojkotu poslal na olimpijske igre v Los Angeles. Ameriški predsednik Richard Nixon je že leta 1969 pripotoval h karpatskemu geniju - in pomislite, to je bilo njegovo prvo predsedniško potovanje v tujino! Charles de Gaulle je Nikolaja obiskal že leto prej. Jasno, obisk mu je z veseljem vrnil. In ker je bil že ravno v Elizejski palači, se ni mogel izogniti genialni ideji: hej, v Bukarešti naredimo bulvar, ki bo daljši in širši od Elizejskih poljan! In podrl je pol Bukarešte, ljudi vrgel na cesto, tako da so menda potem iz obupa - ee, iz protesta - delali samomore, in rodil se je bulvar bulvarjev, famozni Bulvar zmagovalcev socializma. Da pa ne bi kdo kaj govoril ali pa nemara celo zdvomil v njegov smisel za vizijo, je sredi največje bede sklenil, da postavi tudi predsedniško palačo vseh predsedniških palač - Palačo ljudstva, drugo največjo stavbo v Evropi, večjo od Pentagona in le malo manjšo od Versaillesa. Mhm, Ceausescu je očitno računal na mnoge visoke državniške obiske. Ne brez razloga. Belo hišo je obiskal trikrat! Uradno in prijateljsko. Nixon je zaneseno dahnil: "Predsednik Ceausescu s svojim globokim razumevanjem glavnih svetovnih problemov veliko prispeva k reševanju najbolj urgentnih globalnih problemov človeštva."

Si predstavljate, da bi Clinton to rekel za Slobota? In si predstavljate, da bi mu podaril razkošno limuzino? Nixon jo je - Nikolaju. Bela hiša je bila, kot kaže, nora nanj. Navsezadnje, George Bush je še leta 1984, tedaj kot Reaganov podpredsednik, trdil, da je Ceausescu sicer komunist, toda "dober komunist". Oh, in nikar ne pozabite, da je leta 1978 obiskal tudi Buckinghamsko palačo. Uradno in prijateljsko. Odšel je kot junak... ee, sir - kraljica Elizabeta ga je namreč povišala v častnega viteza britanskega imperija! Margaret Thatcher, tedaj ministrska predsednica, je dodala: "Predsednik Ceausescu me je impresioniral." Ah. Resnici na ljubo je treba priznati, da je kraljica spoznala svojo zablodo in mu viteški naslov vzela - nekaj ur pred eksekucijo, huh. Ko je bilo celo že samemu Nikolaju jasno, da ga je v svoji dolgi karieri očitno mastno in neodpustljivo lomil.

A po drugi strani - kaj bi še sploh imel od življenja? V svoji karieri je - tako kot Slobo - izčrpal vse nianse nacionalizma, vse nianse policijske države, vse nianse represije, vse nianse korupcije, vse nianse propagandne mašine, vse nianse kulta osebnosti, vse nianse idolizacije in vse nianse diktatorske paranoje. Da bi po kitajskem zgledu povečal število Romunov, je prepovedal splave, ločitve in kontracepcijo, vključno s kondomi ("Fetus je last države"), kar je pripeljalo do množice porodnih katastrof, detomorov, samomorov, s/irot in debilov - in na koncu do epidemije aidsa. Kdor ni imel otrok, je plačal "celibatni davek". Križa se je bal kot vampir, toda imel je papeški kompleks! Poraziral je vasi in privatne hiše ter ljudi preselil v blokovska naselja. Ljudem je dal le en TV kanal. S tujci se niso smeli pogovarjati, sploh pa ne v tujem jeziku. Prepovedal je tuje revije in časopise. Tipkalne stroje je izobčil. Svojo ženo Eleno, ki je imela le štiri razrede šole, je razglasil za največjo romunsko znanstvenico, svoje družinske člane pa zrinil na ključne položaje, hej, celo svojega labradorca Corbuja je dal okrog furati v limuzini ter mu dodelil posebno vilo, vključno s televizorjem in telefonom, huh, za jutranje bujenje. Po Stalinovem zgledu je začel z blazno industrializacijo, ko pa je ugotovil, da je s tem romunski dolg tujini drastično povečal, je naredil napako kariere - sklenil je, da bo dolg odplačal. Vse je poslal v izvoz, ljudi pa na "znanstveno dieto", ki se je končala z uporom, TV revolucijo in eksekucijo.

Zdaj, dobro dekado po božičnem zakolu, je Nicolae del romunske folklore, še več, romunski unikat, s katerim Romuni mamijo tuje turiste: avkcije, tematske ture, prenočevanje v njegovih palačah, suvenirji. Hja, začelo se je trženje diktature. Tip ima večjo tržno nišo kot ona druga romunska pošast, Vlad Tepeš alias Drakula - postal je romunski Disneyland. Brez skrbi, z leti mu bodo dodali vse tiste srhljive mite, ki so potrebni, da turisti dahnejo - vau! Zasenčiti ga ne bodo smeli niti romunski nogometaši. Niti gimnastičarke. Kot jugoslovanski nogometaši ne bodo mogli zasenčiti Miloševića. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo.