Pecanje Amerike

"Če bi prišli k meni in rekli, da hočete kandidirati za ameriški kongres, bi vas najprej vprašal, koliko božičnih voščilnic dobite," je zelo napiflano izstrelil John Guzik, specialist za predvolilne kampanje, namestnik direktorja Nacionalnega republikanskega kongresnega komiteja, ki širom Amerike skrbi za kampanje in izvolitev republikanskih kongresnih kandidatov. Dobim jih dvajset, okej, zaradi debate - rekel bom, da jih dobim tisoč. "Vseeno je, koliko jih dobite, kajti potem bi vas vprašal - bi vam vsak izmed teh pošiljateljev dal 1.000 dolarjev za kampanjo? Bi lahko vsakega izmed njih prosili za tisočaka?" Kaj če bi rekel, da si moja teta takega darila ne more privoščiti? "Poslal bi vas domov." Domov? Zakaj? Saj še začela nisva. "Če svoje tete ne morete prepričati, da naj vam da 1.000 dolarjev, potem tudi drugih ne boste mogli prepričati. Če ne znate ali pa ne upate vprašati svojih najbližjih, kako boste vprašali druge, tujce? Če vam najbližji ne bi dali denarja, zakaj mislite, da vam ga bodo dali drugi?" Šit! Adijo, moja kandidatura.

Morali bi videti Johna: nizke rasti, s prežo salonskega buldoga in pogledom, ki je videl vse, kar dovolijo tista nebesa, ki so po sikstinsko namalana v kupoli kongresnega Capitola. Videl je kandidate, ki so bili že na prvi pogled taka teorija, da jih je raje takoj zamenjal z njihovimi tetami. Heh, ali pa s strici, ki dobijo po tisoč božičnih voščilnic. Ne le da bi tem stricem po tisočaka prispevalo vseh tisoč pošiljateljev, ampak bi jim po tisočaka navrgla še vsa tista množica ljudi, ki se jih za Božič spomni tisočerica. In tako dalje - v vse smeri. Vem, kaj ste si rekli - zbiranje predvolilnega kapitala je v Ameriki podobno piramidni igri. Vsekakor. Še bolj pa je podobno direktnemu marketingu, kjer vso tisto robo - ja, vse tiste parfume, vso tisto posodo, vse tiste koce - najprej prodaš svojim najbližjim, sorodnikom in družinskim prijateljem, vsem tistim, ki ti za Božič pustijo svoj naslov. John izgleda tako, kot da je stopil iz tega filma. S štorijo o božičnih voščilnicah bi namreč lahko začel tudi hitri tečaj direktnega marketinga. In imidža mu niti ne bi bilo treba spreminjati. Lahko bi ostal dobri stari John, mož trenutka, ki vedno ve, kako Ameriko prodati Ameriki.

Made in U.S.A.

Nekoč so skušali mediji in politični strategi spopade predsedniških in kongresnih kandidatov predstaviti kot spopade dveh političnih strank, dveh političnih opcij, danes pa nam jih skušajo prodati kot spopade dveh osebnosti, ker se jim zdi pač to bolj primerno času - obsedenosti z imidžem, slogom, osebno karizmo, slavo. Kar je nov smrtni udarec Karlu Marxu. Zgodovina ni več delo razrednih bojev in podobnih sil, ampak izključno delo velikih osebnosti, ki pred nas prihajajo zapakirani kot produkti. "Kongresne kandidate iz različnih ameriških zveznih držav pripeljemo v Washington, kjer jih potem na različnih tečajih naučimo, kako se morajo obnašati, kako morajo izgledati, kako morajo govoriti in kaj morajo problematizirati, kajti vsaka država ima svoje zelo specifične prioritete. Če človek kandidira v severnem Michiganu, kjer je več jelenov kot ljudi in kjer ljudje radi hodijo na lov, je nesmiselno, da se zavzema za kontrolo nad orožjem - če pa kandidira v južnem Michiganu, kjer je ljudi bistveno več kot jelenov in kjer se ljudje ne menijo za lov, je smiselno, da se zavzame za kontrolo nad orožjem." Mhm, spopad osebnosti je v resnici le spopad produktov. In ti produkti premorejo imidža le toliko, kot znaša naša odtujenost političnemu procesu, sloga pa le toliko, kot ga premore obleka, ki jo nosijo. A kot rečeno, ti politiki, ti kandidati, te osebnosti niso le produkti, ampak so več kot to - delniške družbe! Kdor vloži v njihovo kampanjo, je njihov delničar, ne - čakajoč na dividendo. Hej, če nič drugega, se te bo kongresnik ali predsednik spomnil za Božič. Ni pa izključeno, da se ne boš ti njega spomnil že prej in ga poprosil za kako uslugo, za kako koncesijo, za kak aranžma. Vsakdo v piramidi dobi. Ameriška politika je postala zvrst direktnega marketinga.

"Moj cilj je, da najdem 10 prijateljev ali pa poslovnih partnerjev, izmed katerih potem vsak najde po 10 ljudi. In tako naprej. Zgraditi moraš orjaško piramidno strukturo. Ti že najdeš 10 ljudi, ki ti bodo dali po 1.000 dolarjev, toda pomembno je, da tudi ti ljudje potem najdejo ljudi, ki bodo hoteli prispevati kaj denarja," pravi Terry McAuliffe, največji demokratski ekspert za zbiranje predvolilnega denarja. Al Gore, ameriški podpredsednik, zdaj predsedniški kandidat, ga je razglasil "za največjega zbiralca denarja v zgodovini sveta". Ne brez razloga. Nekoč se je ravsal z aligatorjem, da bi pridobil 15.000 USD za demokratsko stranko, letos maja pa je na gala fešti v washingtonskem Centru MCI zbral 13.000 ljudi različnih socialnih stanov, ki so demokratom vplačali po 50 dolarje. "Vsi so videli isti koncert, vsi so jedli ista rebrca, vsi so videli predsednika in podpredsednika." Problema sta le dva. Prvič, ljudje ti ne bodo več dali denarja, če bodo videli, da si ga ponucal za kampanjo kandidata, ki nima nobenih šans. In drugič, Bill Clinton. "Vsakega donatorja hoče osebno spoznati." Pa četudi je prispeval le dolar.

No, Clinton je letos za demokratsko stranko - za zvezne predvolilne kampanje, za predsedniške in kongresne, tudi za svojo wannabe senatorko Hillary - zbral več kot 100 milijonov dolarjev. Samo pomislite, udeležil se je 200 prireditev, na katerih so zbirali predvolilni kapital. Tudi George W. Bush, republikanski predsedniški kandidat, je za svojo kampanjo zbral več kot 100 milijonov. Gore 65. Drži, vsi donatorji so postali člani velike piramidne igre. In drži, letos so res zgradili orjaško piramidno strukturo. "Leto 2000 je odločilno. Volimo predsednika in volimo kongres. Tekma obeh predsedniških kandidatov je zelo tesna, prav tako pa tudi ni jasno, kdo bo imel večino v kongresu, demokrati ali republikanci. Trenutno jo imajo republikanci, kar je za Billa Clintona, demokratskega predsednika, hud problem, saj ga lahko kongres vedno blokira. Demokrati bi radi oboje, Belo hišo in kongres. Republikanci tudi. Zato ocenjujemo, da bosta obe stranki za predsedniške in kongresne kampanje zapravile 3 milijarde dolarjev," je entuziastično razkril Steven Weiss, direktor za komunikacije pri Centru za odgovorno politiko, nestrankarski, neprofitni organizaciji, ki "sledi temu denarju". Hja, imajo čemu slediti, zlasti če pomislite, da sta predsedniška kandidata iz zveznega budžeta dobila po 65 milijonov, medtem ko so vse ostalo prispevali privatniki - korporacije, bogataši, sindikati, raznorazne interesne skupine, akcijski komiteji. Money talks! Weiss skuša ugotoviti, odkod prihaja politični denar, kdo stoji za političnim denarjem, kdo bo skušal kasneje vnovčiti svoj vložek, kdo vse bo skušal vplivati na politiko... kdo vse je vključen v najnovejšo piramidno igro. Računalniške firme a la Microsoft, America Online in Cisco Systems dajejo vse več, toda največ še vedno dajejo odvetniške grupe, upokojenski skladi, varnostne agencije, nepremičninski giganti in zavarovalniške družbe. Oh, in Hollywood. Veliko interesov. Veliko političnega denarja. Veliko režiserjev. Velika piramida. Hej, ste mislili, da v predvolilno kampanjo za kongresnika vržejo 10 milijonov zaradi letne plače, ki znaša 145.000 dolarjev?

Biti cool

Razlika med obema produktoma, Alom in Bushem, je tako majhna, da res potrebujeta veliko marketinga in veliko denarja, navsezadnje, oba sta belca... oba sta bogata... oba sta v zgodnjih petdesetih... oba sta sinova visokih politikov (kongresnika in predsednika)... oba sta predolgo živela v senci svojih očetov... oba sta obdržala mladeniški, skavtski izgled... oba sta inhalirala (Al marihuano, Bush pa kokain in enormne količine alkohola)... oba sta se v času vietnamske vojne odzvala klicu domovine, toda obtičala daleč od akcije... oba sta daleč od ideologije in ekstremnih pozicij... oba sta za prosto trgovino s Kitajsko, za delno privatizacijo socialnega zavarovanja in proti poročanju gejev... oba sta enako povprečna komunikatorja... oba sta enako zapeta... oba se enako nerodno trudita, da bi bila simpatična in cool... in seveda, oba sta izumitelja - Al je izumil Internet. Vsaj tako se mu zdi. Bush pa je izumil smrtno kazen. Vsaj tako se zdi. Razlika je torej le v pakiranju teh dveh produktov - le v pakiranju njune fotogeničnosti, njune telegeničnosti, njunega sloga, njunih oblek, njunih kravat, njunih pričesk, njunih nasmehov, njunih make-upov in... ee, njunih gestikuliranj. Hja, revija Talk je objavila celo fotki njunih dlani - v naravni velikosti. Njuni dlani sta pač ključ do zmage, fokus predvolilne kampanje, serum resnice, geografija nove Amerike, pot do Bele hiše. Kar pomeni dvoje: prvič, da je govorica telesa med letošnjo predsedniško kampanjo pomembnejša od one druge govorice, in drugič, da ju vsi le gledajo. Točno, le politični džankiji ju tudi poslušajo.

Iskreno rečeno, Al in Bush sta videti iz dneva v dan mlajša. Možnosti sta le dve: da zanju skrbijo največji h'woodski eksperti za make-up efekte ali pa da so v akciji lepotni kirurgi. Razumete? Iz njiju skušajo narediti fantaziji. Toda ne prehudi fantaziji. Ne preveč seksualni fantaziji. Ne preveč nevarni fantaziji, se razume. Fanta morata namreč izgledati tako, da bi mame svoje hčerke pustile k njima - v Ovalno pisarno, huh. Je bolj nevaren in predatorski Al, ker je poleti na konvenciji v Los Angelesu svojo ženo Tipper mastno poljubil, hja, po francosko, z jezikom, ki se je v njenih ustih zadržal 7 sekund? Ne, zaboga, to je bila himna družinskim vrednotam. Al je hotel reči - vidite, ljudje, jaz se poljubljam le s svojo ženo! Clinton ljubi ženske, jaz ljubim svojo ženo! Sploh pa, lepo prosim, po vsem tem, kar je počel in požel Clinton, francoski poljub na odprti sceni ni več ravno škandal, mar ne. Je pa res, da je ta poljub Alu dramatično dvignil ratinge. Še več, s tem poljubom je prehitel Busha, ki je takoj reagiral - poljubil je Oprah Winfrey. Na odprti sceni. E, zdaj so njemu skočili ratingi. Je bil Alov poljub v scenariju? Je bil načrtovan, heh, kot neke sorte specialni efekt? V Washingtonu sem spraševal insiderje in eksperte, demokratske in republikanske - in vsi trdijo, da je bil poljub spontan. Mimo scenarija. Aa! Tipper da je bila preveč presenečena. In sam Al tudi. Drži, sedemsekundni poljub je več vreden kot tisočstranski politični program. Al za nameček ni storil nič originalnega. Nobenega tabuja ni zrušil. Nobenih novih vrat ni odprl. Prej narobe, le prilepil se je na ledino, ki so jo zorali njegovi predhodniki - John F. Kennedy, za čigar seksualne avanture je javnost zvedela šele po njegovi smrti... Ronald Reagan, prvi ameriški predsednik, ki je imel v svojem dosjeju ločitev... Gary Hart, demokratski predsedniški kandidat, ki je moral leta 1988 s predvolilne dirke odstopiti, ker so ga novinarji zasačili v prešuštnem objemu... in Bubba Clinton, ki je prešuštvo legaliziral, vključno z vsemi oralnimi figurami kakopak.

Ni čudno, da imajo Ala raje ženske. Moški pa Busha - saj veste, ker ga je rad cukal, ker se je rad družil s pravimi moškimi, ker se spozna na delnice in ker po svoji prosti oceni ni nikogar ubil pomotoma. Al bi rad Ameriki omogočil varčevanje za prihodnost. Kar nenehno ponavlja. Ja, uganil je - ženske zelo rade mislijo na prihodnost. In tudi o svojem telesu najraje odločajo same. Al nima nič proti temu. Zato žensk ne moti, da sogovornika rad prekinja, da hoče imeti v debatah zadnjo besedo, da med sogovornikovim nastopom vzdihuje, da rad pretirava, da se rad samopoveličuje in da številke nenehno napihuje. Da jih nametava zelo približno, takole... na oko. Pač za efekt. A po drugi strani, moških ne moti, da Bush ne pušča ravno vtisa intelektualca, da se zelo slabo izraža, da za sabo pogosto pušča napol stavke, brez repa in glave, nonsense, da stavek začne, potem ga pa konča z istimi besedami, s katerimi ga je začel, da ima o pomembnih, velikih, usodnih stvareh "jasno vizijo", toda te vizije potem ne pojasni, da odgovorov na številna vprašanja preprosto ne ve, da se v odsotnosti kredibilnega odgovora sklicuje na svoje dobre namene in svoje dobro srce, da je nerazgledan, da zelo pogosto nima kaj reči in da preveč pogosto udari mimo. Recimo: nedavno je izjavil, da bo - ako postane novi rezident Bele hiše - z Balkana odpoklical ameriško vojsko, ker da je treba tudi evropske države prepričati, da bodo tja poslale svoje vojake. Vau! Kot da ni trenutno na Balkanu več kot 80% vojske evropske. Bush tega ne drži v glavi. Na kvizih ne bi prišel daleč. In zdaj prvo vprašanje, za dolar: kako je bilo ime prvemu črncu, ki ste ga dali usmrtiti v svojem guvernerskem mandatu? Ne, žal, pozabil je, moral bi uporabiti zasilni izhod - glas ljudstva. Pa tudi vseeno mu je. Ima nafto. Pa očka. In očkove prijatelje. Brez skrbi, ako postane novi rezident Bele hiše, bodo že poskrbeli za njegove fakte, statistike in kvize. Naredili mu bodo domačo nalogo. "Bush je rekel, da je pil, da bi pozabil. Potem pa je ugotovil, hej, saj lahko pozabim, ne da bi pil," se je šalil Jay Leno v svojem TV showu. Med vicem in resnico ni več nobene razlike. Tudi med novico in showom ni več nobene razlike. Kot namreč kažejo javnomnenjske ankete, skoraj polovica Američanov, mlajših od 30 let, novice o predvolilnih kampanjah in obeh kandidatih dobiva iz nočnih, zabavnih TV showov a la Leno, Letterman, Rosie in Saturday Night Live. Bush in Gore sta postala vic. Še nikoli ni bilo v TV showih toliko vicev na račun predsedniških kandidatov kot letos. Jasno, bistveno več jih je na račun Busha, predvsem na njegov slab spomin in na njegove še slabše retorične sposobnosti. Šur, tudi Bush skuša iz tega narediti le vic. "Ljudje so mislili, da ne bom skupaj spravil niti stavka. Pričakovanja so bila tako nizka, da je bilo dovolj že to, da sem rekel - Jaz sem George W. Bush," je povedal Lettermanu.

Čakajte - kaj sem že hotel reči?

Ne bi me presenetilo, če bi to odločilo letošnje predsedniške volitve. Ne bi me presenetilo, če bi vrata v Belo hišo odprla tako malo stvar, kot je stavek "Jaz sem George W. Bush". Ne bi me presenetilo, če bi bilo to letos dovolj. Še toliko bolj, ker sta se Gore in Bush v preteklih mesecih v javnomnenjskih anketah nenehno menjala v vodstvu. En dan je vodil Bush, en dan Gore. En dan je bil ljudem bolj všeč Al, en dan pa Bush. En dan je bil predsednik Al, en dan pa Bush. Fanta pecata Ameriko, ki pa ju nenehno vara - en dan je za Ala, en dan pa za Busha. Odločajo male reči - male geste, mali signali, mali nasmehi, male grimase. Niti ne obljube. Hej, kdo je danes bolj cool? Eh, glede na okoliščine bi lahko rekel, da bi bili Američani lahko tudi brez predsednika. A po drugi strani, lahko bi imeli oba hkrati. V Beli hiši bi se izmenjavala na osnovi javnomnenjskih anket - danes bi vladal Bush, jutri pa Gore. Danes bi ženske lahko delale splave, jutri pa ne. Danes bi se geji v vojski lahko deklarirali za geje, jutri pa ne. Danes bi z Balkana odpoklicali vse ameriške vojake, jutri pa bi jih spet poslali nazaj. To bi bil popoln konsenz. To bi bila popolna demokracija. To bi bil popoln svet. O vsaki predsedniški potezi bi odločala sondaža - javno mnenje.

Oh, kot da je bilo do zdaj kaj drugače. Clinton se o nobeni stvari ni odločil sam, ampak so vse njegove poteze režirale javnomnenjske ankete. Če so ankete kazale, da je bolje, da počitnice preživi v Marylandu, ne pa v Camp Davidu, jih je pač preživel v Marylandu. Pika. Če ne bi bilo javnomnenjskih raziskav, Bubba ne bi dočakal konca mandata. Če ne bi bilo javnomnenjskih raziskav, ne bi sredi afere Lewinsky, sredi kongresne preiskave in sredi impičmenta bombardiral Sudana in Afganistana. "Ko pride klient, ki hoče, da mu oblikujemo strategijo kampanje, mu povemo, da so naše glavno orodje javnomnenjske raziskave, da bomo vsako njegovo pozicijo sproti preverjali in testirali in da bomo strategijo njegove kampanje oblikovali na osnovi rezultatov javnomnenjskih raziskav," mi je rekel William Stewart, podpredsednik konzultantske firme Tarrance Group, ki skrbi za kampanje mnogih republikanskih kongresnikov in guvernerjev. Se pravi, politik k vam pride z neko politično platformo. "Da, ko pride k nam, ve, kaj hoče." Kaj pa se zgodi, če med kampanjo ugotovi, da njegovi pogledi na določene probleme v javnomnenjskih raziskavah ne vžgejo - bo svoj pogled zato omilil, korigiral, nemara spremenil? "Vsekakor. Če hoče zmagati." Mhm, ameriški politik, kandidat za Belo hišo ali kongres, šele med kampanjo ugotovi, kaj hoče. Šele med kampanjo ugotovi, kje stoji. Šele ko postane produkt, mu je jasno, zakaj je kandidiral on, ne pa njegova teta.

povezava