bušiji / 11-9

Bush se je štiri dni pred drugo obletnico napada na Svetovni trgovinski center obrnil na nacijo, toda njegov TV govor je bil le še en bušizem - le še ena kolekcija laži, fabrikacij, blefa, pretiravanj, narcizma, infantilne paranoje in katarzičnih fantazij. Skratka, tik pred obletnico velike nacionalne tragedije, tik pred komemoracijo, je Bush naciji spet lagal. Za začetek je himnično poudaril, da so "po smrtonosnih napadih na Ameriko začeli s sistematično protiteroristično kampanjo" in da so s tem v zvezi najprej počistili Afganistan, potem pa še Irak: točno, Bush je hotel spet - kot že tolikokrat - ustvariti vtis, da je Irak povezan z 11. septembrom, s "smrtonosnimi napadi na Ameriko". Kar je seveda laž, že stokrat diskreditirana laž - laž še iz časa, ko so bušiji skušali dokazati, da se je Mohamed Atta, eden izmed devetnajstih ugrabiteljev, pred napadom na WTC v Pragi sestal z iraškim agentom in da so napadi z antraksom iraško maslo. Bush je hotel s tem reči: vidite, napad na Irak je bil upravičen! Zato je malce kasneje tudi dahnil: "V Iraku smo ukrepali, ker je bivši režim podpiral teror, posedoval in uporabljal orožje za množično uničevanje in 12 let kljuboval jasnim zahtevam Varnostnega sveta Združenih narodov." Kaj je narobe s to sliko? Vse! Prvič, Sadamov režim ni podpiral al-Kajde (bušiji so iskali magični "link", pa ga niso mogli najti), in drugič, Sadamovega orožja za množično uničevanje niso našli (drži, Sadam je uporabljal orožje za množično uničevanje, toda še v času, ko mu ga je lifrala Amerika!). Ker ni pozabil omeniti, da se je z napadom na Irak reševala ameriška nacionalna varnost (saj veste, Irak je ogrožal Ameriko), je povsem jasno, da je hotel naciji še enkrat prodati fiktivno, za lase privlečeno, proslulo, diskreditirano argumentacijo za napad na Irak - in predvsem za dolgo, mučno, kalvarično okupacijo Iraka. In ko je napad na Irak razglasil za "eno izmed najbolj humanih vojaških operacij v zgodovini", bi ga moral kamerman klofniti, sleči, stuširati in potem vprašati: hej, kako ti sploh pade na pamet, da vojno, ki je temeljila na tako grotesknih lažeh in ki je pokončala na tisoče vojakov in civilistov, razglašaš za "humano"?

Bush je svoj nedeljski evangelij začel s tako očitnimi lažmi, da je šlo lahko potem - iz minute v minuto, iz stavka v stavek, iz bušizma v bušizem - le še na slabše. Pazite: "S serijo racij in akcij širom sveta smo prijeli ali pa ubili dve tretjini vodij al-Kajde." Kar je blef - ne, kretenizem najhujše sorte. Kaj to pomeni, da si "prijel ali ubil dve tretjini vodij al-Kajde"? Nič! Čisto in absolutno nič! Al-Kajda deluje kot katerakoli organizacija, kot korporacija, kot banka, kot vojska - ubiješ tistega, ki je bil sedmi v hierarhiji, pa na njegovo mesto stopi ta, ki je bil prej osmi v hierarhiji. In tako dalje. Če pobiješ vodje, jih pač zamenjajo novi ljudje, novi vodje. Vsi so zamenljivi. Bush razmišlja kot nekoč nemški in italijanski teroristi, ki niso razumeli "teorije sistemov" - pobijali so šefe bank, misleč, da s tem rušijo kapitalizem in spreminjajo svet. Nič se ni zgodilo, le bankirje so zamenjali drugi bankirji. Ni kaj, Bush jih je pihal kot za stavo. Rekel je, da Amerika v Iraku gradi demokracijo - ja, in zakaj je potem vse člane "prehodne vlade" postavila Amerika? Rekel je, da usposabljajo iraško policijo - ja, in zakaj potem rekrutirajo člane Sadamove tajne policije, Mukhabarata? Rekel je, da bo iraška demokracija "zaustavila mednarodni terorizem" - ja, in zakaj se potem vsem ostalim zdi, da je iraška "demokracija" mednarodni terorizem le še okrepila? Rekel je, da je Amerika osvobodila Irak - ja, in zakaj potem Iračani ameriških vojakov nimajo za osvoboditelje, zakaj jih sistematično pobijajo, zakaj ameriški vojaki v deželi, ki so jo osvobodili, niso varni in zakaj lahko vojašnice zdaj po novem zapuščajo le s posebnim dovoljenjem? Rekel je, da je nacija ponosna na svoje vojake in "njihove neverjetne dosežke" - ja, in zakaj se ni potem udeležil niti enega vojaškega pogreba? In seveda, rekel je, da bo Iraku zrihtal elektriko. Aja? In da varnost v Iraku ogrožajo "tuji teroristi". Lepo prosim - je Bush Iračan?

Da bi dal iraški okupaciji dimenzije, je tudi naštel, koga vse so v Iraku že napadli iraški "teroristi" - ameriške in britanske vojake, misijo Združenih narodov, jordansko ambasado in ajatolo Abdula Aziza al-Hakima, radikalnega šiitskega liderja, ki je bil nedavno med žrtvami masovnega bombnega pokola v Al-Nadžafu. Čudno le, da al-Hakimov brat, član prehodne vlade (!), to vidi povsem drugače. Na pogrebu je namreč oznanil: "Okupacijska vojska je odgovorna za čisto kri, ki je bila prelita v svetem Al-Nadžafu, za kri al-Hakima in skupine vernikov, ki so se nahajali pred mošejo. Okupacijska vojska je odgovorna za to kri in za kri, ki se vsak dan preliva v Iraku. Irak ne sme ostati okupiran, okupaciji je treba narediti konec, da bomo lahko zgradili tak Irak, kot ga hoče Bog." Zoprno, ne. Ko je prelivanje iraške krvi naprtil okupacijski vojski in ko je omenil Boga, je bilo tako, kot bi napovedal džihad in ustanovitev islamske države. In ko so šiiti potem korakali in bučno skandirali "Ponižali bomo Sadama, ponižali bomo Busha", niso izgledali kot ljudje, ki verjamejo, da je Bog na Bushevi strani. Če pomislite, da šiiti ne živijo le v Iraku, ampak tudi v Iranu, Azerbajdžanu, Omanu, Bahrajnu, Libanonu, Siriji, Jemnu, Afganistanu, Turčiji, Indiji in Pakistanu, da je vse tiste ameriške marince pred dvajsetimi leti v Libanonu razstrelil šiit in da je Hezbollah šiitski, potem je povsem jasno, da bo "osvoboditev" Iraka povzročila natanko to, kar Bush trdi, da ne bo povzročila - destabilizirala bo "regijo".

Bush vidi dlje: "Teroristi v Iraku so napadli predstavnike civiliziranega sveta in civilizirani svet se jim mora upreti." To ni le spin, to je mrhovinarski cinizem: Bush v napadu na misijo Združenih narodov in smrti Sergia de Mella, ki ga je sam pozabil zaščititi, vidi priložnost za Združene narode, da se v Iraku - "centralni fronti vojne proti terorju" - priključijo okupacijskemu cirkusu, jasno, "pod ameriškim vodstvom". Priložnost za vendetto! Za retaliacijo! Bush ne pušča nobenega dvoma, da hoče svoje podjetje spremeniti v III. svetovno vojno: "Teroristi imajo strateški cilj - hočejo, da odidemo iz Iraka, še preden dokončamo delo. Omajati hočejo voljo civiliziranega sveta." Vsi smo v tem! Irak je v vojni s celim svetom! A brez skrbi, to še ni vse. Bush gre v svojem zanosu anonimnega alkoholika celo tako daleč, da iraško vojno primerja z II. svetovno vojno (ni razlike, obe sta bili "pravični"), okupacijo Iraka in Afganistana pa z okupacijo Nemčije in Japonske. Kar je čista banalizacija II. svetovne vojne - in mimogrede tudi trivializacija junaštva "največje generacije" (greatest generation), kot Američani pravijo tisti svoji generaciji, ki je med letoma 1941 in 1945 umirala v Evropi, Afriki in na Pacifiku. Toda Bush se ne da: "Sprejemamo dolžnosti naše generacije." Katere generacije?! Kakšne generacije!? Generacije starcev, ki v ogenj pošiljajo tinejdžerje iz Ohia in Iowe? Generacije naftarjev, ki so se skrili za očke in se tako izognili odhodu v Vietnam? Generacije malih, nedojebanih Goebbelsov, ki so oskrunili 11. september in ki mislijo, da bodo psihološko vojno v Iraku dobili tako, da bodo Tikrit prelepili s fotomontažami - s Sadamovo glavo na Elvisovem telesu, jasno, s križem okrog vratu?

Drugi 11. september

Bushev blef je tako originalen, da bi ga dal lahko patentirati. Od napada na Ameriko sta minili dve leti, Bush pa nima kaj pokazati. Razen padle ekonomije, korporativnih škandalov, rekordne brezposelnosti (11 milijonov), rekordnega deficita (verjetno 500 milijard), električnih mrkov, znižanja davkov, ki bogati le bogate, "patriotske" zakonodaje, ki zateguje demokracijo in človekove pravice, poskusa, da bi v Kaliforniji pučistično inštaliral republikanskega guvernerja, zavožene okupacije, "search-and-destroy" operacij, ki vodijo v slepo ulico, umiranja ameriških vojakov, diplomacije, ki ji ne more več pomagati noben PR, negodovanja ameriške javnosti, "amnezične" vojakinje Jessice Lynch, sfabricirane junakinje, ki bo za knjigo pobrala milijon dolarjev, in padajočih ratingov - zadnja Zogbyjeva sondaža je pokazala, da ga podpira le še 45% volilcev. Dogaja se le to, kar so nasprotniki vojne pred vojno rekli, da se bo zgodilo - Tony Blair je v riti, ameriški tradicionalni zavezniki so ostali doma, Palestinci ne jebejo Izraelcev, kopica držav, vključno s Severno Korejo, je začela pospešeno razvijati jedrske programe, bin Ladni se množijo, vojaki hočejo domov, iraška nafta ne bo pokrila stroškov vojne in okupacije, druge države nočejo financirati ameriške okupacije Iraka, doktrina "preventivnega udarca" je diskreditirana, množična produkcija demokracij je misija nemogoče, "novo ameriško stoletje" je mit, Zgodovine ni konec, demokrati, ki naj bi jih republikanski triumf v Iraku dokončno paraliziral, vstajajo, slogan "Podprite naše vojake" se sliši le še kot naftarski klic na pomoč, "vojna proti terorju" svet bolj ogroža kot teror, protivojni aktivisti napovedujejo masovne demonstracije, z malimi deželami si ne moreš pomagati, Bush ni Top Gun, s parado ne bo nič.

Nič, Bush lahko dve leti po 11. septembru ponudi le vojni govor. To je vse. A po drugi strani - je kaj bolj opolzkega in ostudnega od tega, da je Bush naciji štiri dni pred veliko komemoracijo, pred obletnico 11. septembra, ponudil vojni govor? Govor, v katerem je nacijo informiral o tem, kako poteka retaliacija - maščevanje za 11. september! Drži, Bush je spet ugrabil 11. september in ga zlorabil, naciji pa - kot kak fašistoidni terapevt - predpisal strah, tesnobo, paranojo, agresivnost, maščevanje, katarzično izživljanje nad malimi, nemočnimi, obubožanimi deželami in tako omejeno obliko žalovanja, da so mrtvi v veliki nevarnosti. Walter A. Davis, profesor emeritus z univerze Ohio, je nedavno zapisal, da Američani na lokaciji Ground Zero ne bi smeli komemorirati le žrtev 11. septembra, ampak bi morali komemorirati tudi žrtve Hirošime in Nagasakija, kjer so drugim, Japoncem, storili to, za kar se zdaj sami bojijo, da jim bodo storili drugi. In seveda, komemorirati bi morali tudi žrtve onega drugega 11. septembra, ki se je pripetil pred natanko tridesetimi leti - v Čilu.

Ko je čilska vojska 11. septembra 1973 izvedla puč, zrušila demokracijo, ukinila ustavo, zaplenila kongres, odpovedala človekove pravice, zbombardirala Monedo, predsedniško palačo, ubila Salvadorja Allendeja, marksista, povsem demokratično izvoljenega predsednika, in po hitrem postopku likvidirala več kot 1.000 njegovih pristašev, je bilo jasno, da sta bila puč in inštalacija fašistoidnega diktatorja, generala Augusta Pinocheta, komandanta "zadnje pruske armade", skupno delo Bele hiše in ameriških nacionalk. Richard Nixon, tedanji ameriški predsednik, se je ustrašil, da bo Čile postal sovjetska republika in da bo uradni jezik v južni Ameriki postala ruščina, Henryju Kissingerju, zunanjemu ministru, geopolitičnemu fantazistu, pa je dahnil: "Zakaj bi le gledali, kako dežela postaja komunistična zaradi neodgovornosti njenega lastnega ljudstva?" Napako čilskega ljudstva, ki je izvolilo Allendeja, je skušal zato popraviti. Prvi puč, leta 1970, takoj po Allendejevi zmagi, je kljub bajnim podkupninam in uvozu izdatnih količin solzivca spodletel, kar pa CIE, ki ji je šlo na bruhanje, ni ustavilo, tako da je začela takoj - spet z direktno avtorizacijo Bele hiše - pakirati in režirati "11. september". Mehčala, urila in politizirala je čilske oficirje, jim obljubljala vojaško pomoč, tudi intervencijo, sponzorirala ekstremiste in medije, podžigala pučistično atmosfero, razširjala dezinformacije, podpihovala in financirala štrajke, zapeljevala intelektualce in ženske organizacije, podkupovala politike in stranke, ustavila uvoz in bančne kredite, rušila ekonomijo, napihovala kaos - ja, Čile je skušala odrezati od sveta. Pri destabilizaciji pa so ji kakopak asistirale ameriške multinacionalke (npr. ITT, Anaconda Copper), ki so bile bazirane v Čilu in ki so vreščale: Allende nas bo nacionaliziral! Ameriški nacionalni interesi so ogroženi! Drži, Allende je hotel nacionalizirati glavne nacionalne industrije, tudi rudnike bakra, toda ni bil Fidel Castro - dovolil je preveč demokracije, tako da je CIA v spregi z multinacionalkami zlahka zrežirala "veliko finančno paniko". Kar res ni bilo težko - John McCone, direktor korporacije ITT, je bil prej direktor CIE.

11. septembra 1973 je Čile doživel najhujši teroristični napad v zgodovini. Puč tokrat ni mogel spodleteti - snemali so ga tri leta. In če bi šlo slučajno kaj narobe, so se na čilski obali izkrcali specialci ameriške mornarice (Navy SEALs). V Argentini je bilo pripravljenih 32 ameriških letal, čilski marinci pa so v Santiago planili naravnost s skupne čilsko-ameriške vojaške vaje. Vse je bilo pod kontrolo. Amerika je le dobra dva tedna po puču že priznala režim Augusta Pinocheta, sadističnega kršitelja vseh demokratičnih načel, Gerald Ford, novi ameriški predsednik, ki je leta 1974 zamenjal degradiranega Nixona, pa je puč in akcijo CIE povzel takole: "Mislim, da je to v interesu čilskega ljudstva in v našem interesu." Da je Čile postal "chamber of torture" in množično grobišče, ga ni motilo. Ameriške korporacije so profitirale. Vojna proti terorju je uspela.