bušiji / Moje pesmi, moje sanje

V govoru pred Generalno skupščino je Bush oznanil, da morajo "vse nacije dobre volje stopiti skupaj" in pomagati "mladi demokraciji" v Iraku, obenem pa je tudi razkril, da je Irak napadel le zato, da bi rešil "kredibilnost Združenih narodov". Mnogim je kakopak takoj potegnilo, da jih ima za norca - ko pa je potem še dodal, da je Irak razvijal orožje za množično uničevanje, jim je potegnilo, da jih ima za norca norec. In pomislite: reviji Time se zdi, da je Ronald Reagan "nerazrešena skrivnost sodobne ameriške politike". Na sestankih je spal, bral je le to, kar so mu napisali drugi, anekdote je imel za resne analize, na summite pa se je pripravljal tako, da je gledal film Moje pesmi, moje sanje. Toda ironično, že kar absurdno - razglasili so ga za vizionarja. Živo si lahko predstavljate, kako se je sredi sestanka nenadoma zbudil in povsem zunaj konteksta dahnil "Eee, kje smo" - in vsem se je zazdelo, da je rekel nekaj premišljenega, unikatnega. Pozor, predsednik sprašuje: Kje smo? Kje je svet? Kam gre? Kaj se dogaja? Ja, to je bil signal. Točno: ko je Time opisoval Reagana, se je zdelo, da opisuje Busha. Razlika je le v tem, da bi Bush zaspal tudi med filmom Moje pesmi, moje sanje. In seveda - Reagan, ki je iztrebljal komunizem, lansiral izraz "imperij zla" in kitajskega predsednika zamešal z Mao Zedongom, je bil boljši interpret scenarijev, ki so mu jih pisali drugi. Navsezadnje, bil je igralec! Bush ni igralec, ampak le Reaganov impersonator. In vendar niti malo ne preseneča, da tudi njega prodajajo kot vizionarja. Njegova največja in najbolj slavna "vizija" je Irak. In glede na to, kako Irak trenutno izgleda, smemo reči, da je ta "vizija" lahko le delo človeka, ki gleda iraško klavnico, misli pa, da gleda film Moje pesmi, moje sanje.