kalifornija / Total Recall

Guverner Kalifornije, pete gospodarsko najmočnejše države na svetu, je postal Arnold Schwarzenegger, najbolje plačani h'woodski zvezdnik. Sliši se čudno, toda povsem logično: lepo prosim, kje pa naj izvolijo h'woodskega zvezdnika, če ne v Kaliforniji? Še več, vse skupaj se sliši eksotično - kot da so ga izvolili zato, da bodo z njim privabljali turiste. Kot da ni v tem pravzaprav nič političnega. Kot da je bila pri njegovi kandidaturi politika le stranski produkt showa. Ni res, show je bil le stranski produkt politike. Specifično: leto pred predsedniškimi volitvami imajo zdaj štiri največje in elektorsko najmočnejše ameriške zvezne države - Kalifornija, New York, Teksas in Florida - republikanske guvernerje. Kar je dobro za Busha. In slabo za demokrate. Mnogi so bili resda zgroženi nad Arnijevo zmago, češ da bo to Ameriko vrglo v slabo luč, toda le zakaj? V Beli hiši sedi Bush. Koliko nižje pa lahko greš? Če Američani že ravno nimajo občutka, da se v Beli hiši še fuka, jim bo v tolažbo to, da se v Sacramentu vsaj šlata.

Teden pred odpoklicno-volilnim referendumom je kazalo, da bo gladko zmagal Arni. Vse je bilo pod kontrolo. Sondaže tudi. Arni je imel nasmeh do Marsa. Z razlogom: močno je vodil, ratingi so mu vse bolj rasli. Gray Davis, aktualni guverner, ni imel nobenih možnosti, prej narobe - njegovi ratingi so bili vse slabši in slabši. Le 35 % vprašanih je bilo proti odpoklicu. Davis je bil toast. Izgledal je kot Nixon. In tako se je verjetno tudi počutil. In da bi bila mera polna, je tudi Cruz Bustamante, demokrat, Arnijev edini resni tekmec, ki je na začetku vodil, vse bolj padal... in zaostajal že za 15 točk. Arni je drvel na sever - Bustamante pa na jug. Poti nazaj ni bilo več. Gravitacija je bila vse hujša. Arni ni več izgledal kot špekulant, ampak kot player. Šit, smo si rekli - v prodemokratski državi bo zmagal republikanec.

Serijski nadlegovalec

Kaj je Bustamanteju ubilo ratinge, ni skrivnost. Ko se je izkazalo, da so mu predvolilno kampanjo financirale indijanske igralnice (kar ni čisto v skladu z zakonodajo in moralo) in da se noče distancirati od mehiške ekstremistične organizacije, ki ji je nekoč pripadal, je bil to začetek njegovega konca - zlagoma je začel izgubljati podporo, ki pa je dokončno strmoglavila 24. septembra, po slovitem TV soočenju najvišje rangiranih guvernerskih kandidatov. Arni je prejšnja TV soočenja, pri katerih vprašanja niso bila vnaprej znana, bojkotiral - nič hudega, nihče jih ni gledal. To finalno soočenje pa je bilo zelo gledano - nič čudnega, nastopal je tudi Arni. Če pride zvezda, pridejo tudi mase. Zato je bilo že vnaprej jasno, da bo to TV soočenje le film Arnolda Schwarzeneggerja. In da ga bodo ljudje tudi tako dojeli. Dolgočasni, birokratsko zapeti, narkoleptični, niti malo karizmatični, še manj telegenični Bustamante ni imel nobenih možnosti: ko imaš v istem filmu Arnija in Bustamanteja, takoj prepoznaš luzerja. Arni je izgledal kot Terminator v civilu - Bustamante pa kot kapo kakega kolumbijskega narko-kartela. Kot kandidat za smrt, ne pa za guvernerja.

Arniju ni bilo treba reči nič umnega, lucidnega ali pa vizionarskega - zadoščalo je že to, da je ostal v liku. Bolje rečeno - da je izgledal kot TV preslikava svojih filmskih likov. Vse ostalo se je odvrtelo v glavah ljudi. Dovolj je bilo, da so ga videli - ostalo so dodali sami. Arnija so videli v preveč filmih, da tega filma ne bi mogli zrežirati sami. Ja, Arnija so videli v preveč filmih, da ne bi vedeli, kako se konča ta film - da ne bi videli h'woodskega konca, happy enda. Hej, ko bo izvoljen Arni, bomo živeli v filmu - srečno... do konca svojih dni! Da so bila vsa vprašanja vnaprej znana, jih ni motilo. Hej, le zakaj - tudi filmi so vedno vnaprej napisani. Trik je na dlani: z Arnijevo prisotnostjo so se standardi samega TV soočenja tako znižali, da v glavah ljudi sploh ni šlo več za vprašanje, kdo je boljši politik (kateri kandidat ima boljšo vizijo, boljši program ipd.), ampak za vprašanje - kdo je večji zvezdnik. Ko sta se na ekranu pojavila Bustamante in Arni, so vsi gledali le Arnija - avtomatično. Tudi mediji so gledali le njega - zaljubljeno. Ostale so izključili - s prezirom. Ni mogel izgubiti. Bustamante je bil dead meat.

In potem se je na lepem vse obrnilo na glavo. Demokrati so pet pred dvanajsto sklenili, da bodo Arnija udarili z republikanskim orožjem - s seksualnimi škandali. Da mu bodo torej počeli to, kar so republikanci počeli Clintonu - naštevali bodo ženske, ki da jih je šlatal in grabil brez konsenza. Vlažni sen demokratov je uresničil Los Angeles Times, največji kalifornijski dnevnik, ki je zadnje dni pred recallom pod taktirko Garyja Cohna, Pulitzerjevega nagrajenca, na treh zaporednih naslovnicah razkril Arnijeve seksualne delikte - najprej je objavil pričevanja šestih žensk, ki jih je Arni spolno nadlegoval med letoma 1975 in 2000, potem pa je temu spisku dodal še devet žensk, tudi Anno Richardson, britansko TV novinarko, ki jo je Arni pecal, šlatal in grabil med intervjujem, kar je leta 2001 razkrila filmska revija Premiere. Arni je tedaj sicer najavil tožbo, a iz tega ni bilo nič - očitno se je zadovoljil z recallom urednika in odstranitvijo avtorja tega famoznega članka, Johna Connollyja, ki je kasneje rekel, da si Arni ne bo nikoli drznil kandidirati za guvernerja Kalifornije: "Nekateri imamo v omarah okostnjake, on pa ima v omari pošasti!"

Razkritje je bilo tako eksplozivno, da je Arni na lepem izgledal kot serijski nadlegovalec, kot sovražnik žensk, kot patološki seksist in šovinist. Nekatere njegove žrtve so bile neimenovane, nekatere imenovane - nekatere so najavile tožbe, Rhonda Miller, dublerka in kaskaderka, pa je dan pred recallom priredila celo tiskovno konferenco, na kateri je dramatično in pikantno razlagala, kako jo je Arni med snemanjem filmov Resnične laži in Terminator 2 otipaval ter ji grizljal dojke. Demokrati so tako dobili šmajser, s katerim so ga lahko rešetali, mnogi pa razlog za distanciranje: Hej, kdo je v resnici Arnold Schwarzenegger? Saj ga sploh ne poznamo? Človek s tako preteklostjo ne more vladati! Bomo izvolili človeka, ki je morda zločinec? Demokrati so skušali s svojo operacijo "Sex" Arnija priskutiti ženskemu volilnemu telesu. Če bi ženske odvrnili od njega, bi ga pokopali. Arni je vse skupaj takoj zanikal, pa četudi zelo bušistično: po eni strani je vse zanikal ("absolutno neresnično"), po drugi strani je priznal, da se ne more spomniti, "kaj se je dogajalo pred dvajsetimi, petnajstimi leti, da pa bi se nekatere izmed omenjenih reči lahko tudi res zgodile", po tretji strani pa se je vsem ženskam, ki jih je "nehote prizadel in užalil", opravičil. Ne, niti Bush tega ne bi znal povedati bolj dvoumno - in tako večplastno. Teža teh petnajstih Arnijevih žrtev je bila tako infarktna, da je zasenčila celo tisto štafetno "posilstvo" črnke, ki se ga je v sedemdesetih udeležil Mr. Anabolicus. Arnijevo kampanjo je zgrabila panika, zato so v igro na hitro vključili njegovo ženo, Mario Shriver. Čim so se prižgale kamere, sta se poljubila. Čim so se prižgale kamere, je dahnila, da je "izreden mož in sijajen človek". Čim so se prižgale kamere, je dahnil, da je "najboljša žena na svetu in najbolj spektakularna mati na svetu". Vau!

No, to nežno promocijo družinskih vrednot in Arnijevega rešpekta do žensk so kalili le protestniki s transparenti "Arni, so tvoje hčerke le kosi mesa" in ratingi, ki so začeli rasti Davisu. Bustamante je resda ostal na distanci (8 do 10 %), toda sondaže so presenetljivo pokazale, da je podpora odpoklicu padla, celo pod 50 %. Kar je seveda pomenilo, da bi lahko Davis po novem odpoklic celo preživel. Takoj so oznanili: tekma je napeta, negotova in tesna. Floridska. Toda le navidez: 7. oktobra je Arni gladko zmagal. Davis je bil gladko odpoklican, Bustamante pa je gladko potonil. Hasta la vista! Daleč so časi, ko je Orson Welles zavrnil demokratsko nominacijo, ker se je bal, da politik, ki ima za sabo ločitev, nima nobenih možnosti. Kalifornijske ženske so dale svoj glas Arniju. Pustile se mu bodo šlatati. I'll be back! Nič, Kalifornija je zlahka osvojljiva. Kot Irak. Še huje - republikanci, sovražniki Hollywooda, so demokrate, fane Hollywooda, zjebali s Hollywoodom.

Vizija Leni Riefenstahl

Arnijev steroidni filmski lik je bil torej politično bolj sprejemljiv od aktualnih, izkušenih političnih elit - od Davisa, Bustamanteja in "uradnega" republikanca Toma McClintocka. Je kaj bolj demagoškega? Je kaj bolj populističnega? A po drugi strani, spoznanje, da je filmski zvezdnik politično močnejši od politikov, bi bilo presenetljivo leta 1966, ko je kalifornijski guverner postal minorni filmski zvezdnik Ronald Reagan - leta 2003, v času "medijskih osebnosti", "kulture slave" in medijske obsedenosti z zvezdami, pa to ni ravno kulturni šok. Če kdaj, potem nas prav zdaj ne bi smelo presenečati, da filmski zvezdnik lažje zapeljuje množice kot politik - in da jih tudi lažje vodi. Da je Arni premaknil množice, ni dvoma. Njegova predvolilna avtobusna turneja je bila deluxe mobilni spektakel - na vsaki postaji se je zbralo na tisoče navdušenih fanov. Jasno, vsi so prišli gledat filmskega zvezdnika. Arni jim je metal majice, delil avtograme ter tu in tam vzkliknil kaj filmskega, recimo: "Dajte mi metlo - počistil bom hišo" Ali pa da bo "terminiral" Davisa. Govori so bili kratki, pa še to pred vabljeno publiko. Pred vprašanji se je skrival, strahopetno - Terminator! Le tu in tam je dal demolirati kak avto, da bi pokazal svoje nestrinjanje z Davisovo obdavčitvijo avtomobilov - točno, niti za hip ni hotel puščati vtisa, da je to, kar se gre, politika. Davis je po drugi strani na svojih shodih zbral le prgišče ljudi, pa četudi je s sabo pripeljal vso kalifornijsko politično elito, običajno kar v paketu. Nič realnega, nič političnega ni moglo tekmovati z Arnijem. V živo se je zdel fanom bolj realen od celega sveta. Vraga, v živo se jim je zdel bolj realen od realnosti. Lahko so se ga dotaknili. Če kdo, potem zna prav fan ceniti zvezdnika, ki mu pusti, da se ga dotakne. In ker se fanom vedno že po defaultu zdi, da poznajo zvezdnika in da zvezdnik pozna njih, se jim je zazdelo, da Arni počne to, kar bi morali početi politiki, pa ne počnejo - da direktno komunicira z njimi, svojimi fani, svojimi volilci, svojim folkom. Vsa ta masa v filmskem zvezdniku, ki so mu scenarije vedno pisali drugi (in ja, tudi režirali so ga vedno drugi), ni videla republikanca, ampak pravega, avtentičnega, ljudskega, mesijanskega, nepokvarjenega Politika, ki ne prihaja iz umazanega, kužnega, elitističnega, dekadentnega Washingtona. Ampak iz Hollywooda. Ljudem se politika očitno tako zatika in gabi, da se jim zdi Hollywood nekaj čistega in odrešilnega. Toda če upoštevate, da živimo v času, ko politiki rečejo le še tisto, kar jim napišejo, ne morete reči, da Arni ne prihaja kot metafora sodobne politike. Arni bo Bush in pol. Na eni izmed svojih predvolilnih postaj je dahnil: "Ljubim to mesto, ljubim Fresno!" Ni vedel, da je v Clovisu.

In ko smo gledali, kako je Arni-Politik očaral, hipnotiziral in mesmeriziral mase, smo se spomnili na to, kar naj bi leta 1975 rekel Georgeu Butlerju, režiserju bodybuilderskega dokumentarca Pumping Iron - da občuduje Hitlerja in da si želi, da bi imel tako sposobnost vodenja množic kot on. Kajti: "Obstaja le določeno število ljudi, ki so usojeni za vodenje, vsi ostali, 95 %, pa so usojeni za slednike. Mi jim moramo povedati, kaj naj počnejo in kako naj se obnašajo." Na vseh tistih predvolilnih shodih je izgledal tako, kot da se mu je izpolnila želja. Vprašanje, ali se počuti kot Hitler, je bilo nepotrebno - nasmeh je imel do Nurnberga. V očeh mu je gorela bakla. Izgledal je kot akcijska figura retroarijske estetike, kot vizija Leni Riefenstahl. Le da je v resnici sploh ni potreboval. Mediji - predvsem televizija - so že zdavnaj postali Leni Riefenstahl.

In ko je Arni zanikal, da je kdaj občudoval Hitlerja, je bilo tudi to povsem nepotrebno: vse nacistične povezave, ki so mu jih očitali na začetku kampanje (podpiranje Kurta Waldheima, drugovanje z Jorgom Haiderjem, nacistični oče Gustav ipd.), mu niso škodovale. Prej narobe. Ratingi so le rasli. Ljudje so si očitno rekli: hej, če imamo predsednika, čigar praded, George Herbert Walker, in ded, Prescott Bush, sta bila Hitlerjeva navijača in poslovna partnerja ter pralca nacističnega denarja (okej, kot vemo, je imel tudi njegov oče, zalivski Bush, močne politične zveze z ameriškimi antisemitskimi in neonacističnimi organizacijami), in če je predsednikov glavni svetovalec in arhitekt "kalifornijskega puča" Karl Rove, čigar ded, Karl Heinz Roverer, je bil Reich-Statthalter in inženir nacističnega lagerja Birkenau, zakaj bi potem pričakovali, da bo republikanski guverner Kalifornije brez nacističnih referenc - in da bo občudoval le Napoleona?! Bob Woodward, nekoč pojem raziskovalnega novinarja (razkrinkal je Watergate in pokopal Nixona), je v svoji hudo patriotski, oportunistični, da ne rečem fafaški knjigi Bush at War popisal tudi to, kako je Bush 30. oktobra 2001, slab mesec po napadu na Afganistan, z metom bejzbolske žogice otvoril tekmo med newyorškimi Yankeeji in arizonskimi Diamondbacksi in kako je štadion ob tem kar eksplodiral od navdušenja: "Karl Rove, ki je sedel v loži Georgea Steinbrennerja, lastnika Yankeejev, si je mislil - tako je, kot bi bili na nacističnem shodu." Bi vi na mojem mestu izključili možnost, da si je Karl ob pogledu na Arnijeve shode mislil kaj drugega?