bušiji / Sestreljeni črni jastreb

Tisti, ki so bili proti Bushevi invaziji na Irak, so opozarjali predvsem na troje: prvič, da bodo Američani obtičali v Iraku, drugič, da se bodo Iračani okupaciji uprli, in tretjič, da bo vojna destabilizirala kompletno regijo. Bush in bušiji so le zamahnili z roko: oh, kje neki, vse skupaj se bo odvrtelo na hitro, kirurško, tako rekoč brezbolno - pridemo, osvobodimo, odidemo! In iraško ljudstvo bo rajalo na svobodnih, demokratičnih, srečnih ulicah! In glej, no, Iračani res rajajo - vsakič, ko sestrelijo kak ameriški helikopter. Po sestrelitvah slišimo: "Vsi smo srečni, da so izgubili helikopterje!" In: "Ne bodo varni, dokler ne zapustijo Iraka!" Da pa rajanju ne bi bilo konca ne kraja, jih zdaj sestreljujejo že kar po tekočem traku - novembra so sestrelili štiri, tudi dva črna jastreba. Umrlo je 39 vojakov. Da ne gre le za "osamljene incidente" in da so Iračani na okupacijo odgovorili z gverilsko vojno, z narodno osvobodilnim bojem, je jasno že ves čas - novost je v tem, da postajajo napadi na ameriške sile vse bolj sofisticirani, vse bolj organizirani, vse bolj drzni in vse bolj pogubni. Ne pozabite, da so iraški gverilci nedavno demolirali tudi nekaj ameriških prestižnih tankov M-1 Abrams, kar govori o njihovi vse večji samozavesti in taktično-tehnični usposobljenosti - hja, začeli so napadati tudi "težje tarče". In nobenega dvoma ni, da postaja odporniško gibanje tudi vse bolj množično - in da krila širi vse hitreje. CIA v svojem tajnem poročilu, ki je pricurljalo v javnost, ocenjuje, da je v odporniško gibanje vključenih že več kot 50.000 Iračanov. Vse to dokazuje, da je v Iraku vse hujše. No, Bush, ki so ga te dni v Londonu med "državniškim" obiskom v glavnem skrivali ("nevidni gost"), trdi, da je vse okej. Še več, da gre na bolje.

Busheva vojna mašina, največja tovarna fikcij in iluzij, skuša za vsako ceno prikriti, da vojno v Iraku izgublja - in da izgublja "hearts and minds" iraškega ljudstva. Vojni, ki jo je začela, skuša vzeti težo in razsežnost. Hja, blef kar cveti. In zato niti ne preseneča, da so bušiji oznanili, da bodo do maja 2004 število ameriških vojakov v Iraku zmanjšali na 100.000. Kar je noro, boste rekli - situacija v Iraku je vse slabša in vse bolj kritična, Bush pa bo zmanjšal število vojakov?! A po drugi strani: natanko to bo moral storiti, če bo hotel rešiti svojo kožo. In svoje ratinge. Pomislite: zakaj bo število vojakov zmanjšal prav maja 2004? Iz preprostega razloga: ker bo maja 2004 ameriška predsedniška predvolilna kampanja ravno v polnem zagonu, bo moral ustvariti vtis, da se situacija v Iraku izboljšuje in da vojno dobiva - ta vtis pa bo najlažje ustvaril z zmanjšanjem števila vojakov. Bush bo rekel: vidite, vojne je konec! Mission accomplished! Blef. Za še večji blef pa imate lahko sporočilo, da bodo Američani za "pacifikacijo" Iraka izurili 170.000 iraških vojakov - vidite, hočejo reči bušiji, vse delamo, da bi oblast v Iraku predali Iračanom... da bi Iraku vrnili suverenost. Nič ni dlje od resnice: bušiji hočejo le prikriti, da so se ujeli v past, da so v Iraku obtičali in da so - kar je najhuje! - obtičali sami. Tujih enot ni na spregled. Niti indijskih niti pakistanskih. Japoncev ni blizu. Tudi Turki so raje ostali doma. Evropejci ne trznejo. In po napadu, ki je v Nasiriji pokopal 19 Italijanov (karabinjerjev, vojakov in civilistov), je še manjša verjetnost, da bodo trznili, še toliko bolj, ker je iz ameriške administracije, ki upravlja Irak, takoj demonstrativno odstopil italijanski oficial, Marco Calamai - ker Amerika ne razume Iraka, ker s svojimi dejanji le podžiga terorizem, ker je kriva tudi za smrt Italijanov in ker se ne zaveda kompleksnosti situacije.

Da se Amerika ne zaveda kompleksnosti situacije? Ja, to ni nič drugega kot drugo ime za destabiliziranost regije - drugo ime za eskalacijo iraške vojne. Kot so napovedovali: iraška vojna bo podžgala islamski fundamentalizem in antisemitizem. Izraelci gradijo zid (ne objokovanja). Palestinci nadaljujejo z intifado. Bushev Roadmap je v smeteh. Malezijski premier Mahathir Mohamed je muslimane pozval, naj se združijo v boju proti Židom. V Savdski Arabiji je samomorilski napad terjal 18 življenj. Še bolj pogubna sta bila takoj zatem bombna napada na sinagogi v Turčiji (23 mrvtih), ki sta jima čez nekaj dni - v času Bushevega obiska pri Blairu - sledila bombna napada na britanski poslopji v Turčiji, na banko & konzulat (27 mrtvih). V Siriji vse bolj prasketa islamski fundamentalizem. Talibani v Afganistanu ponovno vstajajo, še več, vojaško in politično so vse močnejši - zdaj napadajo tudi armirane konvoje, hja, "težke tarče". Kaj je to - džihad, radikalna interpretacija islama ali spiralna eskalacija iraške vojne? Bush je takoj udaril z dvema ofenzivama - z operacijo "Iron Hammer" čisti Bagdad, z operacijo "Ivy Cyclone", ki vključuje bombardiranje (via F-16), mitraljiranje (via AC-130 Specter), satelitsko vodene rakete, shoot-to-kill akcije, tanke, apacheje, paladine, masivne racije, aretacije in rušenja stanovanjskih hiš ("v okviru vojnih pravil", kot pravijo bušiji), pa čisti Tikrit in Faludžo, epicentra odporniškega gibanja. Z eno besedo: Bush okupacijo spet spreminja v vojno. V klavnico. V kaos. V neumno belo laž.

Kar nas seveda tudi pripelje do ključnega, sumljivo premalokrat zastavljenega vprašanja: koliko žrtev so imeli Američani dejansko do sedaj v Iraku? Več kot 422, boste rekli. Ja, vsekakor, če štejete le mrtve. Toda če štejete vse, ki so bili iz vojne zaradi tega ali onega hendikepa izločeni in ki jih lahko uvrstite med vojne žrtve, jih je že več kot 9.200! Štab ameriške vojaške medicine (Surgeon-General) je namreč nedavno, jasno, zelo na tiho, brez pompa, objavil statistiko dosedanjega poteka iraške vojne - in sicer za čas od začetka vojne (19. marec) pa do konca oktobra: v tem času je umrlo 397 ameriških vojakov, 1.967 je bilo ranjenih, 6.861 pa so jih domov poslali "iz drugih zdravstvenih razlogov". Skratka, domov jih niso poslali zato, ker bi umrli ali pa bili ranjeni, ampak zato, ker so preprosto zboleli - mnogi psihično, se razume, zaradi vojne. Psihiatri, nevrologi in nevrokirurgi imajo polne roke dela: mnogi vojaki stresa preprosto ne prenesejo več - nekaterim se meša, nekateri postajajo "preveč emocionalni" (= streljajo kar na slepo), nekatere že daje "iraški sindrom", nekateri pa bolj kot na ubijanje mislijo na samomor. Šit! Potrebne so takojšnje, urgentne evakuacije. In ruk - s prvo pošto jih pošljejo domov. Jasno, v ta grand total niso všteti tisti vojaki in vojakinje, ki jih posttravmatični stres udari šele po vrnitvi domov.

In kar je še posebej pomenljivo, srhljivo in alarmantno - kljub stalnim Bushevim zagotovilom, da gre v Iraku na bolje in da je čutiti "progress", gre vse skupaj le še na slabše! In to progresivno na slabše. Samo pomislite, ko je štab ameriške vojaške medicine na začetku oktobra - prav tako čisto na tiho - objavil prejšnjo obdobno statistiko (od začetka vojne do konca septembra), je bilo mogoče razbrati, da so v tem času "iz drugih zdravstvenih razlogov" domov poslali 3.915 vojakov. Kaj to pomeni? Točno, dvoje: prvič, da so samo oktobra "iz drugih zdravstvenih razlogov" domov poslali več vojakov kot v celi iraški vojni skupaj (!), in drugič, da je v Iraku vse huje. Definitivno: oktobra je umrlo dvakrat več ameriških vojakov kot septembra. Hej, samo v prvi polovici novembra jih je umrlo 60! In dalje, ko je Reuters nedavno štel mrtve in statistike primerjal z drugimi ameriškimi vojnami, je ugotovil, da je v Iraku do sedaj umrlo bistveno več ameriških vojakov kot v prvih treh letih vietnamske vojne (1962-64) - in to v času, ko je bilo v Ameriki baziranih šele 13.000 vojakov. V Iraku jih je več kot 130.000! Drugače rečeno, toliko ameriških trupel kot v Iraku se je v Vietnamu nabralo šele do konca leta 1965, ko se je - po zloglasni "Tonkinški resoluciji", ki jo je sprejel kongres - začela prva velika eskalacija. Toda kljub eskalaciji jim v Vietnamu ni uspelo "zgraditi nacije". Vraga, še kakega resnega marionetnega režima jim ni uspelo naštelati.

Tehnologija proti urbani gverili

Najnovejši vojaški tehnološki dosežki kot pomoč v boju proti iraškim gverilcem

Ameriška pustolovščina v Iraku že doživlja prve panične odzive na domačih tleh. Minulo sredo so recimo ameriški senatorji v svojem predstavniškem domu bentili in zahtevali, da vojska bolje poskrbi za mlade vojake v Iraku in na vozila in helikopterje namesti boljše oklepe. Vsi vojaki bi morali biti zaščiteni z neprebojnimi jopiči. Toda iraška resničnost je precej drugačna. Večina vojakov se naokoli prevaža v popularnih terenskih vozilih hummer. Ta vozila pa so po večini zelo ranljiva. Navsezadnje so nekaj posadk pokosili streli iz avtomatskih pušk ali ročne bombe. Vojaški predstavniki so zaskrbljenim senatorjem pojasnili, da je poletje 2005 nekje tisti datum, ko bi bili lahko vsi hummerji dovolj oklepljeni, da bi bili vojaki v Iraku varni zgolj pred izstrelki kalibra 7,62 mm. Tudi če bi opremljevalci uvedli triizmensko delo, hitreje ne bi šlo. Vsi ameriški vojaki naj bi že prihodnji mesec dobili primerno telesno zaščito. V helikopterje prav tako vgrajujejo najnovejšo elektronsko in drugo zaščitno opremo. Toda nadgradnja helikopterjev je počasna. Prenova enega samega helikopterja naj bi trajala tudi do tri tedne. Vseh helikopterjev pa prav tako ne morejo hkrati izločiti iz prometa.

Ameriška vojska je zato sprejela nekaj novih taktičnih zamisli, kako se bojevati proti "nevidnemu" sovražniku. Domnevna skrivališča iraških gverilcev so začeli spet bombardirati s pametnimi bombami in raketami. Ameriška vojska vse od razglasitve konca vojaških operacij v Iraku ni uporabljala recimo 900-kilogramskih satelitsko vodenih bomb JDAM. Zdaj spet padajo na domnevna skrivališča sovražnika. Prav tako nameravajo na minometni ogenj in izstrelke iz ročnih raketometov odgovarjati s topništvom in tanki. Pilotom helikopterjev je menda zaukazano, naj letijo nižje in hitreje, za voznike konvojev pa naj bi začeli najemati Iračane. S tem naj bi zmanjšali število mrtvih ameriških vojakov, hkrati pa naj bi se zaradi prisotnosti Iračanov zmanjšalo število napadov. V Irak se torej vrača vojna. Več streljanja na domnevna skrivališča bo pomenilo tudi več žrtev med civilnim prebivalstvom. Kritiki že poudarjajo, da bo to le še povečalo odpor Iračanov proti vojaški koaliciji v državi.

Pentagon namerava ameriški vojski v Iraku pomagati tudi z nekaterimi najnovejšimi tehnološkimi izumi. Ameriški vojaški izumitelji, zbrani v razvojnih oddelkih agencije DARPA (Defense Advanced Research Projects Agency), so si v preteklosti izmislili tako velike reči, kot so internet, satelitska navigacija in nevidna letala. Vojski v Iraku nameravajo poslati nekaj napravic, da bi si lahko pomagala proti nevarnosti, ki se skriva v daljinsko vodenih improviziranih eksplozivnih napravah, prežečih na konvoje, ali v podobi ostrostrelcev. Ena od tehnoloških dobrin je laser, ki naj bi deloval kot nekakšen virtualni mikrofon. Nameščen na tleh in usmerjen v zrak naj bi zaznaval atmosferske motnje, ki so posledica strelov. Ameriški vojaki bi na podlagi tega lahko izračunali, od kod natančno je prišel strel. Tudi če je strelec oddaljen nekaj kilometrov. Laser so prvotno razvijali za lažje odkrivanje sovražnikovih vozil na drugi strani vzpetin. Izumitelji laserja močno dvomijo, da stvar res deluje pri odkrivanju ostrostrelcev. Kljub temu naj bi prve takšne laserje namestili v iraških mestih že v dobrih dveh mesecih. Druga čudežna stvarčica so detektorji za odkrivanje podtaknjenih bomb. Nekatere podtaknjene eksplozivne naprave, namenjene vojaškim konvojem, so bile domnevno sprožene z novimi tehnologijami - s pagerji in mobilnimi telefoni. Detektorji, ki jih je razvila DARPA, naj bi zaznavali signale prenosnih komunikacijskih napravic in tako opozarjali na morebitno nevarnost. V Iraku penetracija mobilnih telefonov ni ravno na zavidanja vredni ravni. Toda takšni detektorji so v urbanih naseljih povsem neuporabni, saj bi bil razlog za alarm sleherni mobilni telefon. V puščavah ali na osamljenih odsekih cest pa naj bi stvar delovala. Prav na takšnih krajih so ameriške konvoje večinoma pričakala eksplozivna presenečenja. Omenjena oprema je delček protigverilskega programa, ki ga DARPA razvija zadnjih pet let. Raziskovalci poudarjajo, da pri razvoju opreme Iraka niso imeli v mislih. Prav tako poudarjajo, da je nemogoče, da bi bila njihova oprema stoodstotno zanesljiva. Zadovoljni bi bili že, če bi rešili četrtino žrtev zased, podtaknjenih bomb ali ostrostrelcev.

Gregor Cerar