srbija / Četniški vojvoda - zmagovalec

Predsedniške volitve so propadle, ker se jih je udeležilo le 38,79 odstotka volilcev; pogoj, da mora v prvem krogu glasovati vsaj 50 odstotkov volilcev, torej ni bil izpolnjen. Največ glasov je dobil kandidat Šešljeve Srbske radikalne stranke Tomislav Nikolić, absolutni favorit, človek, ki je po vseh napovedih imel precej več možnosti za zmago, kandidat vladajočega DOS-a Dragoljub Mićunović pa je dobil kar 11 odstotkov glasov manj. To pomeni, da je Nikolića volilo 1.160.000 državljanov, torej 300.000 več kot Vojislava Šešlja na lanskih predsedniških volitvah, ki so bile prav tako neveljavne zaradi preskromne volilne udeležbe. Mićunovića je več volilcev kot Nikolića podprlo le v Beogradu, Novem Sadu in občinah z večinskim madžarskim (sever Vojvodine) in muslimanskim prebivalstvom (Sandžak).

Osuplost ob tem, da je dolgoletni univerzitetni profesor in nesporni demokrat dobil manj glasov od togega desničarskega kandidata, nekdanjega uslužbenca pogrebnega zavoda in nekdanjega poveljnika Šešljevih paravojaških plenilskih enot v Hrvaški, je bila brezmejna. V televizijskih anketah Beograjčani te dni izražajo odkrito razočaranje zaradi vnovič neuspešnih predsedniških volitev, pa tudi zaradi nepričakovanega prodora skrajne desnice, in pozivajo prebivalce drugih delov Srbije, naj pred decembrskimi volitvami dobro premislijo. A strasti so se hitro umirile, saj se je že v torek začela predvolilna kampanja za te veliko pomembnejše parlamentarne volitve, ki bodo 28. decembra.

Nemir je dan po volitvah v Beogradu še povečevalo to, da Srbija zdaj nima predsednika, nima parlamenta, nima delujoče vlade, nima niti himne, od leta 1999 pa nima več niti nadzora nad Kosovom. Od državnih simbolov ima Srbija zdaj le zastavo, grb s komunistično peterokrako zvezdo in ohlapno federacijo s Črnogorci, ki se imenuje Državna skupnost Srbija in Črna gora. Ta federacija ima predsednika, Črnogorca Svetozarja Marovića, ki troši zgolj denar srbskih davkoplačevalcev, kajti Črna gora še naprej zavrača plačevanje prispevkov v skupni proračun. Politični analitiki pa so neuspeh predsedniških volitev označili za jasen dokaz množičnega nezaupanja volilcev v oblast, ki jo je vzpostavil Zoran Đinđić, danes pa jo vodi nekarizmatični Zoran Živković.

Postavlja pa se tudi vprašanje, zakaj se je večina agencij za raziskovanje javnega mnenja zmotila v napovedih in Mićunoviću pripisala veliko večje možnosti za zmago. Razlog je predvsem to, da v predvolilnih anketah veliko pogosteje sodelujejo volilci strank levice in centra in da se večina anket opravi v velikih mestih, kjer ljudje ne glasujejo za radikale. Vinko Đurić, politični analitik agencije Ipres, meni, da so se agencije zmotile zato, ker je v Srbiji veliko volilcev, ki pogosto spreminjajo mnenje, radikali pa imajo gotovo najzvestejše volilce: "Poleg tega ima Tomislav Nikolić neomajne privržence, k njihovim pa je treba prišteti vsaj še sto tisoč glasov volilcev SPS. Mićunovićevi volilci po drugi strani trdijo, da bodo volili, potem pa iz najrazličnejših razlogov ne pridejo na volitve." Milan Nikolić navaja še nekaj razlogov: "Razpis izrednih parlamentarnih volitev za 28. december je pri privržencih DOS-a in Dragoljuba Mićunovića zbudil vtis, da predsedniške volitve niso pomembne. Drugi razlog pa je, da so državljani poistovetili Mićunovića s srbsko vlado, ki bi jo večina volilcev najraje videla čim prej oditi." Po njegovem so državljani za Nikolića glasovali tudi zato, ker se je njegova kampanja ukvarjala s socialnimi vprašanji. Obljubil je, da bo kruh namesto sedanjih 0,5 evra stal 0,05 evra in da bodo vsi državljani dobili službo. To je skupaj s staro zgodbo o tem, da nikogar več ne bodo poslali v Haag in da bo Kosovo spet del Srbije, pripomoglo, da se je volilno telo odločilo zanj.

Nekateri menijo, da je bil Mićunović z izidom kaznovan, ker marsikomu ni bila všeč njegova kampanja. Kot v času vladavine Slobodana Miloševića je tudi v tej kampanji celoten državni aparat brez kakršnih koli omejitev in zadržkov promoviral kandidata vladajočih strank. Procesije ministrov so spremljale demokratskega kandidata na obiskih v državnih ustanovah, na fakultetah, v podjetjih, vse pa je skrbno prenašala državna televizija, ki ni skrivala svoje pristranskosti in neobjektivnosti. Jasno je bilo, da so državni funkcionarji in državne institucije brez pridržkov v službi demokratskega predsedniškega kandidata, ki se je ob koncu kampanje pojavil celo v vlogi pogajalca, ki se je z zasebnimi pekarnami dogovarjal o pocenitvi kruha. Kampanja Dragoljuba Mićunovića je bila izjemno razkošna in draga, zanjo je bilo pripravljenih ogromno spotov, plakatov, bilbordov, časopisnih oglasov, vse skupaj pa je kronal zakup programskega časa na treh televizijskih kanalih; ki so neposredno prenašali glamurozno sklepno konvencijo. V državi, kjer vsak dan ostane brez dela več tisoč ljudi, kjer se revščina naglo širi in navadni ljudje težko živijo ter vse teže prenašajo recesijo, ki je posledica tranzicije, pa je draga in glamurozna kampanja že stvar dobrega okusa in osnovne politične morale.