03 - Svet / Leto laži

Sadam Husein bo preostanek svojega življenja preživel mrtev. Ni mogel zmagati - lahko je le bolj počasi izgubil. Končno se je prikazal. Sadam pač ni asket, ki bi bil voljan - tako kot Osama bin Laden - do smrti čemeti v jami. Ko so ga 13. decembra dobili v tisti podzemski luknji pri svojem rojstnem kraju, Tikritu, je izgledal tako, kot da se je ujel v Hitchcockovo Vrtoglavico. Ko detetkiv razkrinka dvojno igro fatalne blondinke, dahne: "Vidiš, tu si naredila napako, Judy - ne bi smela obdržati suvenirjev na svoj zločin. Ne bi smela biti tako sentimentalna." Tudi Sadam Husein, najbolj iskani človek na svetu, se ne bi smel skrivati pri svojem rojstnem kraju - ne, ne bi smel biti tako sentimentalen. Ne bi smel biti tako očiten. Kdo ve, morda mu je "Baghdad Bob" svetoval, da naj sledi logiki Poejeve slovite novele Ukradeno pismo, v kateri "detektiv" v stanovanju osumljenca ne more in ne more najti ukradenega pisma, ker ga je tip skril na najbolj vidno in očitno mesto - na svojo pisalno mizo. Le kdo bi ga iskal na tako očitnem kraju? Sadam, ki je izgledal zdaj kot impersonator Hitlerja, zdaj kot impersonator Stalina, zdaj kot impersonator Idija Amina in zdaj kot impersonator Pol Pota, je v zadnji fazi svoje kariere izgledal le še kot naivni impersonator Ukradenega pisma - skrival se je na tako očitnem kraju, da so ga Američani iskali pol leta.

Sadam, ki ga je Amerika v času Ronalda Reagana - in tudi še starega Busha - dojila s financami, krediti, orožjem, vojaško tehnologijo, satelitskimi slikami iranskih enot in komponentami za biokemično orožje (evo, spet je naš, je dahnil Michael Moore), je ob prijetju izgledal tako fiktivno, kot bi si ga kdo izmislil - zaraščen, zapackan, prestrašen, agoničen, zmeden in dezorientiran (omamljen?), ves sam in ponižan, s pištolo, ki je ni uporabil. Če bi malega Busha pred mesecem vprašali, kako naj Sadam izgleda ob prijetju, bi gotovo rekel - o, ko bi le bil zaraščen, zapackan, prestrašen, zmeden, agoničen in sam s pištolo, ki si je ne bi upal uporabiti! O, ko bi le izgledal kot podgana, kot črv, kot gnida, kot uš, koz največji strahopetec na svetu! Sadam je Bushu izpolnil največjo željo - in to tako prepričljivo, kot da bi bilo vse skupaj le del igre, le del deala. Hja, Sadam je Busheva pričakovanja izpolnil tako dobro, kot da se je začel pogajati, še preden so ga zajeli. Tikritska luknja je bila za Sadamov imidž katastrofa - jasno, za Bushev imidž je bila triumf. Pa četudi ne povsem. Je Bush izpolnil "naše" želje? Bolje rečeno: je izpolnil želje fikcije? Ne. Spomnite se le komedije Napihnjenci 2, ki je parodirala I. zalivsko vojno - starega Busha in Sadama. Kot veste, stari Bush, ki mu ratingi padajo (!), med predvolilno kampanjo (!) sklene, da je čas, da se enkrat za vselej znebi Sadama (!), zato nadenj pošlje Ramba (I., II. & III). Rambo vleti v Sadamovo palačo, kjer se potem udarita - mano a mano. Toda še preden prideta do tretje runde, vleti Bush - v pilotskem kombinezonu! Rambu mirno dahne: "Pusti ga - moj je!" In tako se na koncu udarita Sadam in Bush - en na enega. Rezultat? Bush ga raztrešči na tisoč koščkov.

Napihovanje

Sadam je šel tako daleč, kot gre lahko le fikcija - mali Bush pa ne. Ni vletel v Tikrit, še najmanj v pilotskem kombinezonu. Iskreno rečeno, v pilotskem kombinezonu je 1. maja vletel le na ameriško letalonosilko Abraham Lincoln in oznanil "konec velikih vojaških operacij", kar se je kakopak slišalo tako, kot da je rekel, da je konec vojne. No, kot se je izkazalo v naslednjih mesecih, vojne ni bilo konec. Še huje, tudi "velikih vojaških operacij" še ni bilo konec. Prav narobe: ko je Bush oznanil konec vojne, se je vojna šele začela. Nič, Bushev pompozni pristanek na letalonosilki je bil le propagandni, predvolilni blef, ki je izgledal kot parodija filma Top Gun. Toda ne tako zabavna kot prvi Napihnjenci - po 1. maju je namreč v Iraku, pa ne le v "sunitskem trikotniku", kot pravijo bušiji, padlo več ameriških vojakov kot med vojno. Več kot 300. Skupaj več kot 450. Mnogi so naredili samomore - skoraj vsi po 1. maju! "Tendenca smrti je, da vzpodbuja depresiven pogled na vojno," kot bi rekel obrambni minister Rumsfeld. In padali so helikopterji in bojna morala in Španci in Italijani in Britanci in kasetne bombe in policijske postaje in mošeje in civilisti in otroci, pa ne le pri iraški Samari, kjer so Bushevi fantje namesto "upornikov" zmasakrirali civiliste, ampak tudi v Afganistanu, kjer so na začetku decembra dvakrat zadeli kopico otrok - medtem ko so igrali nogomet oz. spali! Odvratno! Zahrbtno! Strahopetno? Bušiji so se spustili na nivo Sadama Huseina. Teroristi ne ločijo med vojaki in civilisti - Američani tudi ne. Ameriška vojska je "kolateralno škodo" spremenila v svoj raison d'etre, mednarodno pravo, ženevsko konvencijo in človekove pravice pa vrgla podganam. In mednarodna skupnost? Nič. Združeni narodi? Nehajte. Postali so, kot bi rekel Bush, "irelevantni". Pa mednarodno kazensko sodišče v Haagu? Je zahtevalo preiskavo in izročitev ameriških vojakov? Kje neki. Američani imajo zeleno luč - v svojih novih kolonijah, Afganistanu in Iraku, lahko počnejo, kar hočejo. V imenu purifikacije. V imenu vojne proti bibličnemu Zlu. V imenu apokaliptične "preventivne" megalomanije. V imenu heroične remitizacije in kozmične prenove Amerike.

Iraški Disneyland

Ja, bolj ko sta se Irak in Afganistan proti koncu leta spreminjala v klavnici, bolj je Bush potreboval Sadama. Moral ga je prijeti. Moral se mu je prikazati. Bush je pač potreboval trofejo, s katero bi lahko prikril svoje neuspehe, svoje kikse, svoje zablode in svoje umazanije, vključno s korporacijo Halliburton, ki je, kot se je izkazalo, ameriški vojski v Iraku predrago zaračunavala bencin. Ker pa se mu novembra - sredi najhujše klavnice, sredi največjih ameriških žrtev, sredi senatne preiskave ozadja napada na Ameriko, sredi padajočega dolarja, sredi padajočih ratingov, sredi umiranja kredibilnosti - Sadam ni in ni hotel prikazati, je sklenil, da se bo sam prikazal v Iraku. In res, skočil je v Irak - z letalom, toda ne v pilotskem kombinezonu. Bolje rečeno, v Irak je vletel tako zakonspirirano, da je s tem naredil blazno reklamo iraškim gverilcem. To, da se je moral v Irak dobesedno priplaziti, je bil nedvoumni dokaz, da se je Irak pod ameriško okupacijo prelevil v najbolj nevarno državo na svetu - da je torej ameriška okupacija Iraka neuspeh kataklizmičnih razsežnosti. Busha se je - ironično! - ustrašil ljudi, ki jih je "osvobodil". Ko je v tisti kantini planil izza kulise pred kobajagi nič hudega sluteče vojake, je itak izgledal zmedeno, prestrašeno, dezorientirano - okej, omamljeno. Je bil pod sedativi? Je pretiraval - ali pa je le strahopetec? Nekaj arogantnega in perverznega je bilo v letošnjem Bushevem letalskem paradiranju, v njegovem pilotskem teatru in sploh v njegovem vojaškem bring-them-on petelinjenju, zlasti če pomislite, da gre za človeka, ki je v času vietnamske vojne rep stisnil med noge in se izognil vpoklicu - očka mu je zrihtal, da je služil v rezervi, specifično, v letalski diviziji nacionalne garde, toda tudi tam ga kmalu ni bilo več na spregled, tako da roka ni nikoli zares odslužil. Zato je bilo naravnost smešno in že kar bolno, ko je letos poziral kot neumorni in neustrašni vitez sinjih višav. Je pa res, da je očku izpolnil željo - hja, končno se je maščeval človeku, ki je hotel ubiti njegovega očka.

Ko so Sadama našli v tisti blatni "pajkovi luknji", naj bi najprej rekel: "Jaz sem Sadam Husein, iraški predsednik - in hočem se pogajati." Ameriški vojaki pa naj bi mu odvrnili: "Prinašamo pozdrave predsednika Busha." Zelo filmsko, ne. V resnici preveč filmsko. Res mislite, da bi ameriški vojaki sredi divjega, nevarnega in povsem nepredvidljivega "sunitskega trikotnika" v luknji zagledali Sadama in začeli duhovičiti, ne da bi prej kriknili "Lezi na tla, dvigni roke, odvrzi orožje", ga popadli, uklenili in "zavarovali" prizorišče? Hej, v tisti luknji bi se lahko skrival še kdo... lahko bi šlo le za past - in seveda, pod zemljo bi bilo lahko aktivirano orožje za množično uničevanje. Je ta junaška prigoda le mit a la "reševanje Jessice Lynch"? Ne pozabite, da je bilo reševanje vojakinje Lynch eden izmed večjih letošnjih blefov Busheve administracije - bušije bi lahko tožila zaradi zlorabe. Bušiji so najprej trdili, da se je Jessica med padanjem v iraške roke srdito, junaško upirala (pobila je trumo Iračanov!), da so jo v ujetništvu mučili in posilili in da so jo potem specialci z junaško, spektakularno akcijo rešili - nič od tega ni bilo res. Jessica se ni junaško upirala (ko je s tovariši padla v zasedo, se je takoj onesvestila), nikogar ni ubila, niso je mučili, niso je posilili in niso je junaško, spektakularno rešili - ko so specialci naskočili bolnišnico, v kateri je ležala, ni bilo v bližini nobenega iraškega vojaka. Disneyland. Če naj parafraziram slovitega reporterja Grega Palasta: manjkalo je le še to, da bi Sadama zajela Jessica Lynch. Hej, operacijo, ki jih je pripeljala do Sadama, so itak imenovali po filmu (Red Dawn).

Busheva luknja

Toda s takimi blefi, lažmi, dezinformacijami in fabrikacijami so bušiji letos naciji in svetu prali možgane - jasno, iraško orožje za množično uničevanje je bil kralj teh blefov. Ko so Sadama "zdravstveno" pregledovali, ko so mu torej pregledovali ustno votlino, zobe in lase, si je svet rekel: aha, Sadama so hoteli ponižati! Vsekakor - in mnogi so rekli, da so se Američani s tem spustili na njegov nivo. Tako ko so se na njegov nivo spustili 22. julija, ko so pri Mosulu likvidirali njegova sinova, Udaja in Kusaja, in potem njuni goli, napihnjeni, iznakaženi trupli mrhovinarsko, obsceno, propagandno razstavili. Toda "zdravstveni pregled" ni bil le poniževanje Sadama Huseina, ampak tudi komično, groteskno ameriško samoponiževanje. "Zdravstveni pregled" Sadama Huseina je namreč izgledal kot spontana, nenamerna parodija ameriškega iskanja iraškega orožja za množično uničevanje: Hej, kje ga skrivaš? Odpri usta! Nič. Pokaži zobe! Nič. Aha, brada - pokaži brado! Šit - spet nič! Iraškega orožja za množično uničevanje - glavnega argumenta za napad na Irak, za ta Bushev teološki demolition derby - ni bilo na spregled. V prvih Napihnjencih je bilo lažje, saj je bil Irak poln smerokazov z napisom: "Tovarna jedrskega orožja - 10 milj".

Toda Bush ni lagal le, da Irak poseduje in razvija orožje za množično uničevanje. Lagal je tudi, da Irak neporedno ogroža Ameriko... da lahko v 45 minutah lansira jedrske rakete... da je pri Nigru kupoval uran... da je aluminijeve cevi nabavljal za nuklearni program... da mu po poročilu Mednarodne agencije za jedrsko energijo do izdelave jedrskega orožja manjka le še pol leta... da je povezan z al-Kajdo... da je povezan z 11. septembrom... da bodo Iračani osvoboditelje pričakali s cvetjem in ovacijami... da bodo hitro doma... da bo vse skupaj le kirurška operacija... da v Iraku ne bodo obtičali... da je vojna legalna in nujna... da bo iraška demokracija zgled za celo "regijo"... da bo to pacificiralo "regijo"... da bo to končalo vojno med Izraelci in Palestinci... da bo povojna rekonstrukcija Iraka poceni... da gre pri tem za osvoboditev Iraka, ne pa za biznis... da ameriško invazijo na Irak podpira cel svet (= "koalicija dobre volje")... da bo zaščitil civiliste... da so Iračani zdaj svobodni - in da mu je Bog rekel, da naj napade Irak. Lagal je, da je Sadam orožje za množično uničevanje prepeljal v Sirijo... da v Iraku ne gre za gverilsko odporniško gibanje... in da "teroristične" napade v Iraku režira Sadam. Ja? Iz tiste luknje, v kateri niso našli niti mobilca?

Bush, neizvoljeni profet agresivnosti, nestrpnosti, destruktivnosti in neenakosti, je bil že zdavnaj zrel za impičment. Bagdad izgleda kot Berlin leta 1945, Irak pa kot Vietnam leta 1968 - kot država, ki je ni več. Hja, v Iraku je spet čas za zamenjavo režima. Bush, ki je Irak spremenil v teroristično državo, je kljub vsemu ustvarjal vtis, da so Irak napadli zato, da bi ujeli Sadama. Kar ni res. Je svet bolj varen, ker so ujeli Sadama? Ne. Bo to rešilo Irak in prineslo demokracijo? Ne. Bo to ustavilo odporniško gibanje in napade na ameriške vojake? Ne. Bo to prekinilo napetosti med suniti in šiiti? Ne. Bo to Američane zbližalo z islamskim svetom? Ne. Bo Amerika zdaj zapustila Irak? Ne. Bo to odpravilo protiameriško razpoloženje? Ne. Bo to pospešilo debaatifikacijo Iraka? Ne. Bo Amerika zdaj začela podpirati mednarodno pravo in mednarodno kazensko sodišče? Ne. Bo nehala podpirati druge avtokratske režime? Ne. Bo Sadam končno priznal, da je organiziral napad na Svetovni trgovinski center in atentat na predsednika Kennedyja? Ne. Tisti nobody, ki so ga kazali, je lahko le ponovna pretveza za razpredanje o "banalnosti Zla". Je Sadam sploh pravi človek? Ne. Osama bin Laden pač. Kje je Osama? Ga imajo bušiji v kletki, iz katere ga bodo izvlekli tik pred volitvami? Tako kot Sadama, ki je očitno le klošarska verzija Božička. Nekateri, tudi kongresniki, itak že namigujejo, da so bušiji Sadama prijeli že prej in da so le čakali na pravi politični trenutek - na trenutek, ko ga bo Bush najbolj potreboval.

Ko so prijeli Sadama, so bušiji kriknili: glejte ga, strahopetca - skrival se je v luknji in druge vzpodbujal k samomorilskim akcijam, sam pa se potem predal brez boja! Lepo prosim, kaj pa je letos drugega počel Bush - le da je svoje vojake vzpodbujal k samomorilskim akcijam iz luknje v Beli hiši.