Gott mit Uns!

Dva internetna oglasa, ki sta Busha primerjala s Hitlerjem, sta nedavno na probushevski desnici povzročila tako histerično ogorčenje, da so republikanci zahtevali, da ju obsodi tudi demokratska stranka. Republikanci so kakopak pozabili, da so sami s Hitlerjem primerjali predsednika Clintona in da so leta 2002, v času kongresnih volitev, senatorja Maxa Clelanda, ki je v Vietnamu izgubil nogi in roko, primerjali z Osamo bin Ladnom. Toda republikanci ne bi bili bušiji, če ne bi takoj udarili tudi s povračilnimi ukrepi: prorepublikanski New York Post je na začetku januarja potegnil enačaj med Hitlerjem in Howardom Deanom, tedaj še favoriziranim demokratskim predsedniškim kandidatom. Dean = Hitler. In zakaj? Ker na internetu napada svoje kritike in ker skušajo njegovi privrženci - "fantje v flanelastih srajcah" - na shodih preglasiti govore drugih kandidatov. Srhljivo. Dean ni le Hitler, ampak - po Postu - tudi Goebbels, Lenin, Trocki in Brežnjev. Nič, republikanci so hoteli le relativizirati na lepem srhljivo podobo Georgea Busha - podobno kot je skušala na lepem srhljivo podobo Janeza Janše relativizirati Demokracija, le da je Hitlerjeve brčice prilepila Tonetu Ropu. Retaliacija.

Ne da to kaj spremeni - primerjanje Hitlerja in Busha ni nič novega. Spomnite se le na hrup, ki ga je povzročila Herta Daeubler-Gmelin, nemška pravosodna ministrica, ko je opazila: "Bush hoče preusmeriti pozornost. To je klasična taktika. Uporabljal jo je že Hitler." Za malce manjši hrup je poskrbel Nelson Mandela, nekdanji južnoafriški predsednik, ko je rekel: "Velesila s predsednikom, ki nima vizije in ki niti ne more dobro misliti, skuša zdaj svet pogrezniti v holokavst." George Soros, filantropski magnat, je v intervjuju za Washington Post izjavil: "Ko Bush reče, 'ste ali z nami ali proti nam', me to spomni na Nemce." Kongresnik Major Owens pa je republikansko vladavino v kongresu pospremil takole: "To so ljudje, ki genocid prakticirajo z nasmehom - slabši so kot Hitler." Prestižna revija Vanity Fair pa se je spraševala: sta bila Richard Perle, ideolog Busheve propagandne mašine, in Joseph Goebbels, ideolog Hitlerjeve propagandne mašine, "ločena ob rojstvu"? Vse to je signal, da tu ne gre več le za aforizme.

"To, kar je bil leta 1945 vojni zločin, je leta 2003 zunanja politika!"

Net se že dve leti šibi pod paralelami med Hitlerjem in Bushem. Prisluhnimo. Hitler je nacionalno tragedijo - požig Reichstaga - izkoristil za obračun z opozicijo, podžiganje strahu, podpihovanje nacionalizma in ustvarjanje agresivne, militantne, sovražne klime, ki je vodila v vojne (invaziji na Češko in Poljsko). Bush je 11. september - nacionalno tragedijo - izkoristil za obračun z opozicijo, podžiganje strahu, podpihovanje nacionalizma in ustvarjanje agresivne, sovražne, militantne klime, ki je vodila v vojne (invaziji na Afganistan in Irak). Hitlerju in Bushu so očitali, da sta pred tragedijama "nekaj" vedela. Hitler je poudarjal, da je Bog na njegovi strani. Bush tudi - Bog ga je spreobrnil, rešil in izbral za ameriškega predsednika ter mu rekel, da naj napade Afganistan in Irak. In zdaj dela čudeže - odrešuje ljudstva (Afganistance, Iračane) in spreobrača grešnike (Gadafi je odpovedal atomsko orožje, oče pakistanske atomske bombe se je spovedal in spokoril). V kongresu je našteval nevarnosti, ki grozijo Ameriki, če ga ne bo ponovno izvolila - če pa ga bo ponovno izvolila, jo bo za nagrado vzel s sabo na Mars... ee, v nebesa.

Hitlerjeva politika je bila kolekcija manipulacij, demagogije, šovinizma in velikih laži. Busheva tudi. Hitler v knjigi Mein Kampf pravi: "Velike množice prej nasedejo velikim kot pa malim lažem." Bush je množice zasul s samimi velikimi lažmi: da Irak poseduje orožje za množično uničevanje, da je povezan z al-Kajdo in da neposredno ogroža Ameriko. Hitler je Nemčijo pahnil v permanentno vojno. Bush tudi - kot vemo, bo "vojna proti terorju" večna. Jasno, obe vojni, Hitlerjeva in Busheva, sta bili nadaljevanje hegemonističnih fantazij z drugimi sredstvi. Hitler je v imenu nacionalne varnosti zategnil demokracijo in svoboščine. Bush tudi - lansiral je PATRIOT Act, češ da ima zdaj varnost prednost pred svobodo in demokracijo. Pod Hitlerjem je bilo poseganje v zasebnost nekaj samoumevnega. Pod Bushem tudi. Hitler je vpeljal vladavino ene - nacionalsocialistične - stranke. Nekaj takega je skušal storiti tudi Bush z republikansko stranko - če so demokrati stegnili jezik, so jih takoj razglasili za "nepatriotske". Še več: kdor kritizira predsednika, pomaga teroristom! Kot so poudarjali Hitlerjevi fantje, je nacijo zelo lahko zvleči v vojno: "Naciji samo reci, da je napadena, pacifiste pa potem obtoži, da niso dovolj patriotski in da domovino izpostavljajo še večji nevarnosti". Hitler je hitro predložil paket "notranjih sovražnikov" (Judje, komunisti, geji), ki da "terorizirajo" zgledno krščansko družbo. Tudi bušiji so hitro objavili spisek disidentskih intelektualcev, ki da so s svojimi kritikami in dvomi ogrozili nacionalno varnost in Bushev "križarski pohod". Hitler si je medije povsem podredil. Bush tudi - naloga medijev je bila, da ustvarjajo vojno histerijo, ne pa, da kritizirajo Busha!

Hitler se je ves čas šlepal na krščansko duhovščino, ki je pridno skrbela za napihovanje antisemitizma. Tudi Bush se že ves čas šlepa na krščansko desnico, na fundamentalistične pastorje, ki so poskrbeli za napihovanje antiislamizma (islam = Satan!). Hitlerjeva administracija je bila zelo skrivnostna. Busheva tudi. Hitler je ljubil mahanje z zastavami. Bush tudi. Hitler je napisal Mein Kampf, v katerem je kar vnaprej povedal, kaj bo počel, ko bo prišel na oblast. Bushevi fantje so leta 2000 spisali memorandum po imenu Projekt za novo ameriško stoletje (Project for a New American Century), v katerem so kar vnaprej povedali, kaj bodo počeli, ko bodo prišli na oblast. Hitlerjevi fantje so leta 1943 načrtovali letalski napad na sovjetske hidrocentrale - operacijo so imenovali Eisenhammer. Ali po naše: Železno kladivo. Bushevi fantje so eno izmed operacij v Iraku imenovali Iron Hammer. Ali po naše: Železno kladivo. Po nemško: Eisenhammer.

Hitler na oblast ni prišel z glasovi večine. Bush tudi ne. Hitler je naciji obljubil, da bo deloval povezovalno, ne pa razdiralno. Bush tudi. Hitler je imel pred vzponom na oblast za sabo kopico propadlih projektov. Bush tudi. Hitler je bil obseden s smrtjo. Bush tudi - ko je bil guverner Teksasa, je blagoslovil več eksekucij kot katerikoli ameriški guverner. Hitler je fantaziral o "čisti rasi". Bush je etničnim manjšinam vzel nekatere beneficije (obsodil je koncept "afirmativne akcije", ki daje etničnim manjšinam boljše izhodišče, na zvezno prizivno sodišče je imenoval Charlesa W. Pickeringa, sodnika, ki slovi po svoji "rasni neobčutljivosti"). Hitler se je hotel z vojnami maščevati tistim, ki so ga podcenili in užalili. Tudi Bush se je hotel z vojno maščevati - jasno, Sadamu Huseinu: "Hotel je umoriti mojega očeta!" Hitler je delavce povsem degradiral. Bush ruši rekorde v brezposelnosti. Hitler je podpiral genetski inženiring. Pod Bushem je zdravstveno zavarovanje izgubilo toliko Američanov, da to že meji na genetski inženiring.

Hitler je politiko poročil s korporacijami. Bush tudi. Hitler je bil vojni hujskač ter - ironično! - šampion "družinskih vrednot" in visokih moralnih standardov. Bush tudi. Hitler je hotel diktirati svetu. Bush tudi. Hitler je poteptal mednarodno pravo. Bush tudi. Hitler je ignoriral Ligo narodov. Bush je Združene narode razglasil za "irelevantne". Hitler je svet prepredel z nemškimi vojaškimi bazami. Bush tudi - z ameriškimi. Hitlerjevi kolaboranti so dobili batine. Bushevi tudi - tako v Afganistanu kot Iraku. Hitlerju je dajal potuho britanski premje Neville Chamberlain. Bushu jo daje britanski premje Tony Blair. Hitler si je v zahodni Evropi naštelal fašistoidne kvislinge. Zahodnoevropski voditelji, ki so podprli Bushev "Drang nach Osten" (Danec Anders Fogh Rasmussen, Italijan Silvio Berlusconi, Španec Jose Maria Aznar in Portugalec Jose Barroso), imajo tesne zveze z nestrpnimi, ksenofobičnimi, ultra desnimi, neofašističnimi gibanji. Hitler je s svojimi unilateralizmi osamil Nemčijo. Bush je s svojimi unilateralizmi osamil Ameriko.

Hitler je z vedno novimi in novimi zakoni, novimi in novimi iniciativami ter novimi in novimi akcijami stalno spreminjal predmet debate. To taktiko je ubral tudi Bush - in jo dopolnil z lažnimi alarmi. Če so se mediji obesili na kako njegovo laž, je takoj začel vpiti: Teroristi prihajajo! Hitler je demoniziral sovražnike. Bush tudi. Hitler je nenehno podžigal dvome v patriotizem opozicije. Bush tudi. Hitler je bil fan tajnih zapiranj, internirancem pa je vzel vse pravne pravice. Bush tudi - tujca, ki ga pravosodno ministrstvo oceni za "grožnjo nacionalni varnosti", lahko tajno pridržijo za nedoločen čas, magari do smrti. Bush - tako kot nekoč Hitler - sam določa, kateri ljudje so upravičeni do človekovih pravic in kateri ne. In kot je opozoril David R. Hoffman, urednik spletne strani Pravda, gre logika kršenja človekovih pravic takole: "Najprej so vzeli pravice islamskim imigrantom, toda temu se nisem uprl, ker nisem islamski imigrant. Potem so vzeli pravice študentom, pa se temu nisem uprl, ker nisem študent. Potem so utišali protivojne aktiviste, toda ker nisem protivojni aktivist, se temu nisem uprl. Potem so prišli po moje pravice - toda ostal ni več nihče, ki bi se temu lahko uprl."

Kako daleč lahko gremo, ne da bi nas kdo primerjal s Hitlerjem?

Mnoge na desnici so vse te paralele hudo zmotile, nekateri - recimo Jonah Goldberg, urednik desne, ultra konservativne revije National Review Online - pa so celo rekli, da so te paralele tako absurdne kot zanikanje Holokavsta, kot trditev, da so si Judje Holokavst izmislili. Bolje rečeno: tisti, ki vlečejo paralele med Hitlerjem in Bushem, naj bi bili kot oni, ki zanikajo obstoj Holokavsta, plinskih celic in judovskega trpljenja. "Nacisti so iz ljudi delali milo," pravi Goldberg. A tudi to je bil bazično le povračilni ukrep: ultra desnica je skušala levici podtakniti to, kar sicer počne sama - revizionistične zanikovalce Holokavsta najdete namreč prav med ekstremnimi desničarji, med lunatičnimi špekulanti krščanske desnice. Ergo, zanikanje Holokavsta je domena desnice in njenega razumevanja zgodovine. Navsezadnje, Sadamovi genocidni pokoli nad Kurdi in pokoli v centralni Ameriki so se zgodili pod pokroviteljstvom desnice... ee, Reagan-Busheve administracije. Sploh pa, National Review Online je takoj po 11. septembru objavil tole: "Napasti bi morali njihove dežele, pobiti njihove voditelje in jih pokristjaniti!"

Vsekakor - Hitler je bil pošast, ki jo je, kot pravijo ortodoksni judovski znanstveniki, nemoralno omenjati, kaj šele interpretirati. V hipu, ko začneš Hitlerja razlagati, ga začneš avtomatično poveličevati in opravičevati - Hitler "interpreta" hitro obsede, fascinira, uroči. Interpretiranje Hitlerja vodi le v relativiziranje njegovih grozodejstev. Vse to sicer drži, ne diskreditira pa moralnega konteksta samih paralel med Hitlerjem in Bushem. Iz več razlogov. Prvič, te paralele ne "interpretirajo" Hitlerja, ampak Busha. Drugič, ne gre za primerjanje Busha s Hitlerjem iz časa, ko je že prakticiral Holokavst, ampak za primerjanje Busha s Hitlerjem iz časa, ko je prišel na oblast - in ko ga ni nihče ustavil... ko je strašil Nemce, na veliko lagal, ugrabil ustavo, vpoklical Boga, ukinil demokracijo, podžigal nestrpnost, nacionalizem in ksenofobijo, napihoval "patriotizem", vpeljal enopartijski sistem in mahanje z zastavami, zatiral opozicijo, tajno zapiral in izganjal "nelojalne", šikaniral manjšine in sam določal, kdo je upravičen do človekovih pravic in kdo ne... ko so mu torej pustili, da je šel do konca in z vsemogočimi mahinacijami ustvaril politične, socialne in kulturne pogoje, v katerih je postal Holokavst mogoč. Bush je šele začel - in ne vemo, kdaj bo nehal in koliko ljudi bo še moralo umreti zaradi njegovih norosti. Ni čudno, da so na protivojnih demonstracijah transparent "Stop Bush!" stalno rimali s transparentom "Stop Hitler!".

Tretjič, teh paralel je preprosto preveč, da bi jih lahko spregledali in zamolčali. In narobe - ne moremo jih zamolčati le zato, ker so očitne, ali pa le zato, ker iz njih bije srhljiva logika sodobne oblasti. Šele ko te paralele "opazimo", se zavemo srhljivosti sodobne politike, ki tako brezskrbno in brez sramu privzema gnusne Hitlerjeve formule in jih prireja Zeitgeistu. Ta politika je postala tako srhljiva, da potrebujemo primerjave, da bi jo sploh lahko mislili. Četrtič, šele ko Busha primerjamo s Hitlerjem iz časa, ko je prišel na oblast, se zavemo, kaj sploh počne - in kako nevarno je to, kar počne. In kar je še posebej perverzno: Bush je s svojimi mahinacijami ustvaril "moralni" kontekst, v katerem so te paralele tako očitne, da se zdijo "absurdne" in zanemarljive. Če Bush ni ustvaril Holokavsta, še ne pomeni, da ni primerljiv s "predholokavstnim" Hitlerjem. In dalje, paralel med Bushem in Hitlerjem ne vlečemo zato, ker se ne bi zavedali, kdo in kaj je bil Hitler, ampak zato, ker zelo dobro vemo, kdo in kaj je bil. Primerjav ne delamo zato, ker bi pozabili, kaj je počel Hitler, ampak prav zato, da ne bi pozabili, kaj je počel. In da ne bi pozabili, kaka tenka je meja med "križarskim pohodom" in Holokavstom. In petič, če paralel med Hitlerjem in Bushem ne bi opazili, bi priznali, da se iz zgodovine in njenih napak ne moremo nič naučiti. Lahko se. V izogib ponavljanju napak. V spomin na trpljenje judovskega in slovenskega ljudstva.

povezava