demonstracije / B-Day

Niti 10.000 varnostnikov in vse mogoče ovire niso preprečili protestnikom, da se ne bi zbrali v središču Rima na dan, ki so ga italijanski mediji označili kot B-Day. Slovenski protivojni aktivisti so se na demonstracije odpravili z vlakom iz Trsta. Med njim je bil tudi Simon. "Glavni namen obiska je demonstracija proti vojni, in kolikor sem slišal, je to v Italiji tradicija, v redu tradicija. Demonstracije so na neki način alternativni medij izražanja mnenja." Na vlaku je bilo med tisoči protestnikov le osem Slovencev. Simon je prepričan, da je tako malo število zato, ker "v Sloveniji vlada en tak splošen režim, vzgoja, zaradi katere si ne dovolimo tega, kar je prepovedano, kar se ne spodobi. Kot da ljudje ne bi imeli vizije, za kaj se splača boriti. Zato me italijanska množičnost demonstracij vedno znova navdušuje."

Toda izkazalo se je, da država Italija vendarle ni popolnoma navdušena nad množičnimi demonstracijami. Za protestnike so se težave začele že na postaji. Vstop na vlak so si morali dobesedno izboriti. Pokazalo se je, da vnaprejšnji dogovor o ceni prevoza ne velja. Najprej so poskusili z nestrinjanjem in dvigovanjem glasu proti neugodnemu monopolu železnice, ki je spremenila ceno vozovnice ter za vsakega protestnika zahtevala 30 evrov. Vmešali so se karabinjerji in sledilo je nekaj poskusov fizičnega preboja na vlak ter manjših telesnih poškodb na obeh straneh. Iz perspektive protivojnih aktivistov je bila situacija naenkrat videti brezizhodna in skoraj prepričani smo bili, da Rima v petek ne bomo videli od blizu. Pa so nam italijanski aktivisti pojasnili, da je manjši incident, ki smo mu bili priča, precej navadna oblika "neposredne" demokracije in stvar temperamentne folklore Italije. Izhodiščna pogajanja so bila pomembna za vse skupine protestnikov, ki naj bi na vseh naslednjih postajah v smeri proti Rimu vstopali po prvotno dogovorjeni ceni prevoza. Toda sprememba cene vozovnice ni bila edina ovira, ki jo je državna železnica postavila protestnikom. Vlak je iz Trsta odpeljal z veliko zamudo. Ko se je končno premaknil, se je ustavil v Padovi. Preprosto so ga zadržali na postaji. Po eni uri pogajanj pred kordonom specialcev, oboroženih s palicami, so aktivisti začeli zbirati po pet evrov za protestnike iz Padove, ki jih niso hoteli spustiti na vlak. Napetost je naraščala in padala nazaj v nočno zdolgočasenost in negotovost. Po dveh urah se je na sosednjem peronu pojavil vlak z istim napisom smeri in ure odhoda. Nanj so preselili redne potnike z našega vlaka, protestniki pa so se razdelili na dve skupini, od katerih je šla ena na drugi vlak. Postavili so ultimat, da ga ne zapustijo, če prvi ne odpelje. Oba vlaka sta se premaknila in večno mesto se je zazdelo bližje. Kljub temu da je bil namen zadrževanja, po mnenju nekaterih, čim bolj utruditi protestnike, so ti izkoristili peturno zamudo za spanje. Tako so sredi dopoldneva tudi iz Trsta v Rim protestniki prispeli polni svežega zagona.

V Rimu so zaprli podzemno železnico. Zato so protestniki z železniške postaje šli peš do zbirališča. Ko so se pomikali mimo obrambnega ministrstva, je skupinica zamaskiranih aktivistov s pirotehničnimi sredstvi napadla stavbo ministrstva. Razbili so nekaj oken, rolet in prestrašili prisotne v stavbi. Ob vzklikih "Berlusconi - kup dreka" in "Bush - morilec" so zagoreli veliki zabojniki za smeti, pojavile so se rdeče-roza dimne bombe, zagorel je tudi spodnji rob ograje italijanskega ministrstva za obrambo. Aktivistom so se pridružile vse večje skupine protestnikov, najprej mladih, nato tudi starejših, ki so si rute in šale tiščali k obrazu, da bi se zaščitili pred morebitnimi napadi s solzilci. Karavana antiglobalistov, antivojnih protestnikov, privržencev miroljubnih opcij in raznih aktivistov se je pomikala proti glavnemu zbirnemu mestu na trgu Vittorio.

Bolj ko se je zbirala množica, bolj je bilo čutiti protivojno vzdušje. "Bush je v Rimu in sem med tistimi, ki ne marajo vojne, Busha in ameriškega načina reševanja konfliktov. Zato sem tukaj," je razložil protestnik Pasquale. Mauricia se je za obisk demonstracij v Rimu odločila, "ker imam rada Rim in ker bodo nastale dobre fotografije. Pa tudi zato, ker se moramo politiki približati emotivno ter je ne sprejemati le prek medijev, ki so sivi in mlačni". Proti vojni so še bolj tisti, ki so kakšno vojno že preživeli. Luisa in Giovanni sta preživela drugo vojno. Zato sta zagrizena nasprotnika vojne. "Vojna naredi samo mrtve, ne žive ljudi. Tukaj sem zato, ker bi rada povedala, da se vojna v Iraku ne dogaja v mojem imenu. Sem za mir! Nisem pa prepričana, da se bodo zaradi demonstracij stvari kaj spremenile," je povedala Luisa.

Popoldan so se protestniki iz različnih smeri zgrinjali v center mesta. Nenehno so jih preletavali helikopterji. Zaradi policijskih blokad je bilo tudi združevanje množice oteženo. Bolj ko se različne skupine približevale centru mesta, več je bilo policijskih blokad. Če je protestnikom uspelo prekoračiti blokado, niso mogli več nazaj. Tako je bila kolona protestnikov razdeljena na posamezne skupine med policijskimi barikadami. Med njimi je bil ujet tudi japonski turist, ki si je v Rim nič hudega sluteč prišel ogledati znamenitosti. "Rekli so, da me ne spustijo naprej, ker naj bi skrbeli za varnost turistov zaradi morebitnih terorističnih napadov. Kaj tako neumnega še nisem slišal!" se je razburil: "Ni mi sicer popolnoma jasno, kaj se dogaja v Evropi. A če so to demonstracije proti vojni, jih podpiram." Globalno.