religija / Pridiga na griču

Le dan prej, preden je iz kardinala Ratzingerja nastal papež Benedikt XVI., je bila v baziliki svetega Petra v Vatikanu maša za izvolitev novega papeža. Maševal je bodoči Petrov naslednik, besede njegove pridige pa niso puščale dvomov. Bile so trde, kritične; ker so bile izrečene le malo pred izvolitvijo Wojtylovega naslednika, so začrtale tudi programsko smer Benediktovega pontifikata. Če se kardinali z Ratzingerjevo pridigo in njegovim razmišljanjem ne bi strinjali, ta pač ne bi postal papež. Dan po pridigi se je iz Sikstinske kapele pokazal bel dim, Benedikt XVI. pa je stopil pred množico.

Kaj je kardinal Ratzinger povedal spredi aprila in zakaj so njegove besede zanimive še danes? Odgovor na to vprašanje je preprost. Besede, ki jih je dekan kardinalskega zbora aprila govoril svojim kardinalskim bratom, je v omiljeni različici kot papež ponovil tudi ob svetovnem dnevu mladih, na svojem prvem, prelomnem, defloracijskem apostolskem potovanju, kjer je množico mladih poskušal očarati s teološko ponižnostjo. Milijonski gruči je bil seveda všeč, vendar simpatije do pravičnega pastirja niso bile nujno povezane samo s poglobljenim religioznim doživetjem, ampak tudi s čisto profano psihologijo množic, pop zvezdništvom, z verskim turizmom in drugim. Veliko poenostavljanje bi namreč bilo, če bi celoten dogodek v Nemčiji razumeli le kot ponoven izraz ali celo dokaz velikanske pripadnosti katoliški doktrini, saj znaten del mladih, raztresenih po travnikih Marienfelda, gotovo ne upošteva vseh cerkvenih napotkov. A nazaj v čas pred Benediktom in v vatikansko baziliko. "Približujemo se diktaturi relativizma, ki ničesar ne priznava kot gotovo in katerega glavni cilj so lasten ego in lastne želje," je takrat hrumel kardinal Ratzinger. "Za edino prepričanje, ki je sprejemljivo po današnjih standardih, velja relativizem, ki človeka premetava sem in tja in mu dopušča, da ga zajame vsak veter učenja." Veter, ki veje od marksizma do liberalizma in libertizma, od kolektivizma do radikalnega individualizma, od ateizma do religioznega misticizma, od agnosticizma do sinkretizma. Rešitev je seveda v Kristusu, v pravi, zreli veri, "ki ne sledi modnim smernicam in zadnjim novostim". Ratzingerjev napad na "diktaturo relativizma", ki naj bi poveličevala sebičnost, je poenostavljeno razumevanje etike sodobne družbe, kot da bi, kot je aprila opozoril komentator v Guardianu, pluralizem vrednot nujno vodil v anarhijo. Čeprav seveda ni nič posebnega, da fundamentalistični verski očetje zagovarjajo tezo, da morajo biti moralne vrednote definirane, da je morala absolutizem, ki ga skozi svete knjige določajo nasledniki svetega Petra. Beseda fundamentalistični ni uporabljena v pomenu aktualnega političnega trenutka, stara je namreč kakšnih sto let, saj je pred približno sto leti v ZDA nastalo religiozno gibanje, ki je nasprotovalo različnim pojavom v sodobni družbi. To pa je nekaj, kar vatikansko kurijo moti še danes. "Če ima človek jasno vero, ki temelji na prepričanjih cerkve, je danes pogosto označen za fundamentalista," je aprila opozarjal kardinal Ratzinger.

Minilo je torej sto dni in papež Benedikt je spregovoril na griču pred zbrano množico mladih. Če prezremo rumeno-beli blišč, protokolarne stiske rok in prijazen obisk sobratov po Abrahamu, je bil vrhunec ritualna v Koelnu papežev nastop pred množico mladih. Kljub poglobljenim teološkim premislekom o pomenu in sporočilu božjega oznanila je papež dal tudi nekaj praktičnih, tuzemskih napotkov. Prava revolucija ni tista, ki absolutizira svet, ker je ta relativen, pač pa prihaja le in samo z bogom. "Absolutizirati tisto, kar ni absolutno, ampak relativno, je totalitarizem ... Ideologije ne bodo rešile sveta, ampak le vrnitev k živemu bogu, stvarniku, poroku svobode, poroku dobrega in pravičnega." In jasno, ljudje si ne morejo ustvariti osebnega boga, ampak naj verujejo le v tistega in častijo samo tistega, ki se udejanja v cerkvi. Papež je tako v pridigi opozoril, kakšna naj bo prava vera v današnji družbi, kjer se poleg "pozabe boga" dogaja tudi "verski bum". "A če povemo po resnici, neredko postane vera skoraj predmet potrošnje. Izberemo tisto, kar nam ugaja. Nekateri znajo iz tega celo kovati dobiček. Toda vera, ki jo iščemo na oddelku “sam svoj mojster”, nam konec koncev ne pomaga. Je udobna, v uri krize pa nas prepusti samim sebi."

In ravno takšna kritika osebnega, improvizacijskega sloga verovanja, lastne mitične misli in individualnih svetih konstrukcij dokazuje, da je papež še zmeraj panzer kardinal. Nova gibanja in skupnosti, v katerih je čutiti moč evangelija, so seveda nekaj dobrega, a vseeno je "pomembno ohraniti občestvo s papežem in škofi. Oni so poroštvo, da se ne iščejo neka lastna pota, ampak da se živi v veliki božji družini, ki jo je bog ustanovil z dvanajstimi apostoli." Po Benediktu bo le prava vera v pravega boga rodila pravo ljubezen, sočutje in srečo. Življenje je polno le pod dežnikom katoliškega nauka. Ne spraševanje, pač pa sledenje. Ne dvom, pač pa potrditev. "Svoboda je v življenju po merilu resnice in dobrote", potrditve v ljubezni. Resnica in dobrota pa za papeža, ki obsoja relativizem in drugačno, nevarno razumevanje svetega, prebivata le v pravih knjigah in v pravi cerkvi. Benedikt XVI. je torej duhovni vodja, ki oznanja pravilno razumevanje katekizma katoliške cerkve, točno določeno sledenje predpisanim ritualom, podreditev doktrini, in hkrati obsoja lažno avtonomijo, lastno ugodje, udobnost verskih bližnjic. To je morda pričakovan, a ne nujno najuspešnejši in edini način vodenja katoliške cerkve. Z razumevanjem in s pojasnjevanjem temeljev katoliške doktrine Benedikt XVI. sicer ne bo imel težav. Preden je novi papež prevzel palico prvega pastirja, je vodil kongregacijo za nauk vere, ministrstvo za versko doktrino. Ni nepomembno pripisati, da novi papež ob obisku rodne Nemčije ni posvečal veliko pozornosti spolnosti, porokam, položaju žensk v cerkveni hierarhiji, aidsu ali drugim temam, za katere se zdi, da se jim vodstvo katoliške cerkve izogiba.

Izključujoče vztrajanje na religioznih fundamentih v svetu, za katerega se zdi, "da ga je zapustil bog", predvsem pa zagovor absolutnih moralnih vrednot in resnic nakazujeta, da bo novi papež podoben staremu. Konservativen in nepopustljiv do sodobnega sveta. Vprašanje pa je, ali bo takšno mnenje pripomoglo k povečanju vpliva katoliške cerkve in njenim vernikom s ponujanjem svobode v skupnosti uspešno odgovarjalo na življenjska vprašanja. Kdo ve, morda pa se bo spet našel kdo, ki bo učiteljem postave zabrusil, da so si prilastili ključ spoznanja.