srbija / Vrnitev Marka Miloševića

Marko Milošević lahko od minulega tedna potuje po svetu kot svoboden državljan. Mednarodna tiralica, ki jo je za njim razpisal Interpol, je uradno umaknjena. Lahko se vrne tudi v Srbijo, od koder je pobegnil 7. oktobra 2000. Na podlagi zahteve srbskih oblasti in dopisa MNZ Srbije ter Okrožnega sodišča v Požarevcu (srbskem Kumrovcu) je Interpol z vseh tiralic, javnih in tajnih, umaknil ime sina nekdanjega predsednika ZR Jugoslavije Slobodana Miloševića.

Pravna podlaga za umik tiralice je bilo spremenjeno pričanje nekdanjega aktivista požarevške organizacije Otpor Zorana Milovanovića, ki je celih šest let trdil, da mu je sin nekdanjega srbskega predsednika grozil z motorno žago. Pred kratkim pa je pričevanje spremenil in zdaj trdi, da se ničesar ne spominja. Številni predstavniki srbskih vladnih in opozicijskih strank so prepričani, da je to storil pod pritiskom.

V najnovejšem uradnem zapisniku o pričevanju Zorana Milovanovića piše, da so "sodelavci Marka Miloševića s pestmi, pa tudi z ročaji pištol in policijskimi gumijevkami tolkli Zorana Milovanovića".

"Ko se je pojavil Milošević, je sodelavcem dejal, naj me pustijo pri miru, ker se hoče pogovoriti z mano. Vprašal me je, kdo financira Otpor in kakšna organizacija je to. Marko z mano ni grdo ravnal, prav tako me ni k ničemur silil. S te časovne oddaljenosti lahko rečem, da ni grozil niti meni niti moji družini," se glasi novo Milovanovićevo pričevanje.

"Zaradi časovne oddaljenosti in duševnega stanja, v katerem sem bil takrat in sem danes, se ne morem spomniti, ali mi je Marko grozil z vključeno motorno žago, ker me je, kot sem že rekel, branil, ko je videl, v kakšnem stanju sem," v novem pričevanju navaja Milovanović in dodaja, da je prvo izjavo, ki jo je preiskovalni sodnik zapisal marca 2001, dal v "stanju dolgotrajnega strahu", saj se je do oktobra 2000 skrival, ker se je bal maščevanja.

Beograjski mediji trdijo, da je Zoran Milovanović spremenil izjavo na prošnjo-namig-izsiljevanje-karkoli ... srbskega ministra za kapitalske naložbe Velimirja Ilića, ki je prepričan, "da je odpuščati človeško in da je treba spoštovati očetovo željo, da vidi sina". Dejal je še, da je Zorana Milovanovića prosil, naj "premisli o odpuščanju". Medtem je Ilićev kabinet že zanikal te trditve in sporočil, da je minister res rekel, da je odpuščati človeško, vendar ne zato, "da bi bila obtožnica umaknjena".

Tudi Milovanović je zanikal, da ga je k spremembi pričevanja spodbudil Velimir Ilić: "To je bilo dejanje popolnoma osebne narave, šlo je za osebno odločitev članov družine Milovanović in nikogar drugega. Žal mi je, ker v to vpletajo srbsko vlado, ministra Ilića in zdaj celo Bogoljuba Karića, saj z vsem skupaj resnično nimajo nobene zveze."

Občila vsevprek ugibajo, kdo je sklenil "dil" s kom in v zvezi s čim, a za zdaj se do pravih odgovorov ni dokopal še nihče. Če je Marko Milošević kriv, se tokrat strinjajo prav vsi, samo grožnje z motorno žago, ki je po novem sploh ni bilo, ga po mnenju številnih razočaranih nekdanjih volilcev DOS sploh ne bi bilo treba preganjati. A kakšno je ozadje zgodbe o rehabilitaciji družine Milošević, ne ve nihče.

Po trditvah našega vira iz zunanjega ministrstva Srbije in Črne gore naj bi pri vsem skupaj pomembno vlogo odigral politično-poslovni mogul Bogoljub Karić. Nekdanji sodelavec (ter ljubitelj lika in dela) Mire Marković, človek, ki ima še danes pomembne poslovne zveze v Rusiji (kjer zdaj živi Mira Marković), je skupaj z Milutinom Mrkonjićem, enim od vodij Socialistične stranke Srbije in človekom za zvezo med srbsko pravoslavno cerkvijo in Slobodanom Miloševićem v Haagu, nekako "vplival" na srbskega ministra Velimirja Ilića. Kateri adut - poslovni, politični ali finančni - je bil v igri, lahko zgolj ugibamo. Karić, ki je obogatel v Miloševićevih časih, je dovolj bogat, da izpolni katerega koli od treh pogojev (in še kakega četrtega).

Delovna biografija

"Kariera" Marka Miloševića se je začela nekaj let po vzponu njegovega očeta. Rodil se je 3. julija 1974 v Požarevcu. Sredi 90. let se je iz Beograda vrnil v rodno mesto in se nekaj časa ukvarjal z vožnjo hitrih športnih avtomobilov. Kmalu pa je postal ne le najvplivnejši človek v svojem rojstnem kraju s 60.000 prebivalci, ampak tudi eden najmočnejših ljudi v državi. V Požarevcu je ustanovil nekaj podjetij, a zanesljivejši vir dohodka, kot navaja najbolje obveščeni kronist Miloševićevega obdobja Slavoljub Đukić v knjigi Kraj srpske bajke (Konec srbske pravljice), so bili posli z brezcarinskimi trgovinami in s privilegiranim uvozom, s katerimi se je ukvarjal skupaj s partnerjem Vladom Kovačevićem Trefom. Ta je v nepojasnjenih okoliščinah umrl leta 1997.

V središču Požarevca še danes stoji hiša Slobodana Miloševića in Mirjane Marković, zraven katere je Marko Milošević s "svojim denarjem", kot je rad poudarjal, postavil razkošno hišo, ki je zaradi visoke ograje z ulice sploh ni videti. V prostorih nekdanje Tvrđave je odprl diskoteko Madona, največjo na Balkanu. V sklopu istoimenskega podjetja je delovala še radijska postaja, ki jo je danes mogoče poslušati tudi v Beogradu. Zato je bilo treba utišati Radio Boom 93, drugi program Radia Požarevac prestaviti na njegovo frekvenco in Radiu Madona dodeliti frekvenco tik zraven frekvence Radia Požarevac. Poleg tega je Milošević sodeloval pri gradnji zabaviščnega parka Bambiland, za kar je bilo v letu Natovega bombardiranja Srbije porabljenih 7,5 milijona dinarjev.

Beg iz Srbije

Dan, ko so Slobodana Miloševića vrgli z jugoslovanskega prestola, 5. oktober 2000, je Milošević mlajši preživel v Žagubici (mestecu nedaleč od Miloševićeve rezidence v Dubašnici pod goro Crni vrh). Naslednjega dne ga je skupaj s soprogo Milico in sinom Markom helikopter z nogometnega igrišča v Žagubici prepeljal na beograjsko letališče, kjer je vso noč čakal na polet v Moskvo. Zjutraj je v Rusijo odletel z lažnim potnim listom, ki se je glasil na ime Marko Jovanović, nato je odšel v glavno mesto Azerbajdžana Baku. Medtem so mu iz maščevanja razdejali diskoteko v Požarevcu.

Pozneje je menda skušal priti na Kitajsko, vendar so ga kitajske oblasti zaradi neveljavnega vizuma zavrnile na pekinškem letališču. Stric Borislav, ki je bil takrat še veleposlanik ZRJ v Moskvi, mu je priskrbel bivalni vizum za Rusijo. Mediji so takrat objavili, da so srbske oblasti Marku Miloševiću od leta 1990 do 2000 izdale šest diplomatskih potnih listov, v vseh pa je v rubriki funkcija pisalo "sin predsednika Srbije" oziroma Jugoslavije.

Zanimivo, da je ruski neodvisni tisk takrat pisal, da ima sin Slobodana Miloševića še potni list Federacije BiH in da se ni odpovedal donosnim poslom s cigaretami. Nekateri nekoč najobetavnejšega požarevškega poslovneža povezujejo celo z Juropien tabako, grško-ciprsko družbo, ki se je zanima za gradnjo tobačne tovarne v Čačku.

A čeprav je Interpol zdaj preklical tiralico, sta Marko in njegova mati Mira, proti kateri v Srbiji prav tako teče kazenski postopek, in sicer zaradi umora Ivana Stambolića, še naprej v globoki ilegali. Nekateri časniki, na primer Moskovske novosti, v zadnjih številkah sicer trdijo, da Mira in Marko živita v elitnem naselju vil Borvihi, kjer prebivajo najvišji ruski politiki, a ju tam ni nihče videl, kaj šele posnel.

Odkar je Mira Marković odšla v Moskvo, ni govorila z novinarji. Edine novice, ki jih je slišati o njej, krožijo med ženami srbskih trgovcev, ki se druga drugi hvalijo, da so jo videle v trgovini ali kavarni. Slobodanov starejši brat Borislav, ki živi in dela v Moskvi, o snahi in nečaku z novinarji sploh noče govoriti. O njiju ga je pred kratkim spraševala novinarka moskovskega dnevnika Nezavisna gazeta, a na vprašanje ni želel odgovoriti. Kar zadeva spekulacije o skorajšnjem Mirinem in Markovem obisku v Haagu, je edino, kar v njih ni sporno, to, da si takšnega obiska gotovo želita. Če pa bi hotela tja, bi moralo obisk najprej odobriti haaško sodišče, potem pa bi morala od nizozemske vlade dobiti vizum. Zahodna veleposlaništva v Moskvi najpogosteje ne izdajajo vizumov državljanom SČG brez stalne zaposlitve v Rusiji, povečini jih napotijo v Beograd. Seveda Mira in Marko, medtem ko je bila za njima razpisana Interpolova tiralica, za vizum nista zaprosila, saj bi bil obisk nizozemskega veleposlaništva v Moskvi dokaz, da dejansko živita tam in da ju ruske oblasti ščitijo. Če pa bi že prišla do Haaga, bi ju od tam s prvim letalom - ne da bi Slobodana sploh videla - odpeljali v Beograd.

Nizozemsko veleposlaništvo v Moskvi ne daje podatkov o tem, ker uslužbenci menijo, da je to uradna skrivnost. Po neuradnih podatkih, do katerih se je dokopal dopisnik Novosti, pa Nizozemci od Mire in Marka zahtevajo potrdilo, da ju bo država, iz katere bosta odpotovala v Haag, ob vrnitvi vnovič sprejela. Žena in sin Slobodana Miloševića lahko zahtevo za izdajo vizuma prek svojih odvetnikov vložita tudi na nizozemskem veleposlaništvu v Beogradu.

Pravno gledano ne bi smela imeti nikakršnih težav niti, če bi se želela v Beograd vrniti s potnim listom SČG. "Kolikor vem, se Mira in Marko sploh nista oglasila v našem veleposlaništvu v Moskvi. Če sta zares v Rusiji in je v tem času potekla veljavnost njunih potnih listov, imata kot državljana SČG pravico obrniti se na veleposlaništvo svoje domovine v državi, kjer trenutno bivata," je za Večernje novosti dejal konzul SČG v Moskvi Milan Živković.

Vizum tako ali tako izdajo oblasti države, v kateri posameznik biva. Mira in Marko torej v Moskvi lahko ostaneta, dokler se bodo Rusi s tem strinjali.