bušiji / Camp Casey

Bush je 4. avgusta odpotoval na počitnice. Jasno, na svoj teksaški ranč v Crawford. Vzel si je 5 tednov dopusta. Noben sodobni ameriški predsednik še ni odšel na 5-tedenske počitnice. A po drugi strani, noben ameriški predsednik tudi še ni petine svojega mandata preživel na počitnicah. Sploh pa ne v času vojne. Toda ker gre za "novi tip vojne", ima tudi Bush pravico do tega, da je novi tip vojnega predsednika - pač tip vojnega predsednika, ki potrebuje veliko počitka. Zato verjetno tako rad pove, da je vodenje tega novega tipa vojne "težko delo". Napor. Garanje. Že razmišljanje ga utruja - kaj šele hard work. Ali kot pravi njegov tiskovni predstavnik: "Preživljanje časa zunaj Washingtona predsedniku vedno osveži pogled na to, kar se dogaja v glavah ameriškega ljudstva. Res je že čas, da odloži plašč in kravato, da se sreča s preprostimi ljudmi in da jim prisluhne."

In glej, no, Bushevemu tiskovnemu predstavniku se je velika želja izpolnila. Dva dni kasneje, 6. avgusta, je namreč v Crawford pripotovala Cindy Sheehan, zelo preprosta ženska, 48-letna mama iz Kalifornije, ki je hotela, da ji Bush prisluhne. Njen sin, 24-letni Casey Sheehan, je bil vojak, ki so ga poslali v Irak, kjer je lani aprila umrl. In ker je Bush rekel, da ameriški fantje v Iraku umirajo za "plemenito stvar", je hotela od Busha še osebno slišati, zakaj kakšno "plemenito stvar" je umrl njen sin. Toda Bush je ni hotel sprejeti. Daleč od tega. Poslal je le dva emisarja, ki sta jih skušala pojasniti, zakaj je umrl njen sin. No go! Cindy je hotela to slišati iz Bushevih ust - iz ust, ki so njenega sina poslala v smrt. Ko se je Bush s spremstvom odpeljal na neko fešto, na kateri so se zbrali njegovi donatorji, se je bil prisiljen peljati mimo Cindy, ki je v roki držala transparent: "Zakaj si jemljete čas za donatorje, ne pa tudi zame?" Kongresnica Cynthia McKinney je Bushu pisala: "Gospod predsednik, ne vozite se mimo matere, ki je izgubila sina v vaši vojni - Amerika ne bi prenesla še ene vožnje mimo."

Toda good `ol boy, ponovno rojeni kristjan, ki je svojo predvolilno kampanjo zgradil na konceptu sučutnosti, ni trznil - še naprej se je obnašal tako, kot da je na zabavi. Caseyja Sheehana je zafural. Vojno tudi. Svojih počitnic noče. S krstami padlih vojakov in žalujočo Ameriko, noče pozirati, ker so mu rekli, da je to slabo za PR. Nehajte, če bi to počel, bi Američani mislili, da je on kriv za smrt ameriških vojakov! Ne, Bush noče imeti nič s tem - ameriški vojaki so šli v Irak na lastno odgovornost. Kavboj tako ni odprl vrat - še prikazal se ni. Ustrašil se je preproste mame. Raje se skriva. Kot 11. septembra. Kot vedno. In ker ni nič kazalo, da ji bo prisluhnil, je Cindy sklenila, da si bo tudi ona vzela 5 tednov dopusta - in ostala v Crawfordu. Kljub neznosnim teksaškim temperaturam. Kljub neznosni vlažnosti. Kljub neznosni savni. Dokler ne dobi odgovora na jasno in razločno vprašanje: "Zakaj ste ubili mojega sina?"

Zraven Bushevega ranča je tako nastala njena postojanka, Camp Casey, neke sorte vigilija, ki se je kmalu prelevila v množični shod. Prihajali so mediji, prihajali so aktivisti, prihajali so prostovoljci in prihajali so "preprosti ljudje", ki so hoteli podpreti njeno misijo. Ko je policija začela šikanirati Cindy, ko so Bushevi privrženci nedaleč stran "spontano" postavili provojni štab in ko je začela motoristična banda terorizirati protivojno vigilijo, je Fred Mattlage, Bushev sosed, ki prav tako ni najbolj navdušen nad vojno, Cindy pozval, da Camp Casey preseli na njegovo posestvo. In tako se je rodil Camp Casey II, ki pa ni bil več le šotor, ampak pravi protivojni štab z vso potrebno infrastrukturo, obdan z belimi križi, na katerih so imena ameriških vojakov, ki so umrli za "plemenito stvar", fotografijami padlih, miniaturnimi krstami, ameriškimi zastavami, napisi "Bush laže" in avtobusom, na katerem piše "Impeachment Tour". Cindy Sheehan je postala fenomen. Simpatičen fenomen. "Za leto 2004 nisem plačala davkov - vrnite mi sina, pa jih bom plačala."

Camp Casey II je postal ameriška romarska točka št. 1, kamor so se zgrinjali ljudje z vseh koncev Amerike, iz Alabame in Arizone, Iowe in Indiane, New Yorka in Massachusettsa, Teksasa in Kalifornije - pastorji, učitelji, feministke, filantropi, rojeni 4. julija, poeti, eks hipiji, ženske s pickupi, možje v kavbojskih škornjih, kampisti, vojni invalidi, vietnamski veterani, veterani zalivske vojne, veterani iraške vojne, mame in očetje, ki so v Vietnamu ali pa Zalivu izgubili sinove... in predvsem mame... mame, ki so sinove izgubile v Iraku, in mame, ki jih še niso. Mame, ki so pustile mikrovalovko, žar, new-age mitinge in predmestno nirvano - mame, ki so daleč od doma. Jean Prewitt iz Alabame. Barbara Porchia iz Arkansasa. Sue Niederer iz New Jerseyja. Mimi Evans iz Massachusettsa. In tako dalje. Veliko mam - za Busha preveč. Mame so pač zanj nevarne. Iz dveh razlogov: prvič, ker so zelo emocionalne, in drugič, ker se "tiha večina" z njimi lažje identificira kot s komerkoli. Žalujoče mame ljudi vedno ganejo. Že v filmih - kaj šele v realnosti. Če se je Bush bal česa, potem se je bal prav tega - da bodo zaščitni znak protivojnega gibanja postale mame. Mama, ki je v vojni izgubila sina, ni več le abstrakcija. Ko enkrat izgubiš mame, izgubiš tudi očete - in to je začetek konca. Skala se potem le še vali.

Let's roll!

In to je bil znak za alarm: probushevski mediji so takoj prešli v ofenzivo - v frontalni napad na mamo. Cindy Sheehan so očitali:

* da je naivna,

* da je neprisebna,

* da je nora,

* da je fantazistka,

* da se gre cirkus,

* da se gre politični teater,

* da le ovira promet,

* da je pritegnila le hipije, ki hočejo Ameriko zvleči nazaj v šestdeseta,

* da ne plačuje davkov,

* da je ena izmed tistih, ki vedno za vse najprej krivijo Ameriko,

* da je protiameriško nastrojena,

* da ima tajne, mračne, umazane, zarotniške načrte,

* da sodi med tiste omahljive oportuniste, na katere se Amerika v času hude preizkušnje ne more zanesti,

* da prostituira sinovo ime,

* da je izdajalka domovine,

* in da je nič več in manj kot marioneta radikalcev, levičarjev, liberalcev in protivojnih elementov, ki mislijo le na to, kako bi zrušili Busha in prišli na oblast.

In prav ta slednji očitek - da jo imajo liberalci le za norca - je v probushevskih medijih najbolj pogost, bolje rečeno, to je obvezni in ključni del vsakega napada nanjo. Bushev štab je očitno svojim jurišnikom, svojim emisarjem in svojim trobilom poslal inštrukcije, med katerimi se prva glasi: Vedno zapišite, poudarite in večkrat ponovite, da je Cindy Sheehan le igrača ekstremistov! Da je nevarna! In da sodeluje s sovražnikom! In seveda, da bi bilo vse skupaj ja čim bolj jasno, vedno znova na ves glas poudarijo, da je Cindy rekla, da bi bilo terorizma konec, če bi se Izrael umaknil iz Palestine. Kaj hočejo s tem reči, ni skrivnost: ker je Cindy proti iraški vojni, s katero skuša Amerika zlomiti teroriste, in ker podpira Palestince, ki terorizirajo Izraelce, pomeni, da podpira teroriste. Ne čudi, da je probushevski American Spectator poudaril, da Cindy Sheehan ni žalujoča mati, ampak protivojna protestnica, ki skuša "ameriško vlado prepričati, da se vda muslimanskim teroristom". Ko torej rečejo, da je Cindy le igrača radikalcev, hočejo reči, da je Cindy le igrača teroristov. To seveda ameriško patriotsko retoriko vrne na izhodišče - v histerični čas po 11. septembru, ko se je reklo: Kdor je proti Bushu, podpira teroriste! To, da bušiji materi, ki je v vojni izgubila sina, očitajo, da podpira terorizem, je absurdno in perverzno, toda nič bolj kot to, da liberalcem očitajo, da zlorabljajo žalujočo mater. Da zlorabljajo njeno osebno tragedijo. To je kakopak Mt. Everest perverzije! Lepo prosim, Bush je po 11. septembru zlorabil nacionalno tragedijo! In to tako, da za domišljijo ni pustil nič. Absolutno in popolnoma nič. Celo teorije zarote so bile povsem nesmiselne - vse je bilo namreč res.

Sporočilo probushevskih medijev je bilo vedno isto: ker je Cindy Sheehan politično obarvana, njena misija ni kredibilna niti legitimna. Probushevski New York Post, ki je le časopisna verzija probushevske TV postaje Fox News in ki je skušal na vsak način dokazati, da je Cindy le propagandno orodje protibushevske politike, je zapisal: "Njene aktivnosti koordinirajo politični strategi demokratske stranke - kar tudi pojasni, zakaj njene izjave vključujejo vse debatne topike demokratske stranke." Kar je seveda čisti blef. Debatne topike demokratske stranke in debatne topike Cindy Sheehan so namreč kot noč in dan. Okej, pa najprej poglejmo, kaj pravi Cindy.

* da je Bush ogrozil življenje njenega sina, ko je vojsko poslal nad državo, ki ni neposredno ogrožala Amerike,

* da bi moral ameriške vojake takoj pripeljati domov,

* da je lagal o orožju za množično uničevanje,

* da je Busheva administracija zato, da bi upravičila napad na Irak, priredila obveščevalne podatke,

* da so Irak napadli zaradi nafte,

* da je bil napad na Irak ilegalen,

* da je treba Busha odpoklicati - hja, Cindy zahteva impeachment.

Zdaj pa poglejmo, kaj so rekli demokrati. So kdaj rekli, da je Bush lagal? Ne, ravno obratno: besede "lagal" so se izogibali kot Satan križa. So kdaj rekli, da je Bush z napadom na Irak ogrozil varnost? Ne, ravno obratno: pridružili so se Bushevi veliki mantri, da je svet po napadu na Irak bolj varen, kot je bil prej. So kdaj rekli, da je Busheva administracija priredila obveščevalne podatke? Ne, Bush ni nič vedel - krive so obveščevalne agencije. So kdaj rekli, da so Irak napadli zaradi nafte? Ne. So kdaj rekli, da je bil napad na Irak ilegalen? Kje neki! So kdaj rekli, da je treba Busha odpoklicati? Ne, vedno so skušali biti konstruktivni... ee, patriotski - vedno so pazili, da jim ne bi kdo očital, da podpirajo terorizem. Zato so tudi tako evforično podprli Bushev napad na Irak, še več - dali so mu carte blanche. Demokrati so bili za vojno - Cindy je proti vojni. So kdaj rekli, da se mora Amerika takoj umakniti iz Iraka? Nekateri kongresni demokrati so resda sprejeli peticijo, s katero Busha pozivajo, naj ameriško vojsko "čim prej" umakne iz Iraka (ja, "čim prej", ne pa "takoj"), toda kongres - predstavniški dom - je 20. julija povsem gladko odobril resolucijo, ki pravi, da bi prezgodnji umik ameriške vojske iz Iraka le "opogumil teroriste" in da se lahko Amerika umakne šele tedaj, ko bo izpolnila svoje zunanjepolitične cilje. S tem je kongres le uzakonil drugo veliko Bushevo mantro: "Če bi se umaknili iz Iraka, bi sovražniku poslali strašen signal."

Cindy smo vsi mi!

Ne, Cindy Sheehan ne govori tega, kar govorijo demokrati. Povezana ni niti z al-Kajdo niti z al-Demokrati. Če je že povezana s kom, potem je povezana z ameriškim protivojnim gibanjem - s tistim protivojnim gibanjem, ki je v času predsedniške predvolilne kampanje utihnilo. In zakaj je utihnilo? Iz preprostega razloga: protivojno gibanje je bilo izrazito protibushevsko, zato je bilo voljno podpreti vsakogar, ki ima kakršnekoli možnosti, da premaga Busha. In ker je imel največ možnosti John Kerry, je podprlo Kerryja - ker pa si Kerry možnosti ni hotel slabšati ali pa kvariti s protivojno držo, ki tedaj še ni bila tako popularna kot danes (večina Američanov je podpirala vojno), ga tudi protivojno gibanje ni hotelo siliti v protivojno opredeljevanje, zato je taktično raje obmolknilo. Hočem reči - da bi pomagalo izvoliti Kerryja in zrušiti Busha, se je odreklo protivojnemu trušču in aktivizmu, množičnim protivojnim demonstracijam, s katerimi si je leta 1972 odtujilo "tiho večino" in pripomoglo k ponovni izvolitvi svojega največjega sovražnika, Richarda Nixona.

Z eno besedo: protivojno gibanje je utihnilo, ker ni hotelo ustvariti vtisa, da je John Kerry predsedniški kandidat protivojnega gibanja. Da bi bila ironija še večja, je protivojno gibanje po mučnem Kerryjevem porazu to taktiko obržalo - ostalo je pri tišini. Prve množične protivojne demonstracije po napadu na Irak - če odštejete obleganje republikanske konvencije v New Yorku - so najavljene šele za september. Mnogi so tedaj rekli, da je protivojno gibanje - na čelu s koalicijami a la MoveOn.org, True Majority, Democracy for America in United for Peace and Justice - naredilo hudo napako, ko se je vezalo na provojno stranko (demokratsko), da se je s to salonsko potezo kompromitiralo in da je z njim konec, toda kot zdaj pravi ameriški kolumnist Harold Meyerson: "Protivojno gibanje zmaguje prav zato, ker ostaja tiho." Bolj ko je tiho, slabše je za Busha. "Odsotnost protivojnega gibanja je za Bushevo administracijo hud politični problem." Vsekakor, sondaže zdaj stalno kažejo, da je večina Američanov proti vojni in proti okupaciji Iraka, kar pomeni, da se je v Ameriki po Bushevi ponovni izvolitvi oblikovala tiha protivojna večina. Glas in obraz te tihe protivojne večine pa je postala Cindy Sheehan.

Cindy je postala metafora, simbol. In protivojno gibanje je potrebovalo prav to - mučenika. Še bolje - mučenico. Sidro. Michael Moore to ni bil, čeprav se je zelo trudil. Bil je preveč zdizajniran, preveč premišljen, preveč ideološki, tako da ni mogel biti jeziček na tehtnici. Ker se je vedno zdelo, da zgolj promovira svoj najnovejši film, "tiha večina" ni sedela na njegovi strani. In ker ni znal ustvariti vtisa, da govori iz srca, se je preslabo podal liku mučenika. Preveč je bil slaven, da bi bil lahko spontan - in preveč je bil razvpit, da bi bil lahko avtentičen. Avtentičnost pa je nekaj, česar ima Cindy Sheehan na pretek - v Bushevi vojni je izgubila sina. Da je Cindy mitski, ritualni material, ki v sebi skriva energijo množice, potrjuje tudi vox populi, ki je preplavil spletne strani, forume in blogosfero ter Bushu poslal "strašen signal": Cindy je prava ameriška junakinja, ki je vstala, ustavila realnost in pokazala, da lahko navadni državljan spremeni svet, zato predstavlja celo Ameriko, vse njene upe, vse njene sanje, vse njene strahove in ves njen odpor do tega, kar je s samo Ameriko narobe! Cindy je presegla sebe, naciji povrnila zaupanje v moč posameznika, jo soočila z vprašanji, na katera ni lahkih odgovorov, in ji obenem tudi pokazala, da njena vprašanja niso le njena, ampak vprašanja vseh Američanov! Cindy smo vsi mi! Nekateri v njej vidijo reinkarnacijo Henryja Davida Thoreauja, Martina Lutherja Kinga in Cesarja Chaveza, večina pa reinkarnacijo Rose Parks, črnke, ki leta 1955 na alabamskem avtobusu ni hotela vstati s sedeža, rezerviranega za belce. Busha ne bo nesla al-Kajda, ampak mama.