Strah pred uspehom

Psihologija športa je strokovno področje, ki je sorazmerno malo znano celo v športnih krogih, kaj šele v širši javnosti. V Sloveniji je bilo v zadnjem času več govora o tej temi zaradi nekaterih rezultatov naših športnikov ter ekip, ko so navidezno že doseženi rezultati ali celo zmage pred očmi osuple javnosti in samih športnikov izpuhteli v zrak. Marsikdo je zatrdil, da nekaj ni v redu v glavah naših športnikov, bolj poučeni so znali povedati, da so naše ekipe ali posamezniki slabo psihološko pripravljeni oziroma da primerne tovrstne priprave sploh nimajo. Mag. Matej Tušak, psiholog Primoža Peterke, Andraža Vehovarja, Mitje Petkovška, je najbolj znan slovenski športni psiholog.

Na olimpiadi smo bili priče nekaterim neuspelim rezultatom naših športnikov, ki so bili med samo tekmo celo zelo uspešni. Rokometaši so zapravili vodstvo proti Franciji in Švedski, Fedja Marušič je v drugi vožnji odpovedal. V bližnji preteklosti pa so znani primeri nogometašev v tekmah proti Franciji, Jugoslaviji in Ferskim otokom. Gre za širše veljavno značilnost slovenskih športnikov ali za naključni splet okoliščin?

V vsakem primeru je treba nekaj stvari pojasniti. V primeru Marušiča je treba ugotoviti, da je Fedja že pred časom napovedal umik iz tekmovalnega športa. Tekma na olimpiadi je bila pravzaprav njegova poslovilna tekma. Deseto mesto, ki ga je zasedal po prvi vožnji, za Marušiča ni pomenilo nič, zato se je odločil tvegati in se približati krogu medalj. Pri taki vožnji je možno vse: če se konča dobro, pride do izjemnega rezultata, sicer pa je neuspeh domala zagotovljen.

Vse ostalo, kar ste omenili, pa ima v sebi določene značilnosti neuspeha. No, želel bi omeniti raziskavo, ki smo jo opravili na našem inštitutu pod vodstvom dr. Bednaryka. Ta je ugotavljala uspešnost rezultatov na olimpiadah glede na število prebivalcev v posamezni državi. Upoštevali smo letne olimpiade, ker so zimske zaradi števila sodelujočih držav težje primerljive. Na podlagi rezultatov olimpiade v Atlanti smo ugotovili, da je Slovenija po doseženih medaljah glede na število prebivalcev tretja država v Evropi. Boljši od nas sta bili samo Danska in Madžarska. Nemčija kot športna velesila ali celo ZDA niso niti slučajno imele po eno medaljo na milijon prebivalcev. Zanimiv kazalec je tudi denar, ki je bil porabljen pri pripravi za dosego vrhunskih rezultatov. Po tem kriteriju smo med nekaj državami, ki so porabile najmanj denarja in so vendarle dosegle nekatere uspehe. To vse kaže, da je slovenski šport v nasprotju od splošnega mnenja v smislu realizacije vrhunskih rezultatov blizu vrha glede na vloženi denar in število prebivalcev. Gledano v celoti so želje ljudi v Sloveniji največkrat bistveno večje od realnih možnosti. Zaradi naše želje, da dobimo medaljo, nekega našega potencialnega kandidata za tak rezultat mnogokrat razglasimo za glavnega favorita. Razen Čopa, Špika in Petkovška ni bil pred to olimpiado na svetovnih lestvicah nihče uvrščen do tretjega mesta. Mnenje v javnosti pa je: mi smo majhni, vendar pa bi par medalj lahko osvojili. To mnenje nima nič skupnega z realnimi razmerami.

V redu, vendar to še vedno ne pojasnjuje že omenjenih rezultatskih padcev nekaterih naših športnikov in ekip po že doseženem prepričljivem vodstvu ali celo tik pred zmago. Kako to pojasnjujete?

Ti pojavi dejansko niso povezani z našo številčno majhnostjo. Prvo dejstvo je, da trenerji zagotovo vzpostavljajo zahtevo po zmagi, vendar je med igralci nekje v podzavesti prisotna informacija, da še nikoli do takrat niso dosegli takega rezultata ali medalje. Še več, v sebi ti igralci vedo, da po številnih merilih, kot so dosedanja uspešnost, mnogo manj kakovostna ligaška tekmovanja v državnem prvenstvu, manj težkih mednarodnih tekem in še kaj, skratka, da po mnogih kriterijih niti ne sodijo v ožji krog vrhunskih rezultatov. Naše želje in celo tudi trenutna forma lahko pripeljejo do vrhunskega rezultata, vendar se v ključnih trenutkih tekme pojavi odsotnost izkušnje in rutine. Preprosto nimamo tradicije in kontinuitete vrhunskih rezultatov. Ravno to pa daje športniku občutek zaupanja vase, da lahko pride do medalje, da lahko napravi izjemen rezultat. Drugi problem je, da predtekmovalna strategija, katere del je tudi psihološka priprava, zanesljivo ni dovolj izdelana. Predvsem je očitno, da v omenjenih primerih niso bile dovolj izdelane situacije visokega in razmeroma zanesljivega vodstva. Recimo, rokometaši so na tekmi s Švedsko gotovo razmišljali o kakovosti švedskih igralcev in kako odločno se bodo z njimi borili. Naenkrat pa so naši fantje vodili za pet, šest golov in na to situacijo očitno niso bili ustrezno pripravljeni. Res pa je, da ni dovolj pripraviti se zgolj teoretično, to je treba doživeti. To so pa izkušnje, tradicija.

Kako pa je v teh trenutkih z motivacijo?

Jasno je, da po visokem vodstvu motivacija pade, jasno je tudi, da se igralci zavedajo, da je treba vodstvo braniti. Nihče pa ne ve, kako bodo igralci v resnici v taki situaciji reagirali. Vsekakor pa je to napaka v psihološki pripravljenosti. Tretja stvar pa je tako imenovani strah pred uspehom. O tem so v strokovni literaturi prvič pisali leta 1967. Običajno imamo pri športu v mislih strah pred neuspehom. To se dogaja pri že uveljavljenih in uspešnih športnikih. Recimo sedaj na olimpiadi pri ameriških košarkarjih. Če bi izgubili tekmo z Litvo ali katero koli drugo tekmo, kaj šele če ne bi osvojili zlate medalje, bi bil to popoln polom. Ne samo v rezultatskem smislu, ampak tudi za njihov osebni položaj in ugled v ZDA, pa tudi za položaj in ugled NBA-košarke. Pri športnikih, ki se še niso potrdili z vrhunskimi rezultati, pa pride na področju nezavednega v situaciji, ko lahko postaja boljši, uspešnejši, kot so bili do tedaj, do neke zavore, ki jih zadržuje pri realizaciji uspeha. V bistvu je to umik pred uspehom in zlasti pred stresno situacijo, ki jo nepredvideni uspeh lahko prinese. Uspeh lahko prinese nove zahteve: po novih medaljah, dodatnem treningu, novem odrekanju. Marsikdo globoko v sebi na to ni pripravljen. Gre za nezavedne odločitve, ne pa zavestna dejanja, kot je namensko metanje žoge stran.

Ali so te situacije bolj prisotne v individualnem ali kolektivnem športu?

Bistveno bolj v kolektivnih športih. To se zlasti pojavlja v primerih, ko celotna ekipa ni dovolj samozavestna ali pa nima dovolj zrelih posameznikov, ki bi jo lahko vodili v odločilnih trenutkih. Takrat vsi prelagajo odgovornost drug na drugega. Znani so primeri, ko žoga kroži od igralca do igralca, nihče pa si ne upa vreči proti košu ali streljati na gol. To sodi v taktično pripravo moštva, ko mora trener vnaprej izbrati za take situacije igralce, ki so zrele osebnosti in ki znajo prevzeti nase odgovornost.

Vpliv okolja je brez dvoma pomemben za oblikovanje vrednostnega sistema in psihe športnikov. V nekdanji Jugoslaviji je Slovenija imela imidž okolja, za katero je veljalo, da je uspešno zaradi svoje delavnosti, vztrajnosti trdega dela. Zdaj imamo svojo državo in možnost voditi lastno športno politiko, v odnosu do evropskega športa pa smo neredko v položaju, v katerega smo nekdaj postavljali preostali del nekdanje Jugoslavije. Kako vi to komentirate?

Tu gre za dve stvari. Na eni strani tujci, ko slišijo za majhno Slovenijo, za katero pred tem mnogokrat še slišali niso, naše ekipe v začetku podcenjujejo. Zato pride do nepričakovano uspešnih rezultatov naših ekip. Ko pa tujci vidijo, da je začela voda teči v grlo, napnejo že v isti ali v povratni tekmi vse sile in v resnici dostikrat izenačijo ali zmagajo, ker so preprosto boljši. Na drugi strani naše ekipe v glavnem niso psihično pripravljene na vlogo favoritov, še manj pa na situacije, da v posamezni tekme proti favoritu izrazito povedejo. Zato teh vodstev ne realizirajo. Ne glede na našo neizkušenost je teh primerov preveč in treba bi se bilo nanje pripravljati. V celoti gledano smo mi za zdaj še vedno država brez tradicije velikih športnih rezultatov. V Sloveniji radi rečemo, da je tu tradicija košarke. To je res, vendar je to premalo za medalje na evropskem prvenstvu, kaj šele kje drugje. Kar zadeva vrednote, kot sta delavnost in vztrajnost, je z njimi v slovenskem športu v primerjavi z okolji v Evropi, ki dosegajo vrhunske rezultate, podobno, kot je z našim gospodarstvom in njegovim položajem v primerjavi z vrhunskimi evropskimi družbami in multinacionalkami.

Kaj menite o tezi, da slovenskemu, zlasti kolektivnemu športu, pot do večje uspešnosti onemogoča tudi dejstvo, da je Slovenija kot celota okolje, kjer konfliktnost in agresivnost kot sredstvo zmage nista tako prisotni kot v večjih urbanih okoljih na Zahodu?

Menim, da gre za prevladujoče družbene vrednote. V primeru ameriškega profesionalnega boksa ali košarke, kjer je agresivnost zelo zaželena, je treba vedeti, da je za veliko teh športnikov to edina možnost za preboj v boljše življenje, za nekatere celo za minimalno preživetje. No, napačno bi bilo misliti, da vedno in najbolj uspejo največje "barabe z ulice". Poleg agresivnosti sta potrebni še izredna sposobnost in motiviranost. Le taki bodo uspeli in prišli, recimo v NBA. Uspel bo tisti, ki bo igral košarko na ulici 10 ur dnevno, ne pa tisti, ki bo igral "samo" 5, 6 ur, potem bo pa pohajkoval. Zelo pomembno je, da si motiviran in vztrajen. Socialna motiviranost je pri nas vsekakor popolnoma drugačna. Naše športne štipendije nimajo ničesar skupnega s takimi štipendijami v ZDA. Pri nas mladi ne rešujejo svojega socialnega položaja s športom, res pa je, da ga želijo izboljšati nekateri starši s pomočjo posameznih športov, na primer tenisa. Vendar vse to ni primerljivo. Pri nas lahko uspešni športniki nastajajo v primerih, ko vzgojo staršev nadaljuje trener, ki ne trenira in vzgaja otroka pri 13 ali 14 letih za zmage, temveč da si bo znal pozneje postavljati cilje in biti odgovoren, da bo znal agresivnost usmerjati v pravo smer. To so lastnosti, ki si jih oblikuješ tja do dvajsetega leta. Je pa še nekaj. Naš izbor športnikov je neprimerljivo manjši kot v večjih državah, zato je tudi selekcija drugačna. Na velikih tekmovanjih, kot so olimpiade ali svetovna prvenstva, pa se potem naši športniki, ki so šli po povsem drugačni, mnogo manj selektivni poti, srečajo v boju za medalje s športniki, ki so "preživeli" mnogo hujšo selekcijo. In mi pa pričakujemo, da bodo naši tekmovalci povsem enakovredni. Poglejte na primer ameriške kvalifikacije za olimpiado v atletiki. Te tekme so mnogo težje in bolj stresne kot tekmovanja na olimpiadi. In tak športnik bo zelo težko psihološko odpovedal na odločilni tekmi.

Kako bi vi pojasnili tako imenovano psihično iztrošenost pri posameznih športnikih ali kar pri posameznih panogah, na primer v smučarskih skokih?

Res je, da je kar nekaj teh primerov v skakalnem športu, vendar ne bi rekel, da je to značilno za ta šport. Poznamo primer Jensa Weissfloga, ki je imel zelo dolgo kariero, in brez dvoma še koga. Prvi in najbolj pomemben dejavnik je pri tem sama športnikova osebnost, ki se razvija zlasti v mlajšem obdobju. Takrat je pomembna vloga staršev. Mnogokrat se zgodi, da starši prezgodaj zahtevajo prevelike dosežke. Pravi športnik bo po neuspehu začel iskati nove cilje in motiv je tu. Primož Peterka ima lahko še motive, saj nima medalje niti s svetovnega prvenstva niti z olimpiade. Druga stvar so posledice uspeha. Torej denar, slava, nove življenjske situacije, ki so v bistvu za njegovo zrelost prezgodnje. Nekateri takrat enostavno res mislijo, da so več vredni kot drugi ljudje. Tretji problem pa je povezan s fizičnim odraščanjem. Prav pri smučarskih skokih je teža zelo pomembna in nekaj kg več lahko pomeni hude težave. Ni čudno, da se sedaj med skakalci pojavlja celo anoreksija. Vse skupaj pa se izraža kot pomanjkanje motiva, kar pa ni povsem točno.

Je psiholog v športu moda, realnost ali potreba? Kje smo s tem v Sloveniji?

Vsekakor to ni več moda, je realnost in zlasti vse bolj potreba. V vzhodnih državah je do tega prišlo že bistveno pred nami, celo pred zahodnimi državami, kjer so do začetka osemdesetih psihologijo uporabljali bolj kot neko poučevanje športnikov, ne pa toliko v funkciji izboljševanja rezultatov. Po olimpijskih igrah v Los Angelesu so se razmere tudi na Zahodu precej spremenile. No, še vedno pa psihologi niso povsod neposredno vključeni v športno delo. V Avstriji so na primer trenerji šolani tudi za delo na področju psihološke priprave, tako da je delo psihologov kot profesionalnih strokovnjakov zelo redko neposredno vključeno v športne priprave. V Sloveniji je delo na tem področju začel pravzaprav moj oče, ki sicer dela na oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. To delo je postalo v športnih krogih upoštevano pravzaprav šele v devetdesetih letih. Problem s športnimi psihologi v Sloveniji je tudi v tem, da se tega pri nas preprosto ne da študirati. Možnosti so na podiplomskem šolanju. Danes se v Sloveniji s področjem športne psihologije, zlasti pa njene neposredne povezave s posameznimi športnimi panogami ali moštvi, resno ukvarja recimo 4, 5, največ 6 strokovnjakov psihologov.

Koliko je potrebna neposredna prisotnost psihologa na samih tekmovanjih?

V glavnem niti ni možna, tekmovalec je prej ali slej v nekem trenutku sam, prepuščen sebi in svojim odločitvam. Bodisi na vrhu skakalnice, na atletski stezi, sredi igrišča ali na orodju. Naše delo je pomembno in potrebno v času priprave in treninga. Ne zanikam pa možnosti, da sta psihologova prisotnost in pomoč več kot dobrodošli na večjih ali dalj časa trajajočih tekmovanjih. To je odvisno predvsem od posameznika.

Kakšno je sodelovanje športnih psihologov v Sloveniji s trenerji in upravami klubov, ki v bistvu odločajo o vašem angažmaju?

S trenerji v glavnem zelo dobro, vsaj moja izkušnja je taka. Gre bolj za izmenjavo mnenj, za prenašanje opažanj, nasvetov ali predlogov, ki zadevajo psihološko pripravljenost posameznika ali cele ekipe. Odločitve so vedno stvar trenerja. Kar zadeva vodstva klubov, bi težko rekel, da je potreba po prisotnosti psihologa že v celoti uveljavljena. Stvari so v veliki meri odvisne od razgledanosti posameznikov, ki o tem odločajo, in tudi od ambicij, ki jih posamezni klub ima.