Mokro vzburjenje

Pred davnimi leti, v začetku osemdesetih, sem se spodaj podpisani ukvarjal z alpinizmom. S kolegi smo preplezali skoraj vse smeri v črnokalski steni. Ampak vsi naši veliki vzponi v 30-metrski steni niso pomenili nič, dokler se nismo nekega dne odpravili v gore, v prave stene. Resni alpinisti so se nas večinoma izogibali, saj smo bili po njihovem mnenju neresni in neodgovorni. V steno smo navadno odšli, ko so bili drugi že na vrhu ali ko so mirno spali v dolini. Mi, feni ekstremnega, brez prave alpinistične opreme, pa smo zvezani na nekaj klinov bivakirali sredi stene. Hrup so poznavalci nevarnosti gora zagnali šele takrat, ko je, komu drugemu kot meni, nekega dne zdrsnilo na ledeniku in sem se po kakšnih 400 metrih razburljivega "dričanja" nepolomljen ustavil tik nad prepadom. Nadobudnega alpinista je usoda zapeljala povsem na druga pota, kjer adrenalina ni veliko.

Ni mi jasno, zakaj me, vsakič, ko samo omenim, da bi svoj pogum preizkusil na eni izmed modnih, športnih, turističnih ekstremnih disciplin, prijatelji in znanci navadno napadejo z besedami: "Si nor, neodgovoren? Ali bi rad, da se ti kaj zgodi, saj ne znaš paziti nase ..." Sicer pa me pri mojih sanjarjenjih o raznih skokih s padalom in o bandžiju tako ali tako ni nihče jemal resno, saj sem tovrstne male podvige vsaj zadnjih petnajst let le načrtoval, nikoli pa realiziral. Ni bilo časa ali pa prave motivacije. Saj veste, kako je s tem: dokler je posameznik prepričan, da je z njegovimi potrebami vse v redu, pač nima razloga, da bi v življenje vnašal kaj pretirano novega. Obratno velja ravno tako. Pa ne da bi bil slučajno nezadovoljen ali bog ne daj blizu kakšne krize srednjih let. Le tu pa tam si je treba dokazati, da še zmoreš oziroma si še upaš.

Le kaj je lepšega od plavanja v tolmunih hudourniških voda, drsanja po naravnih toboganih in premagovanja večjih in manjših slapov v globinah sotesk? In če je dostop do soteske kratek in enostaven, in vse, kar se zahteva, le malo boljša telesna pripravljenost, zakaj ne? A kaj, ko je za canyoning menda najprimernejši čas poletje. Pa ne zaradi temperature vode, ta tudi v avgustovski sopari ne preseže osem stopinj. Poleti ni dežja in temu primeren je tudi nivo vode. Je pa zato jeseni, ko iz vsake skalne razpoke bruha toliko vode kot pod jezom hidrocentrale, toliko bolj vznemirljivo.

Ob novici, da se odpravljam na soteskanje ravno v času, ko je bilo pol Italije in Švice pod vodo, ko hudourniki skoraj vsak dan odnesejo kakšno vas, so kdo drug kot moji kolegi najprej zastrigli z ušesi, nato z jeziki in slednjič s pridigami ter zbrali zavidljivo število argumentov, ki naj bi me odvrnili od načrtovanega. Seveda niso pozabili omeniti lanskega smrtnonosnega soteskanja v švicarskem Interlaktnu, ko je hudournik odnesel nekaj deset fenov ekstremov hkrati. To, da me bodo po soteski varno spuščali za to profesionalno usposobljeni vodniki, je na njihove sicer resno pridigarske obraze zvabilo le nasmešek. Tudi v Interlaktnu so jih imeli, pa to ni nikomur pomagalo! In ker s svojim pokroviteljskim pridiganjem niso dosegli ničesar, so me tik pred odhodom še mimogrede opomnili: "Če ne znaš paziti nase, pazi vsaj na ta malega." Da ne bo pomote. S tem niso mislili na noben moj vitalni organ. Le na fotografa Andreja, ki ima res kakšno leto manj od mene, pa vseeno ne toliko, da ne bi znal paziti nase.

Potres

Seveda na pot proti Bovcu nisem pozabil vzeti svoje večne prijateljice - paranoje. Ne, ni me bilo strah hudourniških voda. Strah me je bilo skal. Pa ne tistih, ki so že stoletja na dnu soteske. Moja prva in stalna asociacija ob besedi Posočje je potresi. Ne vem zakaj, a lahko rečem, da sem skozi megleno jesensko ozračje vohal močan potres. Zagotovo se bo streslo, le napovedati tega še nihče ne zna. Stric potres čaka le na ugoden trenutek. To pa bo nekaj. Šit, spet bodo imeli drugi prav. Naših opozoril ni jemal resno, pa so ga zasule skale - ha, ha ... Poleg potresa pa me je pestila še ena težava, ki sicer ni povezana s strahom, temveč z estetiko. Saj vem, da boste rekli, da sem hujši od bab, ampak res si ne morem pomagati. Osnovna oprema za soteskanje je namreč sestavljena iz potapljaške obleke, rešilnega jopiča, čelade in gumijastih copat. In kakšno zvezo ima to z estetiko? Ima, če imaš tako kot jaz kakšen kilogram preveč. V oprijeti potapljaški obleki nisem hotel izgledati kot šunka v črevu. Ta defekt je seveda mogoče prikriti z anorakom. A kaj če zaradi nevarnosti to ne bo mogoče?

Mojo lepotno težavo sta, ne da bi kaj vprašal, takoj ob prihodu rešila Uroš in Aleš iz agencije TOP Exstrem. Nekako tako, kot da bi bilo soteskanje šport za prikrite suhce. Poleg že omenjene oprijete opreme te oblečejo še v dolg anorak in široke kratke hlače, ki sicer služijo, da gumijaste obleke na skalah ne poškoduješ, hkrati pa na tebi skrijejo vsak odvečni kilogram, tako da je v popolni opremi še vsaka šleva videti mačo.

Oblečeni v popolni bojni opremi smo se napotili proti hudournemu potoku Sušec, ki se v Sočo izliva v neposredni bližini vasi Žaga nekaj kilometrov pred Bovcem. Sušec naj bi se odlikoval po dokaj lahkem dostopu in številnih večjih in manjših slapovih, ki si sledijo drug za drugim. Ne verjemite reklamam. Noben dostop ni lahek, če niste vajeni hoditi v hribe. Resda do vstopa v sotesko pešačite le slabe pol ure, a je to dovolj, da na spolzkih skalah izgubite dušo. Za ogrevanje torej najprej pešačenje. Pri vzpenjanju navkreber se je takoj pokazalo, kdo pazi na koga. Jaz na Andreja ali Andrejček name. Sicer pa, zakaj je to pomembno? Priznam. Andrejček je pazil name. Je mlajši in bolj žilav. Ne glede na to, da sta najina vodnika budno opazovala vsak najin gib in nama povedala za vsak oprimek ali klin, ni šlo brez težav. Težave sem imel le jaz, ki se zadnjih deset let s športom ukvarjam le pred televizijo. Kakorkoli, pred vsako malo nevarnejšo skalo mi je Andrej moral nastavljati roko ali ramo kot kakšnemu petletnemu otroku in pri tem mrmral: "Frajer, še pred kakšno uro si čvekal, kje vse si plezal, v Vratih, Mangartu, fasadah, ledenikih ... in seveda skoraj po Everestu. Jasno, nimaš pojma, strah te je višine. Za roko te je treba držati, da predčasno oziroma na polovici poti ne padeš v sotesko." Seveda je to povedal na veliko bolj prijazen način. Da me ne boste razumeli narobe, dostop res ni težak, je pa naporen. Pri vsej stvari samo manjka tisto nekaj, kar pričakuje sodoben turist. Jebeš ti naravo, če je od zadihanosti ne moreš opazovati. Manjka gondolska žičnica.

Kakorkoli, po dobre pol ure smo prilezli do skale, ki je bila kakšnih osem metrov nad potokom. Pretiravam. Samo 5 metrov. O.k., 3 metre. Skratka še visoko nad vodo, do hudournika pa nobenih stopnic. Sori, skočit bo treba. Uroš nama na hitro razloži, kam roke, noge in glavo, da se nama kaj ne zgodi, in pokaže, kam skočit. V tem trenutku sem pozabil na potres. Niti do tri nisem štel, in že sem bil pod vodo. Pa ne dolgo. Saj nisem takšen bebo, da me bo še vsak mulc zajebaval.

Dričanje

Začetek je bil otročje lahek. Nekako tako kot otroški bazenčki z majhnim tobogančkom. No pa ne čisto tako. V bazenu voda ne dere. Dričanje na od dva do tri metre dolgih toboganih zmore vsak. Pomembno je le, da roke držiš prekrižane ob telesu in da z glavo nikoli ne gledaš navzdol. Sicer pa te na to pred vsakim tobogančkom opomni Uroš. Roke ob telesu držiš zato, da z njimi ne udariš v kakšno skalo, glava pa mora biti vzravnana, da ti voda ne naredi črnih oči. Voda nikakor ni tako nedolžna, kot je videti. Menda udari, kot je treba. No ja, nič ni bolj varljivega kot začetek. Če smo prve tobogančke lahko premagovali celo z glavo navzdol, je bilo otročjega čofotanja po kakšnih 100 metrih konec. Tobogančki so se spremenili v manjše slapove, nedolžni potoček pa v pravi hudournik. Ko si enkrat v potoku, ni več časa za paniko. Narediš pač tisto, kar ti Uroš z mirnim glasom naroči, in je.

Težava je le v tem, da mu vsega ravno ne verjameš. Žal je tako, da narava svojih brzic, toboganov in slapov ni izoblikovala npr. tako kot človek svoje zabaviščne parke. Na skalah žal ni spužve in podobnih zaščitnih naprav. Predstavljajte si, kako bi se na primer počutili, če bi stali na samo šest metrov visokem skoraj navpičnem toboganu, ki ima 90-stopinjski zavoj. Na zavoju ostra skala, povrh vsega pa vam ni jasno, kam boste prileteli. Kje v trenutku spusta začutite srce, pa je odvisno od vsakega posameznika. Ampak strahu ni konec, ko nepoškodovan pristaneš v tolmunu, voda te odnaša naprej, in čez nekaj metrov te čaka novo presenečenje. Verjemite, to pa je vsakih nekaj metrov večje. Blagodejno adrenalinsko presenečenje pa naju je z Andrejem čakalo v drugi polovici avanture. Narava se je res potrudila v svoji pisanosti in razgibanosti. Resda Italijani veljajo za genialne dizajnarje, a navadnega bovškega potoka le ne znajo kopirati. Gardaland je le igračka za amaterje.

Slapovi v spodnjem delu postajajo višji in navpični, mimogrede pa tudi previsni. Prvi resni adrenalinski preizkus je v bistvu desetmetrski spust v temno brezno. Z roba vidiš le temo in nekaj zagozdenih debel. Strašljiva, vlažna, mokra globočina me je ne glede na to, da sem se ponovno spomnil na potres, vabila v svoje temno nedrje. Skočil sem in ponovno ugotovil, da je strah votel in življenje lepo. Pa ne samo to. Po eni uri dvomov sem končno stoodstotno zaupal v najinega vodnika. Pred skokom mi je kot mačku, ki je prepričan, da se bo utopil, prepričljivo svetoval: "Ko se dotakneš dna, se odrini v desno in na drugi strani bo ponovno posijalo sonce."

Resda je posijalo, a čakal nas je še petnajstmetrski slap, ki je imel to napako, da je padal v previsu. Čast prvega skoka je doletela Andrejčka. Uroš mu je potem, ko je legel v deroči potok, kot dojenčku namestil roke in glavo in ga brez opozorila porinil v globino. Slišali smo le še Tarzanov krik. Z vrha sem mu samo zakričal, da je reva, in se podal v svoj veliki finale. Še dobro, da Andrejček ni zamerljiv, saj sem bil že v naslednjem trenutku potreben pomoči. V zmotnem prepričanju sem si privoščil še globok vdih. Kapitalna napaka! Namesto zraka sem vdihnil vodo. Na pol utapljajočega, kašljajočega in prestrašenega me je dosegla čvrsta prijateljeva roka in me potegnil iz deročih valov. Morda pa le ni kričal iz strahu ...