Pojem Kapuscinski
Reporter, potopisec in antropolog

© Borut Krajnc
Kako vi razumete medijsko poročanje o vojni v Jugoslaviji, ko srbske oblasti novinarjem niso izdale dovoljenj za pot na Kosovo, vojščaki peresa in kamer pa so pohlevno ubogali in se vdano javljali iz beograjskih hotelov? Ko ste vi poročali o več deset vojnah, državnih udarih in revolucijah, se niste ozirali na dovoljenja, vedno ste poiskali pot, s katere ste s kraja dogodkov poročali kot očividec.
Problem je v spremembi družbenega položaja dopisnikov. Pred desetletji so nam naši šefi dali veliko svobode. Meni so rekli: "Riszard, če boš lahko prišel tja, pojdi. Odloči se sam, mi te ne moremo ne braniti ne ščitititi. Imaš pa popolno svobodo, da greš, kamor boš hotel." Moja drznost je bila moja zasebna fasciniranost nad prevrati, z blagoslovom šefov. Današnje dopisnike pošljejo za dva ali tri dni, mnogi so tam prvič v življenju, države ne znajo najti niti na zemljevidu, a že poročajo, kaj se v deželi dogaja. Potem veliki mediji že preusmerijo pozornost drugam in še isti teden iste dopisnike pošljejo na povsem drugi konec sveta. Ko sem se vtihotapil v Kongo 1960, v Angolo 1975, v Somalijo 1989, sem za to potreboval po dva in tri mesece. Narava dela v velikih televizijskih hišah je zdaj drugačna: urednik v studiju dobiva informacije prek tiskovnih agencij, iz več virov, in nima časa, da bi čakal, da reporter konča svoje delo: kar pričakuje od svojega dopisnika je le to, da mu potrdi idejo, ki si jo pred že sam ustvaril v studiju. Zato tudi ne bo pošiljal svojih dopisnikov na dolge in nevarno nepredvidljive poti.