Iskanje generalnega pokrovitelja

Koliko avtomobilov BMW ste prodali do odhoda iz Tehnouniona?

V Sloveniji je bilo od leta 1966 prodanih 15.000 do 16.000 BMW-jev. V Tehnounionu sem bil od leta 1968 do leta 2000. Težko bi rekel, da sem sam prodal te avtomobile, saj sem bil zadnjih devet let predsednik uprave in sem se ukvarjal še z drugimi področji.

Vendar ste bili ves čas tudi v Olimpiji.

Zadnjih dvanajst let sem bil v različnih organih kluba, zadnja leta sem bil tudi v upravnem odboru Košarkarskega kluba Olimpija, vendar sem bil hkrati ves čas na nogometnih tekmah.

Pravzaprav ste bili prijatelj prejšnjega predsednika kluba in direktorja SCT Ivana Zidarja.

Lahko rečem, da sva bila prijatelja, tudi danes sva še, saj se nisva nikoli sprla. Predvsem pa moram reči, da je on kriv, da sem danes sploh tukaj.

Kje pa je prejšnji direktor Jože Prostor?

Jože Prostor je bil prej v službi v SCT in se je po mandatu tukaj vrnil tja.

Pri Tehnounionu se je pojavil nov lastnik, vi pa ste se odločili, da boste zapustili podjetje in prišli v šport. Kdo vas je prepričal, da greste v nogomet oziroma zakaj ste se odločili, da greste v Olimpijo, saj ta ni ravno zanesljiv posel?

Sporazumno sem odšel iz hiše, ko so prišli novi lastniki. Nastale so spremembe v lastnini in po 32 letih sem se odločil, da sporazumno odidem. Včasih je treba narediti kaj, kar ljudje najmanj pričakujejo, čeprav se s svojo usodo ni dobro igrati. Namenoma sem naredil to potezo. Dejansko sem se po pogovorih s takratnim predsednikom Zidarjem odločil, čeprav sem vedel, kako tvegana je poteza, kar se je konec koncev tudi potrdilo.

Velikokrat smo prebrali, da je cilj Olimpije preživeti do konca leta. Kaj se bo takrat zgodilo?

Ko smo to govorili, je bil položaj zelo specifičen, zelo zahteven, ker smo 30. junija zgubili generalnega sponzorja. Takrat smo bili brez tolarja v blagajni in z ekipo, ki je končala prejšnje prvenstvo na sedmem mestu, to je bila negotova prihodnost, zato sem govoril, da je treba preživeti do konca leta, ko smo pričakovali skupščino in nov upravni odbor. Sedmo mesto nas ne zanima, mislim, da je tudi trener Prašnikar tako videl stvari. Takrat smo pridobili nekaj igralcev, na katere realno nismo mogli računati, recimo Rakovića in Cimerotiča. Zadeve so se vendarle tako odvrtele, da so se v klubu začeli zbirati ljudje, ki so želeli pomagati in ki jim je bilo do tega, da se nogomet v Ljubljani ne neha igrati, in so prepričani, da si Ljubljana zasluži močnejšo Olimpijo, kot je bila v preteklih letih.

Govorite o pokroviteljskem ali ljubiteljskem skladu?

To so ljubitelji, ljudje, ki so takrat, kolikor so lahko, s svojim ugledom in položajem pomagali, da smo sploh lahko tekmovali, saj veste, da je bilo vprašanje, ali bomo potovali v Moldavijo in Barcelono. Samo letalo v Barcelono in nazaj nas je stalo 100.000 mark.

Kako daleč ste z zamislijo o pokroviteljskem skladu, ali lahko rečemo, da je že uresničena?

Poglejte okrog igrišča na pokroviteljske transparente danes in takrat. Vidite, da je bilo takrat dejansko mogoče videti le reklame generalnega sponzorja, Nike in Simobil lige, ni bilo nobenega drugega reklamnega transparenta. Danes imamo že dvajset slovenskih podjetij, ki so s sredstvi pomagala, da smo normalno funkcionirali, vendar še vedno nimamo generalnega sponzorja. Verjetno bo izjemno težko najti izključno enega generalnega sponzorja, ker je zalogaj za enega očitno prevelik.

Kako daleč je tak sporazum in o kakšni številki se pogovarjamo?

Olimpija bi za resen projekt potrebovala tri milijone mark do tri milijone in pol. Na žalost še vedno vlečemo nekaj bremena iz preteklosti, ki se mu dodajo še tekoče obveznosti, tako da proračun raste. Večkrat smo že rekli, da nam tudi politične razmere niso šle na roko, tu so bile volitve, tako da se je bilo težko karkoli dokončno dogovoriti, še več sprememb se je obetalo. Mnogi se zato niso mogli odločiti. Drugo pa je, da je zadnja četrtina leta izjemno neprimerna za to, ker so skladi, namenjeni v te namene, večinoma porabljeni. Dejansko je nemogoče predvideti, kdaj bomo dobili sponzorja oziroma generalnega sponzorja.

Kakšen znesek pa bi potreboval tisti, ki bi hotel postati generalni sponzor?

Mislim, da bi se zelo hitro lahko sporazumeli z vsakim, ki bi dal več kot milijon mark ali milijon in pol; ta bi lahko bil generalni sponzor kluba. V preteklosti smo si zamislili, da je za kaj takega potrebno dva milijona mark, a ko zdaj analiziramo zadeve in ko se pogovarjamo s podjetji, ki bi lahko bila v tem krogu, je to izjemno velik znesek. Moramo pa vedeti, da so vsa ta podjetja, ki si jih tudi mi želimo, že udeležena v košarki, rokometu in drugih nogometnih okoljih, saj vsi gledamo Krko, Mobitel, Telekom, zavarovalnice, banke, Gorenje, vsi ti so že kje angažirani, nekateri so vezani na svoj kraj; ne moremo pričakovati, da bo Pivovarna Laško sponzorirala Olimpijo.

In kaj pravijo pri Unionu?

Da so že v košarki, kljub temu so bili pogovori in namigi z naše strani, mi bi si jih izjemno želeli. Tudi Mercator, Lek, Petrol, Autocommerce; ta je udeležen že sedaj, v manjšem obsegu z AC Mobilom.

Se lahko po najbolj črnem scenariju vseeno zgodi, da ne boste branili jesenskega naslova?

Prepričan sem, da bomo zbrali potrebna sredstva, da bomo spomladi nadaljevali, če bo vse po sreči, da se bomo celo okrepili še z dvema ali s tremi igralci.

Govorite o bočnih igralcih ali o branilcih?

Predvsem o bočnih in tudi o branilcih. Trdili smo, da bo moštvo do konca leta dobilo svojo fiziognomijo, sedaj jo je sicer dobilo, vendar nas še ne zadovoljuje. Zanimajo pa nas predvsem slovenski igralci.

Menda je bil pred dvema mescema v igri Đoni Novak?

Đoni je le treniral z nami, dokler ni našel angažmaja v Nemčiji, vendar se o prestopu ni nikoli govorilo.

Govori se, da je bilo 10.000 mark mesečne plače preveč za obubožano Olimpijo.

To je veliko. Danes v Olimpiji nima noben igralec take plače, to je seveda znesek, ki bi si ga težko dovolili. Po drugi strani bi Novak ob tem izgubil status, ki si ga je pridobil z neprekinjenimi igrami v EU.

Ob prevzemu ste si za cilj zastavili, da boste za Bežigrad spet pripeljali gledalce, imeli ste celo akcije. Kako uspešne so bile?

Letos obisk spremljam temeljiteje in lahko samo rečem, da smo na prvi letošnji tekmi doma imeli več gledalcev kot v lanskem spomladanskem delu od aprila do konca tega dela. Na prvi tekmi smo prodali 800 vstopnic. Prej smo imeli 100, 150 plačanih vstopnic.

Kdaj ste imeli največ gledalcev?

Na Espanyolu je bilo po mnenju nekaterih 5000 do 6000 ljudi. Prodali pa smo 3100 vstopnic. To so lepe številke.

Kolikšno povprečje si želite in kdaj boste lahko zagotovili to udobje, da tekmi sončnega avgusta in deževnega novembra ne bosta tako različni?

To se je dejansko videlo na tekmi s Taborom, ko je ves dan močno deževalo, in čeprav je bila tekma v petek zvečer ob 18. uri, je bilo le 200 takih, ki so bili pripravljeni plačati vstopnico. Zadnjo domačo tekmo smo igrali z Rudarjem, ocene so, da je bilo na štadionu približno 1500 do 2000 gledalcev, čeprav je bil televizijski prenos. Dejstvo pa je, da je velika ovira, da gledalec nima nobenega udobja. Vendar je že to, da so tekme v petek zvečer, marsikaj spremenilo. Nedelja popoldne ni več dober termin, poleti so ljudje na morju, pozimi smučajo.

Koliko vstopnic bi morali prodati, da bi preživeli?

Ko odračunamo stroške prireditve, kot so elektrika, reševalno vozilo, varnostniki, sodniki, gasilci - ugotovimo, da imamo izgubo, če prodamo manj kot 1000 vstopnic.

Olimpija je v Ljubljani premagala Espanyol. To se danes kaže kot velik uspeh, saj vidimo, kako kakovostna ekipa je Espanyol, gledano v Evropi in na domačem prvenstvu.

Ko danes razmišljamo, vidimo, da smo imeli neverjetno smolo, da je bilo v Barceloni tako vreme. Prepričan sem, da bi jim v drugem polčasu dali gol.

Že prej smo govorili o udobju na štadionu. Menda se tu stvari premikajo?

Imenovan je iniciativni odbor za postavitev štadiona, kolikor vem, je koordinacijo prevzel Tomaž Levovnik, in dejansko se stvari premikajo. Možnost številka ena je, da se preuredi bežigrajski štadion, in šele nato pridejo druge možnosti, kot so druge lokacije. Dejansko mislim, da smo tokrat na dobri poti, da to sramoto, ki ni v ponos ne Ljubljani ne Sloveniji, odpravimo.

Menda je križevniški red, ki je delni lastnik tega štadiona, odstopil od svojih zahtev v zameno za del Križank?

Križevniška stran se je nekoliko omehčala, tako da je postala možnost s Križankami aktualnejša. Vendar so tu še drugi lastniki, kot je SCT, zato bo dejansko treba doseči dogovor. V interesu slovenskega nogometa in slovenske reprezentance je, da se stvari dejansko uredijo.

Kakšna je sestava lastnikov po odhodu križevniškega reda?

Največji del pripada Mestu Ljubljana, potem je tu še olimpijski komite, SCT ima poslovne prostore. Vendar z njimi ne pričakujemo nobenih težav.

Kakšnih sprememb bi bil deležen bežigrajski štadion ob takem posegu?

Najprej bi obrnili igrišče, potem bi dvignili tribune, te bi bile pokrite, pod nosilci pa bi naredili poslovne prostore in parkirne prostore.

Koliko gledalcev bi lahko sprejel tak štadion?

Govori se o številkah od 15.000 do 25.000 gledalcev. Mislim, da je to za Ljubljano dovolj.

Če se bo ta načrt uresničil, koliko bo to stalo, koliko časa se bo gradilo in, navsezadnje, kje bo Olimpija medtem igrala?

Podrobnih podatkov nimam, govori se o 20 milijonih mark. Z današnjim načinom gradnje bi se to dalo narediti razmeroma hitro. Igrali pa bi na kakem drugem ljubljanskem štadionu. Danes imamo mi, če primerjamo Gorico, Maribor in nas, najslabše možnosti za treniranje, imamo najslabšo infrastrukturo.

Kdo je pri vas pristojen za kupovanje igralcev in kdo nosi odgovornost za to?

V tem trenutku smo brez tehničnega direktorja, ki bi to vlogo opravljal, zato se midva s trenerjem pogovarjava o tem, kaj nam manjka, kaj je na voljo, ker je to vedno kompromis med tem, kaj potrebuješ, kaj lahko dobiš na trgu in seveda koliko denarja imaš. Letos za vse prehode nosiva vso odgovornost midva z gospodom Prašnikarjem.

Kako ste zadovoljni z letošnjimi okrepitvami?

Imamo dve kategoriji. Za nekatere nimamo posebnih zaslug, da so prišli v klub, Raković, Cimerotič, Škoro. Ošlaj, Granić, Munishi pa so igralci, ki smo jih pripeljali mi. Menim, da so vsi fantje, ki so prišli v Olimpijo, zadovoljili, in ne samo oni, vsa ekipa, saj je bilo prvenstvo dolgo.

Se boste po jesenskem naslovu odrekli kakemu igralcu?

Seveda razmišljamo tudi o tem. Ampak ta proces mora iti v nasprotni smeri, najprej moramo pripeljati igralca, potem se bomo poskušali dogovoriti s tistimi, ki so mogoče nezadovoljni v Olimpiji, ali pa s tistimi, na katere stroka ne računa. To seveda ni lahko delo. Vendar števila igralcev ne bomo povečevali.

Torej z vsakim novim prihodom nekdo zgubi službo?

Ja, dejansko toliko igralcev potem ne potrebujemo, zato bomo nekaterim omogočili, da se uveljavijo v drugih okoljih.

Prašnikar letos ni dajal veliko možnosti mladim igralcem, tudi ko bi izid to dovoljeval. Tu sta Starič in Grabič, ki sta pokazala velik potencial.

Razmere v klubu so bile take, da se je težilo bolj k izidu, takrat trener odigra varnejšo različico s starejšimi igralci, vendar bo spomladi veliko časa namenjenega tudi mladim igralcem, za to se bom sam zavzemal. To so dejansko najcenejši igralci, saj jim ni treba plačevati hrane, stanovanja in tudi laže se identificirajo s klubom.

Se razmišlja o prodaji najboljših nogometašev, zdaj ko ste osvojili jesenski naslov?

Tovrstnih ponudb nimam, imam povpraševanja za nekatere igralce in ti to tudi vedo. Slišim in berem pa, da je zanimanje za naše igralce veliko, vendar imajo vsi ti igralci pogodbe z Olimpijo najmanj do 30. junija 2001.

povezava

povezava