šport / Pred finalom

Ulija Hoenessa 12. maja pred 28 leti v Glasgowu ni moglo posebej presenetiti dejstvo, da je münchenski Bayern še tretjič zapored osvojil nogometni pokal evropskih državnih prvakov (po zmagi z 1 : 0 nad francoskim St. Etiennom). Ne nazadnje je bil Hoeness eden izmed članov zmagovite rdeče-bele ekipe iz bavarske prestolnice, skupaj s soigralcema Franzem Beckenbauerjem in Gerdom Müllerjem je bil takrat tudi aktualni svetovni in evropski reprezentančni prvak, Nemčija pa nesporno najmočnejša svetovna nogometna velesila.

Odtlej se je nogometni svet nekajkrat obrnil, tudi po Hoenessovi zaslugi ... Še leta 1976 je z zgrešeno enajstmetrovko na finalu evropskega prvenstva v Beogradu prav kodrasti Uli tedanji Češkoslovaški pomagal zrušiti nemški nogometni mit, ki se je, kljub naslovoma svetovnih prvakov leta 1990 in evropskih šest let pozneje, na Euru 2000 sprevrgel v farso. Hoeness je v tem času večinoma uspešno vlekel niti v klubskem ozadju, kot direktor Bayerna. Če kaže verjeti številnim strokovno podkovanim napovedovalcem, bo letošnjega 23. maja lahko ponovno proslavljal naslov najboljšega kluba v Evropi. V Milanu, po tekmi z Zahovičevo Valencio. Sodeč po Hoenessovih razmišljanjih v zadnjih mesecih, bi moral biti to pot vendarle presenečen. Ker ne bi bilo logično.

V tekmovanju, ki se ga je zaradi donosnih iztržkov v zadnjem času prijel vzdevek "liga milijonarjev", se Hoeness gotovo prav dobro počuti. Z milijoni zna menda prav dobro žonglirati, pri tem pa je, vsaj po lastnih besedah, veliko bolj preračunljiv in skrben od kolegov iz sredozemske Evrope. Te je v zadnjih letih večkrat kritiziral, češ da so preveč razsipni in da z velikopoteznimi nakupi nerazumno višajo cene na enem izmed najbolj dinamičnih svetovnih tržišč - na nogometnem ... Na primer, ko je brezupno zadolženi madridski Real pred iztekajočo se sezono Barceloni izmaknil Portugalca Luisa Figa. Za dobrih petdeset milijonov dolarjev ali, v Hoenessovi valuti, skoraj 118 milijonov mark. Bayern se s takšnimi vsotami pač ne more igrati, je večkrat razložil Hoeness, in tako skušal javnosti predstaviti še najbolj stvarno obrazložitev dejstva, zakaj njegov klub že skoraj 30 let ne more ponovno na evropski vrh. Predsednik kluba, legendarni "Kaiser" Franz Beckenbauer, je vzroke navadno iskal na področju morale (igralcev) in metafizike.

Zato je bilo od Hoenessa pred povratno četrtfinalno tekmo letošnje Lige prvakov z Manchester Unitedom toliko bolj presenetljivo slišati napoved, da bo Bayern pred novim tekmovalnim obdobjem za nove nogometaše prvič pripravljen preseči stomilijonsko mejo ter za posameznega igralca odšteti tudi 50 milijonov mark.

Se je končno vdal še samozvani "poslovnež-konzervativec" Hoeness? Ali bodo na tržišču nogometnih storitev povsem prevladale nebrzdane nakupovalne strasti, pogosto brez pravega finančnega kritja? Težko je verjeti, da bi Hoeness napoved izrekel pod vtisom povratnega dvoboja z najbogatejšim klubom na svetu (Manchester United) in pred tretjo zaporedno uvrstitvijo v finale Lige prvakov. Medtem je nogometašem Bayerna, osvobojenim travmatičnega doživetja iz Barcelone maja predlani, ko so finalno zmago nad Angleži spektakularno zapravili v sodnikovem podaljšku, uspela ponovna uvrstitev v finale. V polfinalu so dvakrat premagali prav Figov Real, ki je še brez Portugalca lani osvojil cenjeni in donosni naslov.

Da se Hoeness morda ni povsem stoodstotno spreobrnil, kaže njegov komentar po münchenski zmagi Bayerna nad Realom (2 : 1). Ves navdušen nad igro 20-letnega Kanadčana z britanskim potnim listom Owna Hargreavesa, ki ga je trener Ottmar Hitzfeld za to priložnost aktiviral iz amaterske ekipe Bayerna (igra v regionalni ligi), je Hoeness dejal: "Prepričal sem se, da igralec, za katerega je Real plačal 118 milijonov mark (Figo), ni vreden več od tega, ki smo ga dobili iz Kanade." Mar ni bil to argument Hoenessa iz prejšnjih časov?

Zakaj potem preobrat? Ker je po Hoenessovem mnenju čas za omenjeno investicijo pravi. Bayern naj bi moštvo v naslednji sezoni prevetril in pomladil ter po sezoni 2002/2003 zavladal v Evropi. Vrednost kluba Hoeness ocenjuje z milijardo in pol nemških mark, denar za velike investicije, med njimi je poleg igralcev tudi nov štadion, pa naj bi dobili s prelevitvijo kluba v delniško družbo (in pohodom na borzo) ali s sklenitvijo strateškega poslovnega zavezništva. Prav pravočasnost izvedbe tega premika naj bi bila poglavitni Bayernov adut: rimski Lazio, kot perjanica italijanskih klubov na borzi, je tako pridobljeni denar že zapravil, prav tako tudi španski klubi, ki so v minulih letih na hitro porabili sredstva iz skoraj neverjetno ugodne prodaje televizijskih pravic, pri čemer pa so dolgovi, pri Barceloni na primer skoraj 180 milijonov mark, ostali. Tudi v Angliji in na Škotskem, kjer vsi vrhunski klubi delujejo kot delniške družbe, je prvinski zagon že mimo, enako tudi v nemških nogometnih d. d. (Borussia Dortmund in Hamburger Sport-Verein). Bayern je v vseh teh letih po Hoenessovih besedah posloval zadržano in premišljeno in se iz napak (ter prevzetnosti) tekmecev veliko naučil. Bavarci naj bi veliki finančni zlom, ki se po Hoenessu menda obeta evropskemu nogometu, preživel in ga celo izkoristil za utrditev vodilne pozicije. Skratka, da bi bil Bayern še pred načrtovanim pohodom na vrh po 28 letih ponovno evropski klubski prvak, se zdi Uliju Hoenessu skoraj nelogično.

A na srečo logika v nogometu ni vedno odločilno gibalo. Zato je tudi tako priljubljen in negotov. Na bližajoči se finalni tekmi med Bayernom in Valencio omenjena denarna dejstva sploh ne bodo odločala o končnem zmagovalcu. Čeprav je bil španski klub Zlatka Zahoviča v minulih letih na transfernem tržišču bolj aktiven od bavarskega (naš zlati nogometaš še zdaleč ni bil največja naložba Valencie), pa sta igralska kadra kar primerljiva. Valencia ima v obrambi celo veliko starejše nogometaše, kot so tisti Bayernovi tridesetletniki, ki bi jih Hoeness rad po tej sezoni nepreklicno prodal. Kdo ve, morda se bo logika na San Siru obrnila tudi v prid Zlatku Zahoviču, ki glede na izkazani okus (in dosedanjo logiko) trenerja Hectorja Cuperja ne more računati s tem, da bi ga Argentinec lahko uvrstil v začetno postavo. In morda jo bo logika še enkrat zagodla tudi Uliju Hoenessu pri njegovih načrtih za dolgoletno Bayernovo prevlado v evropskem nogometnem vrhu. Čeprav vsi znaki res kažejo na to, da se bo milni mehurček, ki denarna pričakovanja v evropskem klubskem nogometu še vedno dviga v višino, razpočil, posledice morda ne bi bile tako tragične ... Da bi potem v svetovnem nogometu spet prevladovali pedantni Nemci, za katere je v športu značilna skoraj vojaška mentaliteta in priseganje na logiko?! Nekateri ljubitelji te igre, ki prisegajo na južnjaško igrivost in nepredvidljivost nogometa, menijo, da je bil tisti čas sredi sedemdesetih let povsem dovolj.