amerika / Čisti ameriški produkt

Ameriški poet Wlliam Carlos Williams je rad rekel, da se čistim ameriškim produktom vedno zmeša. Kar drži. Kot pribito. Elvis Presley je bil čisti ameriški produkt. Tako čist, da se mu je zmešalo. Le spomnite se, kako je po comebacku iz Kralja rokenrola mutiral v Idiota rokenrola. In kako je iz Hound Doga mutiral v Nixonovega tajnega agenta, v mučeniškega varuha Amerikane, v kičasto, groteskno, paranoično, shizofrenično, fobično, lasvegaško kepo miloglasnega mesa, obsedenega z orožjem, patriotizmom, maščevanjem in odrešitvijo Amerike. Zakaj se je to zgodilo, ni jasno. Morda zato, ker je globoko v sebi ostal le vaški fant. Morda zato, ker je imel globino le v glasu. Morda pa zato, ker ni razumel tega, o čemer je pel.

Ko je 19. aprila 1995 razneslo zvezno poslopje "Alfreda P. Murraha" v Oklahoma Cityju, je Ameriko oblil znoj. Šok je bil popoln. Panika monumentalna. Pogled na pokol je bil srhljiv. Bomba je poslopje dobesedno raztrgala. Bolje rečeno, del poslopja je preprosto izginil. V nič. Horror! Vsi so kakopak najprej pomislili na teroriste. Na tujce, se razume. Na Islam. Na fundamentaliste. Na Sadamove fanatike. Ne, za Ameriko ni nič bolj šokantnega in obenem tudi nič bolj nepredstavljivega od teroristov, ki udarijo sredi Amerike, v srcu Amerike. To se pri nas ne more zgoditi! Toda to, kar se je zgodilo, je bilo v resnici huje, kot se je zdelo. Kmalu se je namreč izkazalo, da je teroristični atentat, ki je vzel 168 ameriških življenj, zagrešil Američan. Timothy McVeigh. Ja, bomba je v srce Amerike priletela iz samega srca Amerike. Je kaj bolj šokantnega? Je kaj nepredstavljivega? Je kaj bolj srhljivega? Ameriki je vzelo sapo: da je tako neameriško dejanje zagrešil Američan! Ne le Američan, ampak super Američan - dvakrat odlikovani heroj zalivske vojne!

No, najbolj srhljivo pri vsem skupaj je to, da je Timothy McVeigh le čisti ameriški produkt, ki se mu je zmešalo. Zmešalo se mu je zato, ker je bil tako čist. Specifično, Timothy McVeigh je le John Doe. Slehernik, obraz v množici, nobody, anonimnež, nekaj povsem regularnega. Otrok, ki je živel v strahu pred atomsko bombo. Kratkohlačnik, čigar roditelja sta se ločila leta 1978, ko je film Kramer proti Kramerju Ameriki pokazal, da ločitev ni konec sveta. Šolar, ki je živel v strahu pred komunistično invazijo. Fant iz Buffala, čigar oče ni nikoli dvignil glasu. Proletarec, ki je v mladosti prodajal fast-food. Belec, ki je mislil, da so belci podcenjeni. Mož, ki je spal v svoji otroški sobi. Patriot, ki je cepetal na mestu. Produkt srednje Amerike, ki je mislil, da ga je družba izdala. Ameriški sanjač, ki je postal žrtev socialne in ekonomske tekme. Šofer blindiranega tovornjaka, ki je verjel, da zvezna vlada ameriškega sna ni zaščitila pred tujo konkurenco. Podeželan, ki je celo življenje zamujal za urbanimi trendi in modernizmom. Človek brez posebnosti, ki je spoštoval starejše. Človek s povprečnimi problemi, ki je bil obseden z orožjem, paravojaškimi milicami in bojem za preživetje. Rasist, ki je vsak dan naredil 400 sklec. Šovinist, ki je v nahrbtniku nosil 40-kilogramsko utež. Vojni heroj, ki je verjel, da mu je vojska v rit nastavila mikročip. Paranoik, ki ni hotel živeti v senci. Državljan, ki so mu šli na živce kriminal, previsoki davki, skorumpirani politiki in kapitalistično izkoriščanje. Američan, ki je svaril pred zatonom demokracije. Mali človek, ki je hotel maščevati Ruby Ridge (Idaho) in Waco (Teksas), kjer so federalisti pobili trumo paravojaških survivalistov, tudi kopico žensk in otrok. Outsider, ki je sanjal o Apokalipsi. Povprečnež, ki se je videl na vrhu gore - z ameriško zastavo v desnici in šmajserjem v levici. Vojak, ki je hotel rešiti Ameriko. Narednik, ki je med operacijo "Puščavski vihar" besno tolkel Iračane in potem fotografiral njihova trupla. Strelec, ki so ga odpustili, ko je padel komunizem.

Timmy pač. Divji otrok. Otrok iz srca Amerike. Krik Amerikane. Vaški profet. Pošast ameriške proletarizacije. Ja, čist produkt. Brez tujih primesi. Odgovor na vprašanje, kdo je ubil Lauro Palmer. Bil je le toliko srhljiv, kot je srhljiva povprečnost. Toda ko bodo 33-letnega McVeigha 16. maja v zvezni kaznilnici usmrtili, bo imel občutek, da je padel za domovino. Če ga seveda bodo usmrtili, kajti nekateri oficiali pravosodnega ministrstva so pravosodnemu ministru Ashcroftu predlagali, da eksekucijo za 30 dni kljub vsemu preloži. In vendar - tako kot je bila irealna smrt Elvisa Presleyja, bo irealna tudi smrt Timothyja McVeigha. Ni dvoma, ljudem se bo prikazoval. Nekaterim kot Jezus. Drugim kot Elvis. Itak sta si podobna. Mnogi ju ne ločijo več. Hej, ne boste verjeli, včeraj sem videl Timothyja McVeigha - v McDonaldsu prodaja burgerje! Ho, počasi, da ni bil le njegov imitator, kajti sam sem ga včeraj videl na Uranu - z Elvisom sta cmokljala ocvrtega piščanca! In še preden boste rekli "Don't be cruel", bodo tabloidi oznanili, da so astronomi na Marsu našli kip Timothyja McVeigha, ki so ga tam pred mnogimi tisočletji pustili intergalaktični faraoni. Ja, Timmy bo kmalu padel tja, kjer začne slava ponavljati samo sebe. Postal bo spiritistični poster. Jebeni dosje X. Frik. Neločljiv od svojih Greatest shits. Na drugi strani ulice bo zanosil s svojim pogrebom. In če mu bo kdo kaj težil, bo dahnil: "Hej, dajte mi mir, jaz tu le delam!"

V živo z Golgote!

Tako kot so nekoč rekli, da je Amerika obsedena z Elvisom, bi lahko danes rekli, da je obsedena s Timmyjem. Konotacija je druga, toda dimenzije so nadnaravne. Tip ni le pošast - tip je nekaj neizrekljivega. Tip je onstran izrekljivega. Tip je spektakel neizrekljivega. Amerika se o nobeni stvari ne strinja bolj kot o Timothyju McVeighu. Tako kot se nekoč o nobeni stvari ni bolj strinjala kot o Elvisu. Tistih, ki so za smrtno kazen je trenutno v Ameriki približno toliko kot onih, ki so proti smrtni kazni, toda znaten procent tistih, ki so proti smrtni kazni, se strinja, da je treba Timmyja usmrtiti. Naj se cvre v peklu! Amerika si ni enotna le glede enega detajla: bi bilo treba eksekucijo prenašati v živo ali ne? Ne dvomim, da bi bili TV ratingi orjaški, celo rekordni. Zasenčili bi Milijonarja. Zasenčili bi tisto famozno epizodo serije Dallas, v kateri se je zvedelo, pod čigavimi streli je padel J.R.. Zasenčili bi O.J. Simpsona. In seveda, zasenčili bi vse reality showe. To bi bil ultimativni reality show. To bi bil reality show vseh reality showov. To bi bil popoln film s popolnim scenarijem in popolnim igralcem. To bi bil medijski show, ki bi vodil svojo lastno interpretacijo. Recencije sploh ne bi potreboval. Itak ne bi bila mogoča. Kaj bi napisali? Da je bil kot kamere v sedmi minuti neposrečen? Da je reč z dolgimi, statičnimi kadri spominjala na poznega Tarkovskega? Da McVeigh med umiranjem ni bil dovolj prepričljiv? Da je bilo premalo protikadrov - reakcij publike? Da bi morali režijo prepustiti Tarantinu?

Medtem ko washingtonski kardinal Theodore E. McCarrick opozarja, da bi nas prenos eksekucije odpeljal nazaj v sadistični čas rimskih kolosejev, pa nekateri pravijo, da bi bilo treba eksekucijo prenašati iz povsem preprostega, legalističnega, demokratičnega razloga: ker gre za zvezno eksekucijo. Ker je razstrelil zvezno stavbo. Ker je miniral in prizadel vse Američane. Ker je umoril celo Ameriko. Vidite, Timothy McVeigh je "last" vseh Američanov. V njem imajo delnice vsi Američani. Okej, najmanj tisti, ki so do leta 1995 redno plačevali davke. Je to izrojeno, cinično, nemoralno? Oh, kje neki: ker so zvezne eksekucije zelo, zelo redke, zadnja je bila pred 38 leti, iz tega reality showa ne bi bilo mogoče delati serije. Šlo bi za unikat. Enkrat v življenju! Nič, to bi bila le revizija popolnega sončevega mrka, huh. Sploh pa, lepo prosim, Timmy bo usmrčen z injekcijo - in kot zelo dobro veste, je usmrtitev z injekcijo najbolj čista in najbolj humana usmrtitev. Kot je rekel Don Hewitt, stari medijski maček: "Pa kaj - tipu bodo v roko zabili injekcijo. Ljudje to vsak teden gledajo v Urgenci." Šur. Ni čudno, da je Juan Soria, obsojenec, ki je bil mentalno na ravni otroka, lani pred usmrtitvijo dahnil le: "Rekli so, da me bodo operirali. Vidimo se po operaciji." Ne, injekcija ni električni stol - truplo se ne začne krčevito tresti, iz njega se ne začne kaditi, ne zagori in izza maske ne bušne kri. Nekateri so kljub temu poudarili, da prenos eksekucije vizualno ne bi bil zanimiv - zaradi injekcije. Dolgčas. Električni stol bi bil boljši - včasih se namreč primeri, da truplo po prvem elektro šusu še ni dovolj mrtvo, tako da je treba reč ponoviti. Kar je skoraj bis, ne. Serija!

Ker pa eksekucije ne bodo prenašali, hočejo biti vsi tam. Na licu mesta. Šur, vsi mediji bodo tam. Vse največje ameriške TV mreže. ABC, CBS, NBC, CNN, Fox, MSNBC, PBS, C-SPAN, Court TV. Vse njihove zvezde. Z izrazi kot "šokantno" in "najhujša mora" se bodo neposredno javljale iz Indiane, izpred kaznilnice Terre Haute, kjer bodo usmrtili McVeigha. Med orgazmiranjem zagovornikov smrtne kazni in abolicionistov bodo čakali na vrnitev prič eksekucije, tako desetih svojcev, ki jih je določil žreb, kot petih izbrancev, ki jih je tja povabil sam Timmy. Med njimi bo tudi 75-letni pisatelj Gore Vidal, ki pravi, da ima Timmy "pretiran občutek za pravico" in da bi bil "nacionalni junak, če bi v zrak vrgel štab FBI-ja, ko v njem ni nikogar". Cinično? Oh, ne, kje neki: druge ekipe TV mrež se bodo neposredno javljale iz Oklahome, kjer bodo snemale reakcije svojcev žrtev, tudi tistih tristotih, ki si bodo eksekucijo ogledali na zaprti projekciji. Live. Cinično? Sploh ne: pri "pokrivanju dogodka" bodo dale večji poudarek žrtvam kot McVeighu. Saj veste, da ne bi slučajno McVeigh izpadel junak, mučenik ali celo žrtev. Aha. Hočejo pač show, zato računajo na staro psihološko finto: ko prižgeš kamere, se ljudje - v tem primeru svojci - avtomatično prelevijo v igralce. Ni čudno, da bodo dali tak poudarek prav njihovim reakcijam. In ni čudno, da bo eksekucija zjutraj - natanko v času jutranjih poročil. Cinično? Ne, cinično bi bilo, če bi ga usmrtili v času večernih poročil, v najbolj udarnem terminu.

Kot je rekel nekdo: če bi eksekucijo prenašali in če bi se ponesrečila, tako da bi Timmy umrl v vidnih bolečinah, bi bila to izvrstna antipropaganda za smrtno kazen. Če bi namreč multimilijonski ameriški avditorij na lastne oči videl, kako nečloveška je usmrtitev, potem bi se Amerika lažje znebila smrtne kazni. Kot so te dni poudarili mnogi elitni TV žurnalisti a la Mike Wallace, Ted Koppel in Phil Donahue, bi eksekucije morali prenašati, to pa zato, da bi Američani videli rezultate politike, ki jo tako fanatično podpirajo - hja, rezultate politike smrtne kazni. Ne da se jim ni pridružila nuna Helen Prejean, ki je napisala knjigo, po kateri so posneli Zadnji sprehod: Če Amerika hoče smrtno kazen, potem naj bodo eksekucije javne - dokler bodo eksekucije očem javnosti skrite, smrtne kazni ne bo mogoče ukiniti. "Ubijati moraš javno ali pa moraš priznati, da se ne čutiš poklicanega za ubijanje," kot je pred mnogimi leti rekel Albert Camus.

Toda ironično, nobena TV mreža ni vložila prošnje za neposredni prenos eksekucije. In to kljub temu, da je Timmy sam zahteval TV prenos svoje eksekucije. Leta 1994 je bilo drugače: za dovoljenje sta namreč prosila Phil Donahue, ki je hotel prenašati eksekucijo iz Severne Karoline, in neka lokalna kalifornijska TV postaja, ki je hotela prenašati eksekucijo dvakratnega morilca Roberta Altona Harrisa, vse pa je šokiral sodnik iz Ohia, ki je eksekucijo sam ponudil medijem, tudi TV mrežam, toda reakcija javnosti, Vatikana in medijev je bila tako odklonilna, da je potem odpadla celo eksekucija. Le firma Entertainment Network Incorporated je vložila prošnjo za prenos McVeighove eksekucije prek interneta, češ da mora javnost vedeti, kaj se dogaja, in da ne more vlada odločati o tem, kaj je za javnost primerno in kaj ne. Ni šlo. Če bodo hoteli snemati eksekucije, bodo morali v kako arabsko deželo ali pa na Kitajsko, kjer so eksekucije javne - kot so bile nekoč v Ameriki, hja, še v petdesetih (Mississippi).

Tu se lepo vidi latentni rasizem medijev: javna eksekucija Arabca ali Kitajca ni nič, prej narobe, javna eksekucija Kitajca je nekaj takega kot javna eksekucija norih krav - pravi užitek nudi šele javna eksekucija Američana. Podobno je z bombardiranjem: če bomba raznese Irak, Srbijo ali Sudan, ni to nič nečloveškega - bomba postane nečloveška šele, ko eksplodira v Ameriki. To je kakopak v lepi rimi s tem, kar je v nekem pismu zapisal Timothy McVeigh: "Moje bombardiranje zveznega poslopja v Oklahomi je moralni in strateški ekvivalent ameriškega bombardiranja vladnih poslopij v Srbiji, Iraku in drugod... Glede na politiko ameriške vlade sem svojo akcijo razumel kot sprejemljivo opcijo... S tega vidika je to, kar se je zgodilo v Oklahomi, enako temu, kar Američani počnejo drugim."

povezava