DVD killed the video star!

Najprej je prišla televizija. Hvala bogu, stari filmi so bili rešeni. Potem je prišel video. Kot neke sorte čudež, okej, revolucija. Vau, smo kriknili - zdaj bomo imeli lahko filme doma. El Dorado! Sredi osemdesetih smo res zadeli ob zlato žilo. Doma smo lahko gledali, kar nam je padlo na pamet. Odprlo se je morje. Mojzes ni bil nič! Video! Goltali smo pirate, žrli originale in požirali tisto, kar smo posneli s TV. Video je postal naš Bog. Tempelj. Adrenalin. Fetiš. Kdo jih ima več? Video je prihajal dolgo - videotrak so lansirali že na začetku petdesetih, sredi šestdesetih so underground artisti a la Nam June Paik že snemali videofilme, na začetku sedemdesetih so na ameriški trg že bušnile prve, zelo zaščitene videokasete (ja, s filmi), zato ne preseneča, da je David Cronenberg že leta 1982 - le leto po lansiranju TV postaje MTV in komadu Video Killed the Radio Star - v filmu Videodrome viviseciral človeka, čigar percepcija sveta je mutirala v "video halucinacijo". Video je pri nas resda eksplodiral po Videodromu, toda ko je eksplodiral, se mu niso mogli upreti niti največji tehnofobi. Niso hoteli biti popolni bebci. Ne ob koncu 20. stoletja.