Zgodba izza krmila

"Gravitacijski disciplini" gorskega kolesarstva, kot se včasih reče spustu in dvoboju, sta viteški, gladiatorski disciplini. Prerasli sta skavtske čase, ko se je navzdol dirkalo na vsem mogočem, kar je bilo podobno gorskemu kolesu. Le da je bilo radikalno in ekstremno in da je bilo večerno primerjanje odrgnin dober razlog za udarit po pirčku. Hkrati disciplini še nista prišli niti v puberteto, tako da jima še veliko manjka do zrelosti. Saj ne, da bi si ju veliko ljudi želelo videti na olimpijskih igrah (če je to merilo za zrelost), le še najti se morata in oblikovati. Razvoj je pri tem nujno zlo, če želijo downhillerji in dualisti preživeti, stagnacija je enako nazadovanje. Tudi če je za to treba odrezati kos duše.

Dvoboj je do navadnih Zemljanov prijaznejši kot spust. Ne da bi bilo treba imeti kaj manj jajc ali znanja, sploh ne, morda celo več. Le pri opremi je znosneje, tista za dvoboj je, začenši s kolesom, preprostejša in cenejša. Veliko se dirka celo z le spredaj vzmetenimi kolesi. Zato je v dvoboju tudi več mulcev kot v spustu, več "privatnih" tekmovalcev, več dresov brez pokroviteljev, nekaj celo vsakodnevnih uličnih oblačil. Bolj rokerska scena v primerjavi s kraljevo disciplino spustom, kolesarsko formulo ena. Toda le, če si dobro preučil vse možne linije, lahko v dvoboju prehitiš tekmovalca pred seboj oziroma se rešiš tekmečevih napadov od zadaj. Povsod sta vsaj dve liniji, ena direktnejša in ena naokoli, ki pa ni vedno tudi počasnejša. Dotik med tekmovalcema je dovoljen, namerno izrivanje in zaletavanje pa se kaznuje z rdečim kartonom, ki pomeni isto kot v nogometu. Nekateri dvoboji se odločijo v prvem ovinku, drugi šele na ciljni črti, tretji nekje vmes, ko tekmovalca trčita in padeta, nato pa lovita kolesi in napol peš dirkata proti dolini. Takrat seveda množica podivja. Kruha & iger! Crash & burn! Kdor tako zmaga petkrat zapored, je zmagovalec večera. Preprosto.

Spust in dvoboj bosta ostala zbirališče barvitih značajev, edini kolesarski disciplini z dopinško kontrolo THC-ja, disciplini, v katerih ti varnosti ne more zagotoviti nič drugega kot tvoje znanje in zrelost ... Šport, v katerem najboljši ne morejo verjeti, da jim kdo plačuje toliko denarja za to, da se vozijo z njegovimi kolesi - pod njimi pa se stotine tekmovalcev sprašujejo, zakaj jim ne morejo priti niti blizu. Predstavljajte si, da se ne bojite poškodb, saj se kosti celijo in danes zdravniki delajo čudeže, in da živalsko 'fit', odeti v ščitnike, s čelado na glavi sedite na kolesu z debelimi gumami in s širokim krmilom. Ste na vrhu hriba in hočete čim hitreje dol, četudi ne ves čas čisto pod kontrolo. Berite naprej in morda začutite kanček spustaško-dvobojevalske duše.

Najhitrejši Mip-mip

Proga za spust je bila letos dolga nekaj malega več kot dva kilometra. Začela se je pri Lukeju, koči sredi smučišča, in ne na vrhu druge sedežnice kot zadnji dve leti. Tudi v spustu je udaril "downsizing", zaradi televizije in gledalcev so proge vse bolj mikro. Trend so tri minute, natlačene z akcijo. Če vam je pozimi dovolj japonske nudljuhice ali borovničevca v koči pri Lukeju in stopite na smučke ter odkrivite navzdol, boste v Snežnem stadionu že v par minutkah. Proga za spust je bila letos dolga nekaj malega več kot dva kilometra. Najboljši tekmovalci v spustu na svetu so v dolini v manj kot treh minutah, proga pa jih ne vodi le po hitrem smučišču, ampak jih večkrat usmeri na ozke gozdne potke, posejane s koreninami in skalovjem, kjer hitrosti niso velike. Pa lepo po vrsti.

Na svetovnem pokalu se je tukaj s kolesom priporočljivo pojaviti le, če si naredil vse domače naloge. Treniral, si nabral dovolj samozavesti, si pripravil dovolj dobro kolo, ki mu stoodstotno zaupaš, nastopil na številnih dirkah na nižji ravni in si konec koncev nekje priboril tudi vsaj eno točko za lestvico mednarodne kolesarske zveze UCI, ki je ne more dobiti čisto vsak, ki se spravi dirkat, in brez katere se sploh ne moreš prijaviti. In ko si izpolnil te osnovne pogoje, se še vedno lahko le pojaviš. Tako, za zabavo in preživetje. Za pot med najboljše pa potrebuješ veliko več.

Štart s terasice pod Lukejem vodi po strmi leseni brvi, da je takoj brzina pod gumami. Nobel štartna konstrukcija, ki potuje po vseh dirkah, na deskah gumijasta preproga, ki bi prišla prav zlasti v dežju, okoli pa cela ceremonija sodnikov in štarterjev. Trideset sekund do štarta, reče štarter. Tokrat je tudi za gledalce na štartu ozvočenje, radijsko povezano z napovedovalcem s cilja, tako da tekmovalci niso odrezani od sveta. Deset sekund. Ja, ozvočenje, malo se zamisliš nad časi, ki jih dosegajo drugi ... Pip-pip-pip-pip-piiiiip zapoje štartna mašina in že oddrviš. Dva ovinka, pičiš proti dvojni skakalnici, "kameli" z luknjo v sredini, v kateri nočeš pristati. Na dirki slovenskega pokala 14 dni prej sta bili grbini bolj skupaj, da se je letelo skoraj v naslednji levi ovinek, zdaj so privlekli bager in odskočišče porinili malo više. Skok še vedno ni ogromen, kakšnih 6 ali 7 metrov je treba skočiti, za slabše pa je malo psihično naporen, ker skočiš v prazno in šele v zraku vidiš, kam greš. Punce so imele že v petek na treningu tukaj težave, malo cvik-cvik in ena si je zlomila obe zapestji. Potem so še znižali doskočišče in zdaj gre.

Tu je tudi televizijska kamera in je treba dobro zgledati v zraku, ampak na to naj mislijo najboljši, ki res pridejo na TV. Iz skoka je velik dvignjen ovinek, "banda", v katero te kar zalepi, potem pa v desno in že petnajst sekund po štartu si v prvem gozdu. Lani se je vanj priletelo z večjo hitrostjo, s sonca si padel v trdo temo in nekaj sekund plaval, dokler oči niso prepoznale dreves na levi in desni. Zdaj je malo bolje, tudi s trakom ovita drevesa pomagajo. Temna stekla na očalih pa vseeno niso najboljša zamisel. Prvi gozdni odsek je ritmičen, levo in desno iz luknje čez grbino in spet v naslednjo luknjo. Veliko dela s telesom, prenašanje težišča, in če ti prvi skok ni dvignil pulza, ti ga ta odsek, imenovan Močerad, prav gotovo. Na koncu v jarek, ob katerem je na srečo zimsko neurje podrlo drevesa in je zdaj obsijan s soncem. Hitrost zopet naraste, na koncu sta dve stopnici in zabriše te ven na smučišče. Da bi mislil na to, kdo je tukaj že fasal, ni pravi čas. Markus iz Beljaka, ki je na slovenskem pokalu dosegel najhitrejši čas in očitno je nekaj mojstra, je tu že na petkovem treningu za svetovni pokal oplazil blazino, izgubil oblast nad kolesom in si zlomil stegnenico.

Sledi najhitrejši odsek, Mip-mip se mu reče. Še dobro, da ga genialni kojot iz risanke nikoli ne ujame, je dobrodošel dodatek k progi. Vse skupaj je samo en dolg desni ovinek, ki se konča z malo ostrejšim levim. Prenosov na verižnikih zmanjka, samo še glavo dol in zvizzzzzz, amortizerji pa opravijo svoje čez tistih nekaj lukenj, ki bi navadno gorsko kolo pri tej hitrosti zabrisale v zrak. Devetdeset kilometrov na uro, so rekli najhitrejši s števci na krmilih, uradno merjenje hitrosti pa je bilo drugje, pri eni od kamer blizu cilja. Na koncu zaviranje v luknjah, ki so seveda z vsako vožnjo globlje, in bum v levo bando, ki se od obremenitev kar sesuva. Še dobro, da je vsaj ponoči s srede na četrtek deževalo, sicer bi dirkali v oblakih prahu in bi Pohorje razmetali kot peskovnik.

Še dva ovinka na smučišču in spet v gozd. Malo levo, malo desno, z ramo in s komolcem malo po blazinah, a vse je pod nadzorom. Najhujše prihaja. Skale. Po nekakšnem čudnem naravnem naključju so bile tukaj, velike in z mahom poraščene, prirediteljem jih je bilo treba samo še skotaliti skupaj. Letos so jih prikotalili še nekaj, stara kombinacija je bila že prelahka. To je tudi najbolj priljubljena točka za gledalce. Lepo v senčki tičijo, poslušajo glas iz zvočnika na bližnji Trikotni jasi in dirkači lomastijo mimo čez vse tiste ostre skale. Jasno, od časa do časa tu tudi koga konkretno strese s kolesa. Če gre v oblazinjeno drevo ali v mrežo, je še v redu, direktna po skalah zna boleti vsej zaščitni opremi navkljub. Tudi tukaj je bilo nekaj poškodb. In tudi zaradi padcev je seveda tukaj največ gledalcev. Ne gre jim zameriti. Bum-bum-bum-bum pleše kolo z vsemi 20 centimetri hoda na prednjih in zadnjih blažilcih čez skale, ki so ob robovih že vse bele oziroma kar srebrne od vseh pedal in menjalnikov, ki so šli pretesno mimo. Ljudje pa tulijo, bliskavice slepijo. Šest tisoč gledalcev je prišlo gledat dirko, zdi se, kot bi jih bila polovica tukaj ...

Vroči stol

Če ti skale uspejo brez večje neumnosti, se zna pripetiti, da ti kar malo pade koncentracija. Ja, najhujše je mimo, ampak še vedno je treba priti čim hitreje do cilja. Sledi prečkanje proti smučišču, nekaj poganjanja. Takega zaresnega, sicer je treba tudi pri spustu poganjati ves čas. Hecno ne, ljudje mislijo, da samo primeš krmilo in izklopiš možgane, a za dosežke v spustu je treba imeti veliko več. Moč, vzdržljivost, glavo ...

Na trasi stare vlečnice so na vrsti serpentine. Levo. Desno. Levo. Desno. In potem še fintiranje med drevesi, ki ločujejo vlečnico in smučišče. Kmalu proga prečka celo smučišče, kjer se pozimi preganjajo zlate lisice, če imaš čas (nimaš ga, ker je treba spet poganjati) na levi v dolini že vidiš Snežni stadion, kjer je cilj. Pod sedežnico levo, desno in v predzadnji gozd. Aleluja se mu reče, cerkev ga dobi nazaj ... Pred štirimi leti, ko so tukaj prvič dirkali na državnem prvenstvu, je bil vstop kar malo zoprn. Strmo med drevesi, na koncu ostro levo, sicer greš naravnost v mrežo. Smo zdaj boljši, so toliko boljša kolesa ali smo tako razrili, da je vse skupaj že avtocesta? Malo nabijanja po koreninah, ki so za lepo nastavljeno vzmetenje mala malica, in že spet v čelado udari sonce.

Še zadnje prečkanje smučišča, tukaj tudi merijo hitrost, ki ni prav strahotna, nekaj čez 50 km/h. A po skoraj treh minutah napora se ti že malo blede, že trenutek nepozornosti je dovolj, da se tudi na navidezno najlažjem odseku znajdeš za tleh in zapraviš vse. Na koncu zavora, šikana, hop-hop in v zadnji gozd. Ta je kar hiter, oblazinjena drevesa švigajo mimo, redar ob progi piha v piščalko, da opozori morebitne neprevidne gledalce na prihajajočo nevarnost, in že v nekaj sekundah si spet na smučišču, trkaš na vrata Snežnega stadiona. Napovedovalca tulita v treh jezikih, ti pa ju tako ali tako ne slišiš in si le želiš srečno izpeljati zadnji dve pasti. Najprej dolg navzven nagnjen levi ovinek, ki je že nekaj tekmovalcev stal padca tik pred ciljem. Na koncu pa še skakalnica, ki si jo delita progi za spust in dvoboj. Več kot 10 metrov je treba potegniti, da je varno. Na petkovem treningu je tukaj usodno napako naredil slovenski tekmovalec, s poškodbo vretenc leži v bolnišnici, a pravijo, da bo v redu. V polfinalu jo je skupil tudi eden favoritov, ki se mu je tik pred skokom odpelo pedalo, tudi on je šel naravnost v salto naprej, strgal si je ramenske vezi. Čez takšno skakalnico greš le s pravo hitrostjo in pravo tehniko, nikakor na pamet in v upanju, da se boš že v zraku spomnil, kako naprej ... Če si mojster in če si v zadnjih treh minutah že tako ali tako kje zamočil, si lahko privoščiš tudi kakšen akrobatski element za gledalce, pozdrav z eno roko v zraku ali kaj podobnega. Naj si te zapomnijo vsaj po tem, če že ne po dobrem času.

Še nekaj obratov v lovu na stotinke in v cilju si. Za zaviranje je dovolj prostora, zadihan čim prej pogledaš na semafor in, ja, včasih si celo zadovoljen! V "vročem stolu" pri izhodu iz ciljne arene sedi lastnik trenutno najboljšega časa, kakšen mozoljast francoski mulec ali okorel avstralski profi, malo mu je vroče na soncu, vsakega poraženca le ošvrkne s pogledom, če mu ta ravno ne pride strest roke in mu malo siknit. A tudi zanj se najde palica, če ne prej, ga bo od tam stresel kateri od zadnjih desetih na štartu, ti so bili najhitrejši v polfinalu. Ti dokazano niso z istega planeta kot drugi. Kako te sicer lahko prehitijo za več kot dvajset sekund. Tebe, ki si bil zadovoljen s svojim nastopom.

povezava