Hitrostni maraton v kraških stenah

Pred štirimi leti so nekateri rekli: “Ah, še eno dolgočasno plezalsko srečanje kratkega veka!” V novejši slovenski alpinistični ali bolje rečeno plezalski zgodovini je nekako popularno, da po smrti kakšnega “osvajalca nekoristnega sveta” zaživi spominski tabor ali srečanje, kjer se nato vsako leto srečujejo tisti, ki jim je ta človek kaj pomenil ali pa se dogodka udeležujejo zaradi družbe in plezanja. Počasi se spomin izgublja, tu in tam so tabori začinjeni s slabim vremenom in ... včasih se sreča le drobna peščica plezalskih zanesenjakov. Konec koncev je teh taborov kar nekaj, poletje v gorah pa je tako kratko, da skoraj ni časa za vse.

Leta 1997 se je v Himalaji ponesrečil Johan. S Tomažem Humarjem sta preplezala do takrat še nepreplezano zahodno steno Nuptseja. Johana je z vrha odpihnil vihar in enega najbolj vsestranskih plezalcev na svetu ni bilo več. Že naslednje leto je njegov dolgoletni prijatelj in soplezalec Silvo Karo v Domžalah pripravil srečanje, ki je zajemalo tudi tekmovanje, leta 1999 pa se je vse skupaj preselilo v stene nad Ospom, stene tako imenovanega Kraškega roba. Tekmovanje je bilo s tem precej drugačno, kot smo bili navajeni, potekalo pa je v izredno markantni in previsni steni Mišje peči. Dokaj nenavadno za čase, ko so se plezalska tekmovanja že davno umaknila na umetne plezalne stene v dvoranah. A tukaj je mogoče pomemben še en podatek - prav v Ospu je bila leta 1988 prva tekma v športnem plezanju v Sloveniji. Takrat je bilo seveda prostora za nove smeri, ki so nujne za tovrstna tekmovanja, še na pretek in nastalo je nekaj zelo priljubljenih smeri, ki se plezajo še danes. Stene so sedaj že precej na gosto prepredene s plezalnimi smermi in skoraj ni prostora za nove. Tekmovanja so se umaknila v dvorane predvsem zaradi tega, ker je mogoče na umetnih plezalnih stenah neomejeno spreminjati in prilagajati smeri, pomembna pa je tudi prisotnost publike, kar povsod v naravi ni mogoče (in dobrodošlo). Kako torej narediti tekmo v naravni skali, ki bo še zanimiva? Pravzaprav preprosto. Silvo Karo je prišel do zamisli, da bi tekmovalci plezali kar že prej preplezane smeri, da pa vse skupaj ne bi bilo prelahko, bi jih preplezali več zapovrstjo v omejenem času. Kdor torej pripleza dlje, je pač boljši. Prvi takšen maraton je imel večji poudarek na plezanju težkih smeri. Ni toliko odločal čas plezanja kot moč in vzdržljivost plezalcev, saj nihče ni priplezal do konca vseh smeri. Nekaterim je zmanjkalo časa, drugim moči in so padli. Nič hudega, saj so vselej dobro varovani, stena pa je dovolj previsna, da se takšni padci končujejo daleč v zraku. In tako je bil prejšnji konec tedna že 4. memorial Janeza Jegliča - Johana, ki je spet privabil večino najboljših slovenskih športnih plezalcev in plezalk, za nameček pa sta tekmovanje popestrila še gosta iz bližnjega Trsta. Na žalost ni bilo najboljše slovenske plezalke in svetovne prvakinje Martine Čufar, ker je bila na plezalski turneji po Evropi, a s tem so dobile priložnost druge, med katerimi še posebej Natalija Gros v zadnjem času izstopa z odličnimi uvrstitvami v svetovnem pokalu (dve 5. mesti, skupno na 4. mestu).

Med dekleti so poleg Grosove nastopile še Lucija Franko, Maja Šuštar, Eva Tušar, Maja Vidmar in Katja Vidmar. V moški konkurenci je bilo kar 13 “maratoncev”: Klemen Bečan, Mauro Bole - Bubu, Jure Golob, Aljoša Grom, Franci Jensterle, Matjaž Jeran, Uroš Perko, Matej Sova, Anže Štremfelj, Erik Švab, Tomaž Valjavec, Klemen Vodlan in Luka Zazvonil. Tekmovanje je potekalo v organizaciji PD Domžale ob sodelovanju s Turističnim in kulturnim društvom Osp. Nagradni sklad je bil okoli 400.000 SIT, od tega sta zmagovalca v vsaki kategoriji pospravila v žep 1000 DEM, drugouvrščena 500 in tretjeuvrščena 250. Nekaj je bilo še praktičnih nagrad in vsekakor se je splačalo potruditi. Razveseljivo je tudi, da se vselej zbere lepo število gledalcev z vseh koncev Slovenije. Za streho gledalcem ob morebitnem dežju je poskrbela že narava sama s previsno steno, vendar tokrat ni bilo vlage, razen v stiskalnicah za grozdje, saj so v osapski dolini potekale trgatve. Ni manjkalo spodbujanja, navijanja, aplavzov, večer pa je bil rezerviran za diaprojekcijo in pravi plezalski žur. Tokrat je svoje plezalske dosežke predstavil Mariborčan Marko Lukič, pred leti najboljši slovenski športni plezalec, tudi odličen alpinist, ki pa se v zadnjem času posveča predvsem težkim prostim ponovitvam dolgih alpskih smeri.

Pred pričetkom tekmovanja so se nastopajoči nekako previdno segrevali v ne pretežkih smereh. Tekmovalne smeri so bile zastavljene tako, da so v obeh konkurencah plezali štiri smeri zapovrstjo, fantje so imeli na voljo 45 minut, dekleta pa celo uro. Oboji so pričeli v najlažji, nato je bila vsaka naslednja nekoliko težja. Močnejši spol je pričel v smeri z oceno 7 a, nadaljeval v 7 b/b+, 7 c, zaključek pa je bil v 8 a. Lepši del nastopajočih je pričel v 6 b+, nato 6 c+, 7 a+ in končal v 7 b+. Težavnost vseh teh smeri pravzaprav nobenemu od nastopajočih ne povzroča kakšnih posebnih težav, vendar omejen čas plezanja pomeni, da je treba plezati hitro in da ni prav dosti časa za počitek. Pri dekletih je vse smeri splezala do vrha samo Natalija Gros, druge so nastop končale v zadnji smeri, vendar precej nižje. Še najbližji sta ji bili Eva Tušar in Maja Vidmar, pri tem, da je bila prva nekoliko hitrejša. Da je hitrost odločilna, se je še posebej pokazalo v moški konkurenci. Kar šest tekmovalcev je nastop končalo na vrhu zadnje smeri, zato je o vrstnem redu odločal čas plezanja. Zagotovo so bili prvi nastopajoči glede tega v nekoliko slabšem položaju, saj še niso imeli prave primerjave, zadnjim pa je bilo že jasno, da ga je treba “peklensko žgat” za stopničke. Pri tem je bila zagotovo izrednega pomena pravilna razporeditev moči, to se je pokazalo pri sicer odličnih in hitrih nastopih Jureta Goloba in Tomaža Valjavca, ki pa sta v zadnji smeri na žalost “odletela”. Tržačan Bubu je po nekaj nastopih krepko izboljšal čas, plezanje tega sicer mojstra za kombinacijo ledno-skalnih smeri pa je bilo tudi na pogled zelo dobro. Med zadnjimi se je razvila zares peklenska dirka, v kateri je najprej imel veliko uspeha izkušeni Aljoša Grom, za vse smeri je porabil le pičlih 24 minut in pol. Ko je že kazalo, da ga ne bo nihče več prehitel, pa je še en stari maček Franci Jensterle v dobrih 23 minutah kljub dolgemu počitku in otresanju rok v zadnji smeri suvereno pobral prvo nagrado. Vrstni red: Jensterle, Grom, Bubu, Zazvonil, Perko, Sova ...