Ameriški talibani

Okej, in zdaj vprašanje za nekaj milijonov dolarjev - kje je Osama bin Laden? Veste, potuhnil se je, pravijo nekateri. Oh, očitno. Hej, kaj pa če leži mrtev v kaki jami Tora Bore, se sprašuje Paul Wolfowitz, namestnik ameriškega obrambnega ministra. Zakaj pa ne - New York Times je poročal, da Pakistan Observer poroča, da neki tip poroča, da je bil na tajnem pogrebu bin Ladna, ki da so ga izdala pljuča. Pika. Ne iščite ga več. Še groba ne boste našli - pozavgali so ga daisy cutterji. Razumete, ne - naredil je samomor, telesni stražarji pa so ga potem polili z bencinom in zažgali. Hja, kot Hitlerja. Ni čudno, da se Busheva administracija tako zelo boji, da jo čaka "Elvisov scenarij" - bin Laden je mrtev, toda tega ne bo mogoče nikoli dokazati. U-huh! A po drugi strani, Osama je v pop domišljiji res nekaj med Hitlerjem in Elvisom, nekaj med karizmatično pošastjo, ki hoče osvojiti svet, in vaškim idiotom, ki ne razume besedil svojih pesmi. Le idealisti ga še iščejo na Tora Bori, v izsesanih jamah in tunelih. Le idealisti upajo, da so ga pobrali daisy cutterji in termo-bombe. "Obstaja velika verjetnost, da je še živ," je potožil senator Bob Graham. In dodal: "Ni znakov, da je mrtev." Kar je seveda le evfemizem za stavek: Osama bin Laden je zbežal! Kam? Odvisno od tega, koga vprašate in koga poslušate - morda v Pakistan, huh, kjer bi bil v rigidnih, puritanskih, ultra islamskih, protalibanskih semeniščih popolnoma na varnem, ali pa v Jemen, Sudan, Somalijo, Irak ali Indonezijo. In seveda, Bushevi insiderji ne izključujejo Savdske Arabije. Razlog več, da Bush razširi "protiteroristično kampanjo" - in da pravica res postane neskončna. Ne le geografsko, ampak tudi časovno. Najmanj do volitev.

Prikazovanje Osame bin Ladna

Kako je bin Ladnu uspelo zbežati, ni jasno, še toliko bolj, ker so Bushiji stalno zagotavljali, da ga imajo na dosegu... in na muhi... in da je njegov padec le še vprašanje časa... ne, le še vprašanje dni... pravzaprav ur... ja, minut. Obkoljen je! Ujet je v gorah! Nima kam! Naše bombe ga vidijo! Prestregli smo njegov klic! Vemo, kje je! Tora Bora bo njegov grob! Ni bila. Ko je Tora Bora padla, o bin Ladnu ni bilo ne duha ne sluha. So ga pa videli drugje - v južnem Afganistanu, na severovzhodnem Afganistanu, med Jalalabadom in Pakistanom, v snegu na afganistansko-pakistanski meji, celo na ladji v Indijskem oceanu. No, nekateri trdijo, da je že na poti v Ameriko. Špekulacije. Vizije. Halucinacije. Prikazovanja. Čakajte, ni še vse izgubljeno, je kriknil Pentagon - vprašali bomo ujete Talibane. In ujete plačance al-Qaide. Ne, nič niso povedali. Pa so v Afganistan poklicali še zvezne agente, G-men, FBI-jevo Enoto za prijetje nasilnih zločincev, sicer top eksperte za izpraševanje & zasliševanje. Ni pomagalo. Ponujali so jim bogate nagrade. Nič. Raje overdose. Niti John Walker, zadet od vseh onih sedativov, ni trznil. Angažirali so celo pakistanskega narko barona Hajija Ayuba Afridija, ki ga je sodišče osvobodilo 7-letne zaporne kazni, da bi lahko pomagal pri iskanju bin Ladna. Časopis New York Daily News je na naslovnici objavil fotke novega, spremenjenega, remodeliranega Osame bin Laden. Variante pač - Osama brez brade, Osama z obrito glavo in tako dalje. New look. Ni kaj, bin Laden, veliki pozer, narcis in performing artist, je zmagal - postal je medijska fantazija. Mediji so ga začeli estetizirati, preoblikovati, polirati, redizajnirati, fetišizirati, upodabljati. "V bin Ladnovo jamo so iz Pakistana pritihotapili doktorje, ki so mu s kirurškim posegom spremenili obraz." Vsekakor, zdaj izgleda kot maneken z reklame za Gap. Celo Wolfowitz je dopustil možnost, da si je bin Laden omislil plastično operacijo, da se je maskiral v žensko in da se zdaj skriva v Čečeniji. Šur, Paul, Osama je bejba, potuje pod burko in Putin je že zahteval obvezen ginekološki pregled za vse Čečenke, vključno z vsemi lokalnimi impersonatorkami Opre Winfrey. Povsem upravičeno lahko pričakujemo, da bo katarska TV mreža al-Jazeera na lepem v svet poslala novo videokaseto, na kateri bo bin Laden svetu razložil, kako si predstavlja leto 2002 - jasno, na kaseti bo povojni datum.

Čudno, prečudno. Pentagon, ki je še včeraj trdil, da mu je na sledi, se zdaj le napol začudeno, napol zaskrbljeno sprašuje: kje zaboga je Osama bin Laden? Bolje rečeno, Pentagon nima pojma, kje je bin Laden. Izginil je. Izgubili so ga. Izmuznil se jim je. Kot fantom. Kot Keyser Soze. Puf - in že ga ni bilo več. Sprhnel je. V nič. Bin Laden ima pač na Srednjem vzhodu več prijateljev kot Bush, ki je začel zdaj hitro poudarjati, da pri ameriški "kampanji" v Afganistanu ne gre več le za bin Ladna, češ protiteroristična kampanja se resda začne v Afganistanu, toda ne konča se v Afganistanu, saj cilj vojne proti terorizmu ni likvidacija enega človeka, ampak likvidacija kompleksne teroristične mreže. Eh, kje so zlati časi, ko je Bush dahnil: Pripeljite mi ga živega ali mrtvega! Okej, kje so? Niso daleč. V resnici se rolajo prav zdajle. Samo pomislite: če bi Osamo bin Ladna dobili, "živega ali mrtvega", bi Bush ljudi težje prepričal, da še ni vsega konec, da mora s "kampanjo" nujno nadaljevati, da jo mora obvezno razširiti tudi na druge "malopridne države" in da je nacionalna varnost še vedno ogrožena - ker pa Osame bin Ladna niso dobili, niti neživega niti nemrtvega, bo lahko Bush povsem mirno ohranil "strategijo napetosti". In seveda, še naprej bo lahko Ameriko povsem mirno držal v "protiterorističnem" šahu - v davežu obsednega, vojnega stanja, patriotskih parol, nagle zakonodaje in mračnih, represivnih, fundamentalističnih ukrepov.

Bin Laden nenadoma ni več prioriteta Busheve administracije. Hecno: bolj, ko so se mu približevali, bolj so napihovali njegov pomen - bolj, ko se je za njim izgubljala sled, bolj so njegov pomen zmanjševali in bolj so se vnemali za lov na mulo Omarja, pobeglega klerika, šefa Talibanov, sicer drugega na ameriški listi most wanted oseb, ki je na lepem postal prioriteta. Kar je poudaril tudi Bush. Mula Omar, despot, diktator in teokrat, ki bi lahko s Slobodanom Miloševićem, Augustom Pinochetom, Arielom Šaronom, Albertom Fujimorijem in Henryjem Kissingerjem tvoril haaški Dream Team, kakopak predstavlja dvoje: prvič, gostitelja Osame bin Ladna, al-Qaide in terorizma, in drugič, firerja... ee, guruja... ee, svetega očeta islamskega fundamentalizma. Tip je pač sklenil, da je treba svet nujno urediti po božjih postavah, po najstrožjih, najbolj puritanskih in najbolj mračnih islamskih šegah.

Fundamentalizem = fundamentalizem = fundamentalizem

Toda ironično, ravno v božično-novoletnem času, ko so Bushiji odprli lov na tega hardcore fundamentalista, novega "svetovnega sovražnika št. 1", je iz omare skočil tudi ameriški fundamentalizem. Ne, kar pozabite, ne mislim na nove potrditve, da so bili napadi z antraksom delo ameriških "ultra belih" fundamentalistov, taistih, ki običajno terorizirajo in bombardirajo pro-choice klinike, kakor tudi ne mislim na dejstvo, da je po 11. septembru uradno ameriško himno povsem zasenčila z Bogom poudarjena himna God Bless America. Za začetek, za Novo leto je malo športno letalo pri floridskem mestu Boca Raton na nebo izpisalo slogan "God Is Great" (Bog je velik), kar je ljudi pognalo v panični trans. Hja, vsi so najprej pomislili, da gre za novo operacijo islamskih fundamentalistov - slogan "Bog je velik" je zvenel takooo hardcore islamsko, takooo fundamentalistično in takooo teroristično. In tudi samo dejanje je izgledalo islamsko-fundamentalistično-teroristično: hej, vključevalo je letalo! Pa se je izkazalo, da je avtor "islamsko-fundamentalistične" operacije Američan, ki se je hotel na ves glas in bombastično pokloniti krščanskemu Bogu. Nič, ta dogodek je pokazal, kako tenka je linija med fundamentalizmi. In kako zamenljivi so, pravzaprav.

Dalje, v novomehiškem Alamogordu, gostitelju prve atomske bombe, je pastor Jack Brock, ustanovitelj Cerkve Kristusove skupnosti (Christ Community Church), na masovni fešti med ubranim prepevanjem viže Amazing Grace javno sežigal knjige... Harryja Potterja pa take reči... ker da gre za "Satanove mojstrovine", ki otroke učijo čarovništva. Mhm, to, kar je storil prečastiti Jack, je fundamentalistično. Še bolj precizno - talibansko. Ne le da bi Jack in Omar lahko primerjala zapiske - Jack in Omar drug drugega plonkata! In glej, no, glej, kot poroča Newsweek, kanijo demokrati v imenu strpnosti frontalno napasti ultra konzervativne krščanske fundamentaliste, ameriške verske ekstremiste - in jih obtožiti talibanizma. Skratka, ker morajo biti demokrati pri kritiziranju Busha zelo taktni in zadržani, da ne bi izpadli preveč nepatriotsko, bodo raje - taktično! - udarili po nestrpni krščanski desnici, na kateri se ideološko in teološko paseta Bush in republikanska stranka.

Krščanska desnica, ki si je vse tja od šestdesetih natikala različna umetniška imena (Nova desnica, Moralna večina, Verska desnica, Krščanska koalicija ipd.), ki se je hotela preleviti v "tretjo stranko" in ki so ji v osemdesetih, v času Ronalda Reagana, ratinge dvignili televizijski evangelisti a la Jimmy Swaggart, Oral Roberts, Jerry Falwell, Jim Bakker in Pat Robertson, nenehno prede o "kulturnem zatonu Amerike", napada "moralni relativizem", liberalizem, "seksualno dekadentnost", ateizem in geje, ženskam oporeka pravico do svobodne odločitve, v šole hoče vrniti molitev, napihuje "kreacionizem" in "družinske vrednote", krščanstvo pa skuša križarsko poročiti s politiko. Ne, ločenosti cerkve in države ne priznava. Še huje - svoj politični program ima za "božjo voljo". Po talibansko. Mula Omar bi se lahko včlanil.

Krščanski rekonstruktivisti (Christian Reconstructionists), najbolj mračni, najbolj militantni in najbolj fundamentalistični soldati krščanske desnice, ki jih vodi R.J. Rushdoony, nekdanji prezbiterjanski ortodoks, trdijo, da je treba družbo preurediti oz. "rekonstruirati" tako, da bo ustrezala bibličnim zakonom: smrtna kazen za homoseksualnost, prešuštvo, abortus in hud kriminal, eliminacija vsega, kar diši po seksu, totalna evangelizacija šolskega sistema, ustanovitev božjega kraljestva na Zemlji. In seveda - v politiki so lahko le ljudje, ki verjamejo v Biblijo, pastorji pa naj svoje farane organizirajo v napol tajne "celice". Kar je talibansko, okej, že kar bin-ladnovsko. Islamski in krščanski fundamentalizem sta videti kot dvojčka. Med njima je toliko podobnosti, kot je jam v Afganistanu. Ločuje ju le eno - to, da drug drugega ne preneseta. A po drugi strani - prav ta fanatična nestrpnost do "drugačnih" ju definira. Šur, oba fundamentalizma se drug drugega bojita - in to tako panično, kot se lahko fundamentalista boji le fundamentalist. Da je New York Times islamske ekstremiste pred kratkim razglasil za "versko desnico", ne preseneča.

Smrt Zahoda

Kakor tudi ne preseneča, da je vedno kontroverzni Pat Buchanan, nekdanji TV voditelj (CNN), Nixonov wunderkind, degradirani republikanec, predsedniški kandidat 1996 in 2000, kolumnist in paranoični populist, ki zadnja leta slovi predvsem po svojem fundamentalističnem cocktailu ekonomskega nacionalizma, antisemitizma, šovinizma, rasizma, homofobije, pro-life despotizma, pronacizma in historičnega revizionizma (za II. svetovno vojno so krivi Britanci, Hitler je bil "pravi vojak", nacistične plinske celice niso obstajale, Holokavst je le kolektivna mučeniška halucinacija Židov, ki so preživeli taborišča ipd.), takoj po Novem letu objavil knjigo Smrt Zahoda (The Death of the West), v kateri Ameriki razkriva, da bo do leta 2050 dežela Tretjega sveta in da ji bo Mehika vzela jugovzhod, vključno s Teksasom, ter Jezusa Kristusa zamenjala z azteškim Quetzacoatlom... Evropi, da jo bo preplavil islamsko-arabsko-afriški vihar... Rusiji, da bo izgubila Sibirijo in kontakt s Centralno Azijo, ki jo bo zajela islamska eksplozija... Japonski pa, da je ne bo več. Islam vstaja, krščanstvo pada, krščanske nacije umirajo, anglosaksonski belci izgubljajo politično moč, alieni se množijo, Zahod se ruši - medtem ko se Amerika še naprej utaplja v poganskih, blasfemičnih kontrakulturnih vrednotah šestdesetih, politični korektnosti in "sekularnem humanizmu", ki uničujejo ameriško nacijo, sramotijo ameriško zgodovino in omalovažujejo zahodno civilizacijo, ameriške junake pa prikazujejo kot genocidne rasiste in brezčutne zavojevalce.

V Ameriki se odvija "vojna za dušo Amerike", kot je pred časom oznanil Pat, ki kakopak dvomi, da bo Amerika rešila to apokaliptično "demografsko krizo". In zakaj je Amerika v taki nevarnosti? E, vidite, tu Buchanan pride do istega sklepa kot Bush - Amerika je v taki nevarnosti zato, ker je preveč odprta! Aha. Ergo: Amerika se mora zapreti! Še bolje - Amerika potrebuje tirana! O čemer je Pat fantaziral že leta 1995, v času predvolilne predsedniške kampanje. Amerike pa ne ogroža le odprtost, ampak tudi politična korektnost: zaboga, odjebite že to politično korektnost! Bobu je treba reči bob, islamu islam, Satanu pa Satan - živemu ali mrtvemu! Bolje mrtvemu, huh. Bush, multikulturalist v besedah in monokulturist v dejanjih, bi se z veseljem in lahkoto vpisal v Buchananovo knjigo vtisov. Ni čudno - prav Bush se med predvolilno kampanjo 2000 kot edini izmed predsedniških kandidatov ni ogradil od Pata Buchanana, ameriškega talibana.