Neki novi hašišarji

Sarajevčani v zadnjih, "demokratičnih" letih na ulicah svojega mesta videvajo marsikaj. Pripadnike različnih novih verskih sekt in kultov (ki nenehno rešujejo svet), kitajske tihotapce, individualne ekscentrike, tuje in domače, vojake Sforja z vsega sveta, toda privrženci kluba Hash Harriers delujejo nekako zanimiveje od vseh drugih. Marsikdo najbrž misli, da gre le za eno izmed številnih religioznih ali političnih skupin neodvisnih brezdelnežev, ki spreobračajo ljudi in jih spravljajo na "pravo pot", vendar pripadniki te skupine pravzaprav nimajo zveze z religijo in še manj s politiko. Njihov kult temelji na dobri zabavi in zafrkanciji. Ne gre za nikakršne hašišarje, čeprav zvočna podoba imena kluba asociira na hašiš. A z mamili nimajo prav nobene zveze. Besedna zveza Hash Harriers naj bi menda v britanskem slengu iz davnih časov pomenila mešanico poceni hrane in pijače na mizi.

Klub Hash House Harriers (nekdanje polno ime) je bil ustanovljen v tridesetih letih 20. stoletja v Kuala Lumpurju v Maleziji. Ustanovili so ga Britanci, ki so tam službovali, njihov namen pa je bil razvedriti se z množičnim tekom. Da ne bo nesporazuma, to ni atletski klub in nima niti najmanjše zveze s športom. Ne tečejo zaradi telesnega zdravja, ampak za razvedrilo in zabavo. Tako sproščajo duha, saj je ta zanje pomembnejši od telesa. Kljub temu pa telo upoštevajo, ko je na vrsti pivo. Tek je zanje predigra pred pravo zabavo, ta pa se začne pozneje, z ritualnim pitjem piva.

Sčasoma se je klub razširil po svetu in ima veliko članov v številnih državah. Pravila niso stroga, večinoma hasherji celo trdijo, da pravil tako rekoč ni. Lahko se jim pridruži, kdorkoli želi. Ljudje pač pridejo, odidejo pa, ko jim ustreza. Toda ko ste z njimi, se je treba držati pravil. Ni rasnih, nacionalnih, verskih, političnih, socialnih niti generacijskih omejitev. Nobenih težav nimajo niti tisti, ki bi se jim radi pridružili, pa iz kakršnegakoli razloga ne morejo teči. Na voljo imajo druge možnosti, recimo hojo.

Hasherji se sestanejo enkrat ali nekajkrat na teden in se razdelijo v dve skupini. Prva teče, druga hodi. Pred tem se dogovorijo, kdo bo vodil prvo skupino. Vsakič se določi druga lokacija. Najprej se eden izmed članov odpravi po poti, predvideni za tek ali hojo, in pri tem po zidovih, cestišču in drevesih s kredo riše znamenja. To so znamenja, namenjena tekačem in hodcem, da ne bi zašli iz dogovorjene smeri in se morda izgubili. Pri teku so hesherji oblečeni v nekonvencionalna oblačila, vendar to ni nujno. Pogosto se oblečejo namensko, pravzaprav se maskirajo, kot da gre za maškarado. To včasih naredijo s posebnim namenom. Na primer ob praznovanju rojstnega dne duhovnega očeta revije Playboy Hugha Hefnerja. Takrat so na primer tekali po Sarajevu oblečeni kot Playboyeve zajčice, samčki in samičke. Po hoji in teku se vsi sestanejo na dogovorjenem mestu. Ni pomembno, ali je kdo hitrejši od drugih ali je koga med tekom zadela kap, saj je sam tako hotel (svoboda izbire samomora je zajamčena). Vse poteka brez naglice, a zamujanja ni, čakajo, dokler se ne zberejo vsi. Ko ugotovijo, da so se zbrali v polnem številu, odidejo v svoj priljubljeni bar ali prostore kluba in tam navalijo na pivo. Tudi glede tega ni strogih pravil. Tisti, ki imajo raje kako drugo pijačo, pijejo, kar želijo.

Kdo vse to plača? Plačajo vsi. Sarajevski hasherji prispevajo po 10 nemških ali konvertibilnih bosanskih mark na začetku vsakega srečanja. Denar zbere tisti, ki je določen za koordinatorja dejavnosti, vendar je to za vsako posamezno priložnost drug človek. S tem denarjem pozneje plačajo pivo.

"Ne mislim, da rešujemo svet, lahko pa mu pomagamo s takim načinom sproščanja," pojasnjuje Tim, Škot, ki že leta sodeluje v dejavnostih kluba Hash in je obiskal njegove podružnice po vsej Evropi. V Sarajevu se je znašel zaradi svojega dela v mednarodni organizaciji za nadzor nad zakonitostjo volitev.

Rituali

Da ne bi bilo vse tako preprosto, imajo tudi ceremonialne rituale. Tako na primer ima vsak član interni hasherski vzdevek. Vzdevki so v glavnem angleški, najpogosteje pa gre za namigovanje na spolnost. Da človek dobi vzdevek, mora skozi slovesen iniciacijski postopek. Poklekniti mora pred najstarejšim hasherjem v skupini. Potem mora na dušek izpiti velik vrč piva. Če ne popije vsega, se mu preostanek zlije na glavo. S tem je razglašen za novega člana kluba in dobi vzdevek. Da bi tega laže izbrali, mora pred ceremonijo z vrčem piva vsak kandidat kaj povedati o sebi.

Vzdevki, kot so "Do dna", "Smrdo" ali "Drobilec jajc", zgovorno pričajo o asociacijah pri ugotavljanju značilnosti, ki naj bi jih ponazorilo članovo hashersko ime. Obstaja pa tudi nekaj nekoliko strožjih pravil. Na primer med tekom ali hojo ni dovoljeno zaviti v trgovino in si kupiti cigarete ali pijačo. In potem to zaužiti pred sestankom na cilju. Sicer sledijo "kazni". Te pa so take, da so nekateri zelo navdušeni nad pravilom, ker ga lahko namenoma kršijo. "Kršitelj" mora na hitro pred vsemi popiti dve ali tri piva, po možnosti na dušek.

Če opazijo, da ima kak hasher na nogah novo obutev, škornje, superge, čevlje ali copate, ni pomembno, kaj, mora (spet pred vsemi) piti vino (vsaj nekoliko drugače) iz svojega novega čevlja ali česarkoli že pač. Če tega noče storiti, ga vsi zafrkavajo, in to vso noč. Običaji narekujejo, da se ne sme navaliti na pivo pred uvodnim govorom človeka, ki je tisti večer glavni. Sicer pa je, pogojno rečeno, "glavni" vsakič kdo drug. Določijo ga z ustnim dogovorom. Ritual spremljajo hasherske pesmice. Teh je na repertoarju kar precej, pojejo pa se na način skandiranja nogometnih navijačev na britanskih stadionih. Besedila pesmi so v glavnem opolzka in vedra.

Ena od številnih pesmi gre približno takole:

Poklicali smo te, da nam poješ,
zato poj, ti jebač ti, poj.
In če že ne poješ,
potem nam vsaj pokaži svojo rit.
A nočemo gledati tvoje stare posušene zadnjice,
zato raje poj, ti jebač ti, poj.

Konkretno te pesmice sarajevski hasherji za zdaj še ne pojejo, ker je bolj prostaška od drugih, vendar jo najdemo v repertoarju številnih hasherjev širom po svetu, znašla pa se je tudi na internetu. Obstaja še hasherska himna, a za interpretacijo te bodo morali člani kluba naštudirati koreografijo. Kako pa se hasherji sicer vključujejo v sarajevski vsakdanjik? Do zdaj v glavnem solidno. Sarajevčani so vajeni tujcev, ki tekajo po mestu, večinoma gre za Natove vojake in vojake OZN, pripadnike Sforja in predstavnike še nekaj civilnih mednarodnih organizacij. Drugače od teh tujcev hasherji ne tekajo po trimskih stezah, parkih in podobnih krajih, predvidenih za džoging in trening. Ker je njihov cilj vsakič drugje, tečejo po strmih sarajevskih četrtih, ozkih uličicah ter hribih in dolinah, pa tudi po krajih, ki so precej neprimerni za tek. Včasih tečejo celo zunaj mesta. Za hojo in tek namenoma izbirajo teže dostopne kraje, pravijo, da je tako vznemirljiveje in zanimiveje. Zato se jim mimoidoči čudijo. Če kaka skupina kljub jasnim oznakam zaide na ozkih uličicah starega mesta in se izgubi, so še zanimivejši za tamkajšnje prebivalce. Postanejo na primer tarča potepuških cuckov ali otrok; ti jih zasipajo z angleškimi besedami, ki so se jih naučili iz številnih nizkoproračunskih filmov, na primer s fak ju, du ju spik ingliš, fak mi, maj nejm is žan klod van dam in podobno. Ni pomembno, da mularija včasih ne ve, kaj pomeni tisto, kar govori, bistveno je, da hoče briti norce iz tujcev, tujci kot tujci pa so kljub temu ali zmedeni ali prestrašeni zaradi pojavljanja lokalnih "domorodcev in staroselcev". Občutki večine so kombinacija predsodkov in hkratnega zanimanja za balkansko eksotiko, plod tega pa je zahodnjaška zmeda brez občutka za tako imenovano mentaliteto - blentaliteto lokalnega smisla za humor. Če se v ženskem delu članstva med tekači in hodci znajdejo privlačna dekleta, so zanimiva predvsem za pubertetnike in starejše občane.

Če pa hasherke delujejo resnično izgubljeno, se gotovo najde kdo, ki jim "pomaga", da se orientirajo. Seveda vse ostane pri pripombah in posmehovanju, ni incidentov, toda tujci potrebujejo nekaj časa, da to poštekajo in se ne prestrašijo brez razloga. Tako ali tako se pozneje pomirijo s pivom in z vonjem čevapčičev. Med hasherji so tudi Bosanci, vendar jih je za zdaj še malo. Uradni jezik je angleški, čeprav znanje angleščine ni pogoj za članstvo. Bosanci pravzaprav niso ljudstvo, ki bi bilo ravno noro na tekanje brez razloga. Očitno se še vedno niso otresli nelagodja iz časov, ko so tekli, da bi se izognili kroglam ostrostrelcev in drugim izstrelkom. Bosandžeros, ki bi tekel za svojo zabavo, ni prav pogost pojav. Če je že mogoče opaziti kakega lokalca, kako teče, je treba dobro pogledati, ali za njim morda ne dirja policist. Najvztrajnejši, če se ravno ne ukvarjajo z atletiko, pa tečejo, da bi ujeli tramvaj, avtobus ali poštarja, ki raznaša več mesecev pričakovano pokojnino. Številni Sarajevčani so torej pridobili posebno odpornost proti teku, proti hoji pa ne.

Sarajevski klub hasherjev (v drugih bosansko-hercegovskih mestih še niso evidentirani) načrtuje širitev svojih dejavnosti. Načrtujejo, da bi pozornost pritegnili s še pozitivnejšim delovanjem, radi bi navdušili državljane, da bi med usklajeno akcijo odstranili kupe smeti izpred svojih bivališč in iz parkov. Na žalost je odstranjevanje odpadkov drugi najbolj osovražen "hobi" številnih meščanov, takoj za tekom. Za to je deloma kriva težje družbeno prilagajanje nekaterih skupin beguncev z ruralnih območij, pa tudi neodgovornost različnih krajevnih avtoritet. No, hasherji jih bodo med drugim spodbudili tudi tako, da se bodo sami lotili čiščenja.

Kakorkoli obrnemo, hasherji se dobro zabavajo in se še naprej širijo po svetu. Kdor bi se jim rad pridružil, najde kontaktne naslove in podatke na internetu, če vtipka besedno zvezo Hash Harriers. Morda sprejemajo tudi antialkoholike.

No, pa na zdravje.