himalaja / Republika Malana

"Le zakaj bi zemeljska avtoriteta prepovedovala uživanje in razpolaganje s stvarmi, ki jih je človeku v dar dala narava?" se sprašuje Bhei Ram, stari predsednik gorske republike Malana.

Indija. Zahodni del Himalaje. Konec septembra. Dež je iz ozračja spral še zadnje delce prahu. Območje se je zbudilo iz enoličnosti monsunskih nalivov in razgled na gore je v tem času izjemen. Različne vrste bujnega rastlinja, vsaka v svojem hipnotično zelenem odtenku, se lesketajo v toplem jesenskem soncu. Iz cvetov svete rastline bhang se cedijo še poslednje kapljice olja, ki v mrzlih himalajskih nočeh na cvetnih listih ustvarjajo drobne kristale. Dragocena smola - charas, sreča mnogih.

Mar ni bila rastlina bhang po hindujskem izročilu ustvarjena za lajšanje karme, bolečega zakona vzročno-posledičnih nizov, odgovornega za vse tegobe tega sveta?

Gotovo bi se slepili, če bi menili, da plodovi tamkajšnje narave, ko govorimo o specifičnem hedonizmu, nimajo pri tem nobene vloge. Nekateri popotniki so si dolini za dom izbrali že pred desetletji. Italijani so na nižjih območjih v dolini Kulu kultivirali oljke in danes, denimo, proizvajajo izvrstno olivno olje, Švicarji pa so se specializirali za proizvodnjo sira. Spet tretji so si postavili domačije, kjer proizvajajo biološko pridelano hrano. Njihov pridelek ni nasičen s pesticidi, kakor drugod v Indiji, kjer je koncentracija pesticidov, ki navadno presega vsakršne standarde, nekaj vsakdanjega. Stiskajo sokove in pridelujejo v Indiji sicer neznan domači jabolčni kis ter kuhajo marmelade. Brez konzervansov, umetnih arom, barvil in ton sladkorja, kot je v tej deželi sicer v navadi.

Vendar pa v dolinah Kulu in Parvati, še posebej v gorski osami vasi Malana, preprosto ni mogoče izkoreniniti vsepovsod razrasle in avtohtone indijske konoplje. Prohibicija, ki jo zadnjih nekaj desetletij narekuje Veliki brat, ne more uničiti tisočletne kulture, načina vključenosti svete rastline bhang v religiozne in tudi sekularne prakse prebivalcev indijske Himalaje.

Oblastem je v dolinah, vsaj na območjih, kjer obstajajo cestne povezave, sicer uspelo vzpostaviti lažen vtis prohibicije - kajenje se je iz javne sfere preselilo v zasebno, trgovina pa sme cveteti le pod plaščem korupcije -, a višje ležeča območja so ostala nedotaknjena.

Malana, vas, ki leži v osami gorskih verig med dolinama Kulu in Parvati, je že od pamtiveka edinstvena politična in ekonomska tvorba na tem območju. Praksa ne pozna primera, da bi se prebivalci Malane po pomoč pri urejanju svojih zadev zatekli v dolino. Spoštovanje Malančanom in njihovemu božanstvu po imenu Jamlu je izkazal celo znameniti mogulski vladar Akbar. Izročilo pravi, da je Jamlu njegovo hčer čudežno ozdravil gobavosti. Akbar je v nasprotju z islamskim verskim prepričanjem postal malikovalec. Poklonil se je, za svetovljanski mogulski svet, zakotnemu idolu gorskega ljudstva. Malančani že stoletja ne priznavajo avtoritete, ki bi bila višja od Jamluja in enajstčlanskega demokratično izvoljenega vaškega sveta, ki zastopa božanstvo in ureja vse zadeve.

Unikatne kulturne poteze gorske republike Malana so, kar zadeva njihov izvor, burile že številne duhove. Mar tudi prebivalci Malane sodijo med izgubljene potomce Aleksandrove vojske?

Je božanstvo, ki ga častijo, Jamlu, v resnici bog bogastva in blaginje iz obsežnega budističnega panteona, kot navajajo nekateri poznavalci, ki naj bi bil v Malano prišel prek visokih gorskih prelazov iz tibetanske regije Spiti. So stroga pravila, ki jih glede stikov z outsiderji zapoveduje Jamlu, prepovedani so namreč kakršni koli dotiki poslopij in teles domačinov, le prežitek preteklosti, ko se je bilo treba varovati epidemij, ki so kosile med prebivalstvom v dolinah? Kaj se skriva za zidovi Jamlujeve zakladnice, kamor ima vstop le peščica posvečenih? Malana je kot oreh, trdijo poznavalci, lupina je trda in težko jo je streti, a notranjost je sladka in slastna.

Slikovito Malano, ki leži na višini 2700 metrov, pod v večni sneg in led ujetim šesttisočakom Deo Tibbo, poleg naravne lege krasi še zanimiva arhitektura hiš, zgrajenih le iz kamna in lesa. Obdajajo jih vrtovi pod težo zajetnih cvetov upognjenih konopljinih rastlin. Zlahka je mogoče verjeti, da je Jamlu bog blaginje. Pridelek je bogat, njegova cena je neprimerno višja od cene pridelka na katerem koli drugem območju in upoštevati je treba, da v Himalaji ni malo dolin, kjer se prebivalstvo ukvarja s tovrstnim kmetovanjem. Prav gotovo zavidanja vreden dosežek. Malančani so premožni ljudje. Poleg priročnih vrtov ob bivališčih imajo na ozemlju, ki ga nadzoruje Jamlu, višje v hribih še veliko obdelane zemlje. Wheching, Aturang, Belin, Nirang so imena obsežnih polj in kultura je vsepovsod ista. Poti v okolici Malane so posute z zavrženimi listi in cvetovi, saj domačini, medtem ko se vračajo s polj, ne izgubljajo časa. Z oprtanimi koši, polnimi z medenimi cvetovi obloženih stebel svete rastline, tudi med potjo zavzeto svaljkajo. Pridelek odlikuje aroma, ki mnoge degustatorje spominja na okus manga, jagod ali kakega drugega bolj ali manj eksotičnega sadja. Najskrbnejša in hkrati slovita metoda proizvodnje je ta, katere posledica je Malana cream. Proizvod, ki ga odlikuje gladka tekstura. Njegova vsebina ni kontaminirana z zelenimi delci rastlin, ki poslabšajo kakovost. Ne vsebuje niti nezaželenih sokov, ki so posledica čezmernega pritiska svaljkajočih dlani. Sestavina so le sprijeti kristali smole, kjer je koncentracija zaželene učinkovine najvišja.

"Ločimo dve vrsti pridelka," pravi stari pradhan Bhei Ram. "Ena se imenuje jungli in druga bagicha." Pridobivanje prve je plod svaljkanja divjih, nekultiviranih rastlin, druga je proizvod, pridobljen iz vzgojene, vrtne kulture. Vprašanje je, kakšna je razlika med vrstama, ko gre za učinke na spremembo zavesti. Za odgovor smo pobarali izkušenega predsednika. Njegova roka je v zraku zarisala vodoravno črto. "Bagicha le vzdržuje raven zavesti, spremenjene z isto bagicho," je nazorno pokazal. "Oddaljevanje v presežke navadno ni mogoče," je še modro dodal. "Ko pa gre za jungli," njegova roka je pričela kriliti in kazati proti nebu, "lahko vsak naslednji chilum pripelje v neslutene globine in razsežnosti."

Tudi Zahodnjaki so že davno odkrili Malano. Med domačini, denimo, skupaj z dekletom in s francoskim ovčarjem živi Tonto, po rodu Nizozemec in po poklicu vaški živinozdravnik, ki pozimi vodi studio za piercing v Goi. Oktobra, ko je na vrsti žetev, pa se prek 3700 metrov visokega prelaza Chandrakani iz doline Kulu odpravijo mnogi, žlahtnega konopljinega derivata željni navdušenci. Lars in Michael, Danca, sta si na primer ob polju, ki sta ga najela že spomladi, ko sta tam posejala najboljša, v Amsterdamu kupljena semena različice white widow, postavila indijanski tipi. Ponoči jima daje zavetje, podnevi pa veselo svaljkata. Polja je mogoče najeti tudi kasneje, s pridelkom vred, tik pred žetvijo. Najeti je mogoče delovno silo. Na voljo so številni sezonski delavci iz Nepala, ki jih lokalci plačujejo v naturalijah. Polovico tega, kar nasvaljkajo, smejo zadržati, in ker je kilograme težko prinesti v dolino, jih zanima menjava. Za topla oblačila, gojzarje, baterijske svetilke zahodne izdelave in podobne predmete. Z njimi je vsekakor mogoče skleniti dobro kupčijo.

In kaj bo Malani prinesla globalizacija? Pred leti, ko sem se prvič odpravil tja iz vasice Jari v dolini Parvati, skozi pragozd mogočnih ceder in macesnov, ob divji gorski reki, skozi čarobno in unikatno subtropsko rastje, me je razveseljevala svežina, ki jo je bilo čutiti na vsakem koraku. Prevzelo me je globoko spoštovanje do skrivnostne narave. Ob ponovnem obisku lani, ko sem v vas pripešačil z druge strani, iz doline Kulu, je bila zato moja žalost toliko večja. Z malanskega konca nekoč čudovit pogled na dolino Parvati danes kazi živa rana gradbišča hidroelektričnega projekta. Zločin so zagrešili pohlepni investitorji s pomočjo jenkijevskih projektantov in skorumpiranih uradnikov. Z obličja zemlje so zbrisali - ne samo moj - čarobni gozd. Je pričel pritiskati Veliki brat? Po zgodovinskih izkušnjah sodeč, bi lahko pričakovali, da Jamlu vendarle ne bo stal križem rok.