Poetika nogometa

Nogomet je edina stvar, o kateri v Sloveniji obstaja konsenz. Sliši se hecno, toda o nogometu se strinjajo vsi Slovenci. O drugih stvareh - o Natu, Evropski uniji, II. svetovni vojni, umetni oploditvi samskih žensk, dekriminalizaciji prostitucije, legalizaciji marihuane, homoseksualnosti, transvestitih, antiglobalizmu, Ciganih, črncih ipd. - se ne strinjajo. Bolje rečeno, v drugih stvareh so Slovenci tako daleč od konsenza kot Mladen Rudonja od hat-tricka. In vendar je to, da je Slovence tako poenotil prav nogomet, zelo, zelo, celo ekstremno presenetljivo, naravnost šokantno. Pomislite: le kdo bi si pred leti mislil, da lahko Slovence združi nekaj tako "tujega", kot je nogomet. Ne pozabite namreč, da je bil nogomet v Sloveniji "tujek", "prišlek", hja, imigrant, čisti outsider, "etnični" parazit, nebodigatreba. Reklo se je: eh, nogomet ni slovenski šport. Ali pa: Slovenci nismo za nogomet. Kar seveda ni bilo nikoli res, toda nenehno se je ustvarjalo vtis, da je nogomet pod našim nivojem. Poudarek niti ni bil na tem, da ga ne znamo igrati ali pa da ga ne obvladamo, ampak na tem, da nas preprosto ni vreden. Nogomet je veljal za "južnjaški" šport.