zgodbe iz jla / Kontakt z vesoljci

Sprevod se je počasi pomikal proti železniški postaji. Zverinsko kruljenje pivskih in bojnih pesmi se je razlegalo do neba. Tistim, ki so jim noge odpovedale poslušnost, so pomagali prijatelji, bližnji sorodniki ali starši. Sramota bi se težko sprala z imena tistega, ki bi zamudil ta vlak. Večina je imela cmok v grlu, nekateri pa so kar na glas tulili ali pa so bili tako pijani, da sploh niso vedeli, kaj se dogaja. S sošolcem sva odhajala v isto vojašnico in že na začetku sva bila odločena, da nisva za vojsko. Zato za naju ves ta cirkus poslavljanja ni imel nikakršnega smisla, saj sva bila prepričana o skorajšnji vrnitvi. Proti jutru so se junaki neslavnega poslavljanja na postaji začeli prebujati. Seveda se nihče ni spomnil ničesar. Topo so bolščali predse in se držali za bolne praznine. Malce zlobno sem jih začel masirati: „Ej, fantje moji, sedaj pa ni več vrnitve. Najebali ste ga. Vojska ni hec. Tam vas bodo že speglali.” Začudeno so me gledali, potem pa se je nekdo le ojunačil in zajecljal: „Ampak, saj greš tudi ti!” Pa ni bilo čisto tako, ker sva se s sošolcem v Vinkovcih presedla na drug vlak, ki je peljal v drugo smer. Debelo so naju gledali, ko sva jim veselo mahala skozi okno. Obiskala sva še prijatelja v Beogradu.