nove tehnologije / Ogroženi mp-3

Katera organizacija je najbolj osovražena v glavah in srcih internetnih uporabnikov širom po svetu? Odgovor bi se najbrž glasil - RIAA, Recording Industry Asociation of America, Združenje ameriške fonogramske industrije. Ta že dolgo z ognjem in mečem bije boj proti digitalnemu glasbenemu zapisu mp3, ki omogoča 12-kratno glasbeno kompresijo in posledično distribucijo prek interneta. S priljubljenostjo mp3-jev so se pojavili strežniki in tehnologije, ki omogočajo širjenje glasbe v formatu mp3 po medmrežju, za industrijo zabavne elektronike pa so predvajalniki glasbe v formatu mp3 postali eden najbolje prodajanih artiklov, saj se vgrajujejo tako rekoč v najnovejše izdelke. Toda večina mp3-jev zakroži po internetu brezplačno ali, kot bi to označila pogoltna glasbena industrija, ilegalno. S sodiščem ji je uspelo utišati ali povsem zadušiti številne servise, ki so omogočali prenos zvočnih datotek. Najprej je bil žrtev Napster, nato so se spravili še na nekatere druge servise, denimo na Kazaa.com. Ta je delovala drugače kot Napster, saj gre pri njej za tako imenovano tehnologijo peer to peer (P2P), ki omogoča izmenjavo datotek med samimi uporabniki brez centralnega strežnika, na katerem bi bile shranjene glasbene datoteke. Gre zgolj za velikansko mrežo računalnikov, vključenih v svetovno medmrežje. To je bilo treba obrazložiti tudi organom pregona, ki niso vedeli, kakšno kazen naj naložijo domnevnim kršiteljem oziroma avtorjem programske opreme, ki to omogoča. Tožnikom pa je postalo jasno, da je takšno mrežo tako rekoč nemogoče razbiti. Kljub vsemu glasbena industrija še vedno nadaljuje križarsko vojno proti vsem takšnim ali drugačnim servisom za izmenjavo glasbe. Tako rekoč, kar bo pa bo, denarja za tožbe je več kot dovolj. Toda za vsako dobljeno bitko in iztrebljenim sovražnikom se pojavijo novi in številnejši nasprotniki.

Zadnja žrtev tožbe združenja RIAA je bil v zadnjih letih najpopularnejši servis Audiogalaxy. Na njegovi spletni strani je bilo treba zgolj pobrskati z iskalnikom in poiskati želeni mp3 in le klik je bil dovolj, da se je s programsko opremo, temelječo na tehnologiji P2P, mp3 prenesel v uporabnikov računalnik. Audiogalaxy.com, ki je imel glavni strežnik v Austinu v Teksasu, je nazadnje izgubil tožbo oziroma se je z združenjem RIAA dogovoril za nekakšno poravnavo. Prek njegovega portala bo mogoče izmenjevati le tiste glasbene datoteke, za katere bosta v to izrecno privolila oba, izvajalec in njegova založba. Ta sporazum, ki bi lahko postal precedenčen, so nekateri označili kar za sporazum s hudičem. Izvajalci, ki bi bili srečni, da se njihova glasba širi tudi po delih sveta, ki so jih videli le na malem zaslonu, bi še privolili v to. Na tem je temeljil eden prvih izmenjevalcev mp3-jev, spletni portal mp3.com. Toda pričakovati, da bo zeleno luč za brezplačno izmenjavo datotek prižgala založba, ki gleda le na svoj dobiček, je popolna utopija. Audiogalaxy je imel ogromno bazo podatkov, kje je posamezen mp3 (večinoma je šlo za strežnike ali računalnike s širokopasovnim dostopom, ki so bili v svetovno medmrežje vključeni 24 ur). Našla se je tudi najzakotnejša ali najbizarnejša glasba na planetu. Celo večina komadov Gamsov ali miksi največjih uspešnic Marijana Smodeta. Toda po poravnavi Audiogalaxyja in združenja RIAA je bilo konec veselja in pri marsikom je to zbudilo slabe spomine na nakupe cedejev, ki stanejo 15 evrov ali več, čeprav jih pred nabavo ni mogoče niti dobro preposlušati. Edina uteha so nekateri servisi, proti katerim je RIAA sicer vložila tožbo, vendar še delujejo, toda po Audiogalaxyju se ljudem še vedno kolca, saj je bil do uporabnikov najprijaznejši. Med najbolj priljubljene preostale takšne servise zdaj sodijo Kazaa (www.kazaa.com), WinMx (www.winmx.com), SoulSeek (www.soulseek.org), LimeWire (www.limewire.com) in DirectConnect (www.neo-modus.com).

Sodni uspehi so opogumili združenje RIAA, dodatno pa ga je razbesnel podatek, da se je v letu dni prodaja glasbenih nosilcev zmanjšala za več kot pet odstotkov. Hkrati se praznih cedejev proda trikrat več kot glasbenih. Prvi poskusi glasbenih založnikov, da bi zaščitili glasbene cedeje pred kopiranjem, so se končali precej klavrno. Cedeji niso delovali v starejših in računalniških predvajalnikih, piko na i posmehu pa je dodalo to, da je bilo mogoče zaščito odpraviti zgolj s tem, da si po njej s črnim flumastrom potegnil črto. Združenju RIAA je padlo na pamet, da bi izmenjavo mp3-jev ustavilo tako, da bi vložilo tožbo predvsem proti tistim posameznikom, ki imajo v svojih računalnikih ogromne zbirke mp3-jev in jih iz njih pobira večina uporabnikov servisov za izmenjavo glasbe. Raziskave so namreč pokazale, da kar 90 odstotkov mp3-jev prihaja iz zgolj 10 odstotkov računalnikov, vključenih v mreže P2P.

Novico o tožbah tudi proti posameznikom je objavil Wall Street Journal in je povzročila precej razburjenja v ZDA, saj doslej ni bilo tožb proti posameznikom. RIAA je zanikala, da bi kogarkoli tožila, ni pa zagotovila, da tega ne namerava. Menda išče samo primerno pravno in tehnološko podlago. Že same govorice so vseeno zasejale nekaj strahu med največjimi ljubitelji glasbe. Vprašanje je sicer, ali bo z vedno večjo uporabo širokopasovnega interneta in vedno večjimi hitrostmi prenosa podatkov sploh kdaj možno ustaviti prosto izmenjavo multimedijskih datotek. Ena od domislic glasbenih založb so plačljivi glasbeni servisi, kjer si za nekaj deset dolarjev na mesec lahko prenesete številne mp3-je (veliko je glasbe starejših datumov), denimo Emusic.com. Toda nobeden od takšnih servisov za zdaj ni resnično zaživel.

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava