avstrija / Haiderjev puč

Koroški deželni glavar Jorg Haider je znova presenetil svoje koalicijske partnerje. Z dobro zrežirano akcijo je najprej prisilil k odstopu predsednico svoje stranke Riess-Passerjevo in svoje ministre v vladi Wolfganga Schuessla, ki so se preveč oddaljili od smernic neformalnega voditelja Svobodnjaške stranke Avstrije (FPO), se sam zavihtel na staro mesto predsednika stranke in avstrijskega kanclerja prisilil v razpis novih predčasnih parlamentarnih volitev. Vse to je Haider izvedel takoj zatem, ko je z izjavami o svojem ponovnem “dokončnem” odhodu iz politike mnoge komentatorje zavedel do te mere, da so ga samo nekaj dni pred opisanim “pučem” že odpisali z avstrijskega političnega prizorišča.

Strankarsko čistko je Jorg Haider izvedel po starem receptu, ob primernem povodu, zaradi katerega si je lahko nadel masko poštenjaka, in v trenutku, ko je bila črno-modra koalicija zaradi večmesečnih prepirov o nakupu novih lovcev in zunanjepolitičnih razhajanj že pošteno razrahljana. Zadnji prepir znotraj svobodnjaške FPO je bil banalen in je nastal ob vprašanju uresničevanja davčne reforme. Deželni glavar Haider in njegovi privrženci so zahtevali uresničevanje davčne reforme, ki bi razbremenila ljudi z nižjimi prihodki, kar je bila sicer ena glavnih predvolilnih obljub Svobodnjaške stranke. Podkanclerka Riess-Passerjeva je skupaj z ministri FPO v avstrijski vladi podprla stališče koalicijske partnerke OVP in predlagala, da bi načrtovano davčno reformo odložili na račun pomoči ob zadnjih poplavah. Haider se je temu uprl, zatrdil, da svobodnjaki "držijo besedo", in se odločno zavzel za uresničitev davčne reforme do leta 2003. Kompromisni dogovori z Ljudsko stranko so medtem po Haiderjevi zaslugi propadli, članstvo Svobodnjaške stranke pa je "spontano" zahtevalo sklic izrednega kongresa. Ko je predsedstvo stranke podprlo Haiderja in je 380 od skupno 750 delegatov zahtevalo sklic izrednega kongresa 20. oktobra, je vodilna, toda od Haiderja "odcepljena" svobodnjaška vladna ekipa morala priznati svoj poraz. Haider je znova dokazal, da je Svobodnjaška stranka dejansko njegova in da jo brez težav upravlja iz sence. Vodstvo Svobodnjaške stranke sta namesto Riess-Passerjeve začasno prevzela obrambni minister Herbert Scheibner in Hubert Gorbach. Na zasedanju predsedstva stranke v Linzu je prišlo do novega presenečenja - Haider je bil nenadoma znova predlagan za predsednika Svobodnjaške stranke. Za predsednika ga hočejo strankarski kolegi, Haider pa se funkcije sramežljivo brani z besedami, da to “ni njegova želja”.

Razkol znotraj stranke je Haiderju prišel znova prav za utrjevanje strankarske discipline. Haider ni skrival, da mu gredo liderske ambicije predsednice Riess-Paserjeve, ki jo je ob svojem umiku z mesta predsednika stranke zaradi sankcij Evropske unije sam postavil na vrh, vse bolj na živce. Ko so se v avstrijskem tisku pričele vrstiti pohvale na račun svobodnjaške ministrske ekipe, ki naj bi bila vse bolj “neodvisna” od pogledov koroškega deželnega glavarja, je bila usoda ministrov, ki so se preveč približali avstrijskemu kanclerju Wolfgangu Schuesslu, že zapečatena. Uporniško ravnanje vodstva stranke je neformalni vodja FPO sedaj izkoristil še za “prenovo članstva”. Avstrijski Standard je že objavil “tajni” seznam z imeni, na katerem so zapisana imena vseh “upornih” poslancev Svobodnjaške stranke, ki naj bi že v kratkem izgubili sedeže v njihovem poslanskem klubu. Tisti, ki odhajajo, tiho priznavajo, da so “pučisti” uspeli in da bodo nove volitve pripeljale do “popolnoma novega” poslanskega kluba. Začasni vodja stranke Scheibner poskuša čistke Svobodnjaških vrst minimalizirati. “V stranki ni nikakršnega razkola. Lahko bi rekli, da smo doživeli majhno delovno nezgodo. Sanacija je končana in takoj gremo dalje s polno paro.”

Avstrijske volitve bodo imele zagotovo pomembne zunanjepolitične posledice tudi za Slovenijo. Upor zoper postavitev dvojezičnih napisov, z referendumom podprto nasprotovanje obratovanju češke jedrske elektrarne Temelin in slovenski JE Krško, nasprotovanje hitri širitvi Evropske unije, grožnje z vetom pristopa novih članic zaradi Beneševih dekretov in avnojskih sklepov - to je že nekaj let železni repertoar Haiderjeve politike. Precejšen del tega programa je bil v bolj diplomatskem jeziku že zapisan v vladnem programu sedanje koalicije. Slovenski politiki so napetosti zmeraj zaobšli z dogovori, ki so bili sklenjeni z vodjem Ljudske stranke. Vendar je že od tedaj, ko je Haider dejal, da bi "Schuessla še vzel v svoj športni avto, vendar ga ne bi več obremenjeval z obračanjem krmila", veliko vprašanje, kdo ima pravzaprav glavno besedo pri zunanjepolitičnih vprašanjih. Šele sedaj mu Schuessel vrača z izjavo, da je “premirja konec”, da je Haider “od tega trenutka naprej konkurent” in da mu v njegovi stranki želijo “odvzeti čim več glasov”. Ni dvoma, da bo Haider v odgovor na to grožnjo letos jeseni, ko se le malo pred njegovim kongresom 10. oktobra znova prične avstrijski plebiscitni cirkus s patriotsko uglašenimi zborovanji, znova poskusil razvneti nacionalistične strasti.

Najnovejša analiza centra za raziskovanje javnega mnenja OGM kaže, da bi danes za svobodnjake glasovalo le 16 odstotkov volilcev. Leta 1999 je FPO na volitvah dobila 26,9 odstotka glasov. Socialistična stranka SPO s 36 odstotki še vedno ostaja najmočnejša avstrijska stranka. Ljudska OVP je s krizo pridobila in ima v tem trenutku okoli 31 odstotkov podpore. Dobro so se odrezali tudi Zeleni, ki imajo 14 odstotkov glasov. Okoli 63 odstotkov Avstrijcev podpira nove volitve in skoraj polovica (42 odstotkov) ocenjuje kot “zelo dober” predvsem položaj socialistov. Velika večina vprašanih prav tako nasprotuje kakršnikoli novi vladi, v kateri bi bili udeleženi svobodnjaki. Tako na primer okoli 33 vprašanih podpira modro-rdečo (VPO-SPO) koalicijo, nadaljevanje sedanje vlade pa podpira le 18 odstotkov vprašanih. Samo četrtina je tudi prepričana, da je pri zadnjem sporu med svobodnjaki res šlo za vsebinski spor, večina pa je prepričana, da so bili v ozadju le strankarski interesi. Strankarski in vladni puč, ki ga je sam izzval, bi se Haiderju lahko vrnil kot bumerang. Vendar pa je ob tem treba opozoriti, da lahko volitve odločijo tisti, ki ne bodo odšli na volišča. Do konca novembra je še, kot opozarjajo avstrijski komentatorji, cela “politična večnost”, mobilizacijski potencial Haiderjevih svobodnjakov pa je bil zmeraj velik. Že od leta 1983 imajo svobodnjaki in Ljudska stranka zmeraj dovolj veliko večino za sestavo koalicije, pred ključno razširitvijo Evropske unije pa bi mnogi radi videli Haiderja vsaj v vladi, ki bo branila “nacionalne interese”.