obletnice / Poosebljena emancipacija

Jesensko sonce je ta sobotni dan prav posebej razvajalo Ajdovščino. Pokrajine ni smelo pustiti na cedilu, saj se je začela trgatev, na ajdovskem letališču, obkoljenem z verigo Trnovskega gozda, Čavna in Nanosa, pa se je zbrala pisana množica ljubiteljev neba - zaprisežena letalstvu in padalstvu. Zvezde srečanja padalskih veteranov so bile nedvomno, poleg Zmaga Jelinčiča, ki je kot predsednik letalske zveze nekoliko nadležno iskal pozornosti snemalcev in fotografov, najstarejše in hkrati prve padalke na Slovenskem.

Živeti in umreti za letalstvo

65-letna Danica Repič, 62-letna Marija Slejko in leto dni mlajša Pavla Benko so bile vidno vznemirjene, saj so se ne glede na dolga leta po zadnjem skoku in zdravniški prepovedi odločile za skok v tandemu - v varnem objemu mlajše generacije. "Zdravnik mi je zaradi zdravstvenih težav (še pred kratkim sem bila na pol paralizirana) odločno prepovedal skok," je dejala najmlajša Marija, potem ko je na lastno odgovornost že skočila z letala PC-6.

Oči treh žensk in njihova pokončna drža pred skokom, ko so se smeje napotile k letalu, in po skoku so sevale naokrog mladost in pogum, kljub temu da so vse tri priznale, da jih je bilo pošteno strah. "Mene je vse to pomladilo, počutim se kot dvajsetletnica. Kot takrat leta 1957, ko sem prvič skočila," je povedala svetlolasa Danica, ki je bila v rumeni padalski uniformi tudi videti tako, kot se je počutila.

Ko so se ob govejem golažu potopile v spomine, je vsaka posebej poudarila, da so bili takrat lačni, a zelo dobri časi - časi pravega tovarištva. "Bili smo tovariši - kar ne morate reči kar vsakemu. Pomagali smo si med sabo; če je bilo treba, smo starše prosili za druge. Verjeli smo, da nas država, ki se je tedaj pripravljala na invazijo Sovjetske zveze, potrebuje," pojasnjuje vihrava Danica. "Delala sem v tekstilni tovarni, kjer so me, ker sem imela za sabo že več podvigov, izbrali, da grem na tečaj reševanja v elementarnih nesrečah, ki so mu sledili še skoki s padalom." Nikoli ni veljala za plašno. Domačini so recimo povedali, da se je med vojno, ko jo je italijanski vojak udaril po glavi, uprla. S padalstvom pa se je začela ukvarjati že v zgodnjem otroštvu. Kadar je hodila k verouku med dežjem, se je domov vedno vrnila s polomljenim dežnikom. "Pred cerkvijo sem se postavila na zid, visok kak meter in pol, odprla dežnik in skočila dol. To so bili tudi moji prvi skoki."

V skupini devetih fantov in naših treh junaških deklet, ki so se konec petdesetih s pomočjo jugoslovanske vojske po opravljenem tečaju prve pomoči prvi začeli spopadati z oblaki, je bil tudi Daničin bodoči mož, pozneje zavzet športni pilot. "Ko sva se poročila, mi je rekel, da je najprej letalstvo, potem pa jaz. In veste, ravno to ga je kasneje pobralo." Po več kot desetih skokih je Daničin mož prosil ženo, naj mu obljubi, da ne bo več skakala, ker se je bal zanjo. Sam pa se ni prenehal igrati z usodo. "Mi smo živeli za letalstvo! Hčerka je mislila, da bo postala stevardesa ..." Pred devetindvajsetimi leti se je Daničin mož skupaj s trinajstletno hčerko vkrcal v letalo, ki je nad ajdovsko Planino odpovedalo. "Betonski zid bolečine ob izgubi sem premagovala s tem, da sem šla v telovadnico, tekla sem na smučeh, streljala, hodila s taborniki itd." Zjutraj pred prireditvijo je šla odločna Danica po nemirni noči tudi na pokopališče. "Danes sem skočila v spomin na družino. Zjutraj sem jima rekla, da bom menda zvečer že z njima. Skočila pa sem tudi zato, da mladino spodbudim k boljšemu življenju. Jaz vam povem, kakor znam, vi pa boste že vedeli, kako to lepo napisati. Ampak, naj se mladi čim več ukvarjajo s športom, delajo kaj zase in ne mislijo na neumnosti." Dodala je še, da je sama s svojim skokom zadovoljna, čeprav se je bala, da jo bo telo izdalo.

"Moj mož se je pred skokom hecal, da bom imela, če se kaj zgodi, vsaj slavnostni pogreb," se pogovoru pridruži Daničina prijateljica Marija, ki med prvim skokom ni bila še niti polnoletna. Občutki pa so po njenem med skokom v tandemu celo boljši, kot ko je skočila prvič. "Današnja padala so čisto nekaj drugega, kot so bila tista, s katerimi smo skakali mi. To je bilo videti tako, kot bi vzeli eno rjuho, na sredi naredili luknjo in evo - imamo padalo." Mlajši padalci, ki so ta dan v Ajdovščini čakali na zaradi prireditve cenejši skok (večina jih je prav zasvojenih s padalstvom: živijo za to, da skačejo, imajo za sabo že več kot tisoč skokov in se ne nameravajo zaustaviti pri tej številki), skačejo z elektronsko nadevanimi dvomilijonskimi (tolikšna je namreč cena) sodobneži, v primerjavi s katerimi so starejša okrogla padala pravi muzejski eksponati. S starimi padali skačejo iz firbca le izkušenejši, ki trdijo, da je pristanek z "veteranom" veliko trdnejši, upravljanje z njim pa mnogo težje.

Za prvi trdni Marijin pristanek, ki je s svojimi komaj štiridesetimi kilogrami padla na zemljo čisto na robu letališča v Ajdovščini, so doma izvedeli, potem ko je že cela Ajdovščina besedovala o senzacionalnem dogodku. "Doma sem bila tepena. Mami je otrokom dosti več dovolila, tata pa je bil zelo proti. Zato pa toliko bolj razumem svojih pet otrok, s katerimi sem bila dvanajst let doma - pa mi ni žal," je pojasnila Marija. "Bila sem žilavo dekle, že pri petnajstih sem šla v tovarno delat. S prvo plačo sem kupila gojzerje in hlače, s katerimi sem tudi skočila." Nasploh so bili tedaj z opremo bolj na tesnem. Pavla, ki zase meni, da je bila nekakšen fantovski tip dekleta, si je čevlje za skok sposodila pri sestri. "Bila sem Daničina prijateljica. S fanti, ki so bili v skupini, smo bili kot ena družina. Naš pilot je bil recimo zmeraj poln vicev - rekli smo mu primorska burja, pa čeprav sploh ni bil Primorec. Bilo pa je tako, da smo namesto k maši hodili na tečaj." Tudi pri njej doma oče ni bil preveč navdušen nad njenim pobalinstvom: "Dobila sem jih, a padalstvu se nisem odrekla."

Tedaj na mestu ajdovskega letališča ni bilo skoraj ničesar, zato je bilo potrebnega tudi veliko prostovoljnega dela - dvanajst učencev je tako letališče očistilo, kosili so travo itd. Drugače pa je, kot pravi zgodovina, prvi v Sloveniji skočil češki cirkusant, in to leta 1903. V nepojasnjenih okoliščinah si je padalec pri doskoku zlomil obe nogi. Tri najstarejše slovenske padalke zatrjujejo, da v njihovi, sicer krajši zgodovini skokov takih nesreč ni bilo. "Enkrat je celo ekipo zaradi nenadnega vetra neslo čez cesto, pristali smo celo na nekih žicah, a na srečo nepoškodovani."

Medtem so se na letališču tudi tisti najmanj opogumljeni po ogledu fotografij s konca petdesetih odločili, če ne za skok, vsaj za krajši panoramski ogled s PC-6.

Ker letal PC-6 ni bilo dovolj, je majhen veteranček An-2, ki je bil videti vse prej kot varen, brez oddiha odnašal v višave ajdovskega neba novih dogodivščin željne padalce. Nasploh pa je ta An-2 vsega občudovanja vredno letalo, saj ni povsem jasno, kako lahko tako majhna in od spoštljive starosti škripajoča škatlica (v Sovjetski zvezi so jih začeli proizvajati leta 1947) vsrka vase do pet tandemov in še nekaj solo padalcev, ki so se vrgli iz letala na višini 3500 metrov. Vsi smo čakali na skok Jelinčiča, ki pa se je omejil le na rokovanje z najstarejšimi junakinjami dneva. Slednje bi lahko glede na to, kaj in kdaj so to počele, označili ne samo za prve slovenske padalke, temveč tudi za prve emancipirane Primorke. Vsa ta živahnost na letališču, ki je trajala, dokler se sonce ni skrilo za hribe, pa kaže na to, da ima ob pomoči vojske začeta padalska tradicija brez dvoma dobro zaledje v Ajdovščini.