šport / Smučar, nogometaš in še šprinter

Z nogometom se bom zagotovo še kdaj ukvarjal. V atletiki pa bom, dokler ne bom dosegel svojih ciljev. Atletika je pač moja ljubezen. Sicer pa sem skorajda prej smučal kot shodil. Oče je bil namreč učitelj smučanja. Nekaj časa sem smučal, potem je začela trpeti šola. Treningi so bili precej naporni, precej denarja je šlo za opremo, zato sem nehal. Drugače sem imel v življenju toliko poškodb, da mislim, da imam najdebelejšo kartoteko v Kliničnem centru. Pri smučanju sem si poškodoval obe koleni, glavo sem imel razbito, ko sem pri petih letih dobil gugalnico vanjo ... Vse to zaradi hiperaktivnosti.

Smučanju je sledil nogomet?

Smučati sem nehal nekje v prvem letniku srednje šole. Sicer nisem bil kaj posebnega, toliko da sem tekmoval. Prvi in drugi letnik so bila bolj ali manj gimnazijska leta. Nato sem bil na nekem žuru s kolegi z Broda in tam smo se odločili, da začnemo brcati. Vsi smo šli igrat v klub Tabor 69, kjer me je na prijateljski tekmi z Olimpijo opazil njen trener in me povabil v svoj klub. Tehnike sicer nisem imel, imel pa sem hitrost in kondicijo, tam sem se navadil tudi discipline. Ritem je bil zelo hud in bil bi zadovoljen, če bi še imel toliko kondicije kot takrat. Zjutraj sem vstal, tekel na Šmarno goro, se s kolesom odpeljal v šolo, potem pa sem šel še na trening. S športom sem se pač hotel dokazovati. Z mladinci Olimpije smo bili leta 1995/96 pokalni in državni prvaki. Igral sem na različnih pozicijah, desno krilo, špica, nato v obrambi. Takrat sta z mano recimo igrala tudi Suad Fileković in Muamer Vugdalić. Nogomet sem potem pustil zaradi poškodbe noge in kasneje sem se vpisal na fakulteto za šport, kar je bila velika napaka. V začetku je bilo v redu, ker nisem nič resno treniral. Vendar vsem športnikom odsvetujem DIF, ker se bodo morali odločiti med kariero športnika in med študijem. Enostavno je na DIF-u preveč drugih vaj, kombinacija z vrhunskim športom je nemogoča.

Šele takrat si začel trenirati atletiko?

V atletiko sem padel čisto po naključju. Prijatelj, tudi atlet, mi je rekel, naj se poskusim v atletiki. Sedaj mi ni žal, bilo pa mi je sicer kar nekajkrat. Atletika je hudo garanje, veliko je odrekanja. Če primerjam nogomet in smučanje, skupaj ne sežeta do kolen atletiki. Drug problem so finance in preživetje. Moraš se znajti sam.

Ampak najbrž te je tek tudi prej zanimal. Si tekmoval recimo vsaj na šolskih tekmovanjih?

Edina tekma, ki se je spomnim, je bila v četrtem razredu na peščenem tekališču Gimnazije Šentvid. Mama, včasih je bila tudi atletinja, mi je rekla, naj tečem bos, saj bom kar letel, ker me bo pikalo v podplate. In sem zmagal bos.

Lani si potem postal celo atlet leta. V javnosti pa si zbudil več zanimanja s svojim za marsikoga nenavadnim videzom.

Svoj imidž sem znal izkoristiti. S trudom sem dobil nekaj sponzorjev, tako da za zdaj lahko živim. Šprintati so bile moje sanje iz otroštva. Da nekaj narediš sam. V moštvenem športu, kot je nogomet, je prisotno prijateljsko ozračje, pri individualnem športu si sam cela ekipa.

Kako uspešen si bil na začetku?

Uvrščal sem se v B-finale. Med petnajstim in šestnajstim mestom. V Sloveniji je huda konkurenca med šprinterji, kar je zelo dobro zaradi napredka. Vseskozi obstaja neka rdeča nit med dosežki enega in drugega.

Kar nekaj tekmovalcev vas je glede dosežkov precej izenačenih, skupaj pa ste tudi dokaj solidna štafeta.

Če je letos ne bo, bo polomija. Že lani bi lahko kaj naredili. Očitno ni zanimanja. Ni pravih treningov, vseskozi se nekaj mešetari. V štafeti nastopajo tekmovalci, ki so rezultatsko slabši od nekaterih drugih. Letos si upam napovedati, da bo državna štafeta sestavljena iz članov našega kluba, saj imamo štiri najhitrejše šprinterje. Če ne drugega, bom vse skupaj poskušal urediti sam. Vsaj to, da bi trenirali enkrat na teden. Štafeta se pač dobiva pri predajah.

Kako hitro pa si napredoval? Vsi drugi so najbrž atletiko trenirali že dolgo.

Vsi so sicer pravili, da sem prepozno začel, toda to me je reševalo. Ni mi težko trenirati šest ur na dan. Po naravi sem garač. Z voljo lahko ogromno napraviš. Na teden dvanajst treningov namesto petih.

Precej si tetoviran. Od kod ljubezen do tatujev?

Prvi tatu na roki sem si dal narediti v sedmem razredu. Imel sem neko odštekano sosedo, ki me je malo nalezla. Sicer pa sem navajen ekstremnega življenja. Imel sem obdobje, ko sem ogromno hodil na partije. Bili smo eni prvih rejverjev. Oni so bili ekstremni na svoj, jaz pa na svoj način. S partija sem šel neprespan na tekmo, prej sem mogoče kakšnega spil ali skadil, drugega nič. Po tekmi pa nazaj na after. Ogromno neke energije, ko sploh ne veš, od kod prihaja.

Vtisnjenih imaš kar nekaj kitajskih pismenk, na rokah, po vratu ...

Te na prstih so moje. V Novicah so to hoteli celo prevajati. Najeli so prevajalca, a mu je uspelo točno prevesti le en znak. Sicer pa se ukvarjam tudi z budizmom. Na univerzijadi v Pekingu sem celo osebno spoznal nekega budističnega meniha.

Tvoji tatuji so najbrž tudi talismani?

Ta dva na vratu sta. "Positive energy is pure power." To je moj življenjski moto. Sicer sta bolela tako, da tega nikomur ne priporočam. Tetoviral si bom še ves hrbet in si dal narediti še dva na nogi, potem pa bo dovolj. Na rokah imam sedaj črnega panterja, ki leze iz kože. To sem si dal narediti lani, ko se je v meni prebudila žival. V športu in tudi na splošno, če želiš uspeti, moraš imeti v sebi nekaj živalskega. Vse zadeve povezujem sicer malo globlje. Pogosto mi kakšna "neumnost", ki jo naredim, dvigne samozavest.

Zakaj pa budizem?

Ne vem. Doma smo bili ateisti. Meditacija je nora zadeva. S tem se ne ukvarjam več kot eno leto, vendar mi je uredila stvari v glavi. Sedanja poškodba je sicer naredila svoje. Bolj kot verske pobiram ven pozitivne stvari vzhodnjaškega načina življenja. Vzhodnjaki so sicer prav tako egoistični kot zahodnjaki. Zahod je egoističen, kar zadeva denar, vzhodnjaki pa so bolj egoisti v osebnem smislu. A tudi Kitajska postaja prozahodna. Del Pekinga je zelo moderniziran.

Na drugi roki imaš tetovirano oko.

Predstavlja naravno hiperenergetičnost.

Ti pogled na tatuje povečuje energijo?

Nerad se gledam v ogledalo. Kvari sliko v glavi. Ni dobro za ego. Teče se po tleh.

Pa imaš težave zaradi videza? Kako na to gledajo sotekmovalci, sploh pa trenerji?

Vseskozi sem imel težave. Nekaterim gre v nos, ker sem recimo bolj zanimiv za medije kakor drugi tekmovalci.

Omenil si, da si bil eden prvih rejverjev. Toda različne pomožne substance so bile zate, ker si vrhunski športnik, prepovedane.

Sploh nisem razmišljal, da bi recimo kaj vzel pred tekmo. Škoda se mi zdi vsega truda, ki sem ga vložil.

Kje so skrajne meje tvojih dosežkov? Šprint se zdi domena temnopoltih karibskih šprinterjev.

Razlika med nami in njimi je, da moramo mi vložiti veliko več truda. Ampak na pomembnih tekmah smo vsi enaki. Če boš psihično bolj pripravljen, ni težav. Sam sem že premagoval tudi temnopolte tekače.

Kakšen je tvoj rekord na 100 metrov?

10.33.

Lahko napreduješ do meje 10.00?

Ne. V letošnji sezoni računam na 10.21, to je norma za olimpijske igre v Atenah in letošnje svetovno prvenstvo. Lani sem bil bližje temu dosežku kot letos, vendar nisem imel sreče z vetrom.

Ti šprint na 100 metrov najbolj ustreza?

Najprej so govorili, da mi najbolj ustreza 60 metrov, potem 100 metrov, tekel sem tudi na 200 metrov. Sam bi rekel, da mi najbolj ustreza 100 metrov, 60 metrov se prehitro konča in lahko te izloči vsaka najmanjša napaka. Pri stotki pa se da še kaj popraviti.

Imaš kakšne športne ali tudi siceršnje vzornike?

Rok Petrovič in Dražen Petrović. Med atleti pa Marion Jones in Maurice Green.

Kam se po rezultatih trenutno uvrščaš v Evropi? Koliko je boljših od tebe?

Sem sedmi na 60 in deveti na 100 metrov. Lani sem preveč garal in se decembra poškodoval, zato letos še nisem najboljši. Sedaj sem imel 16 tekem v dobrem mesecu, a še okrevam. Sodelujem z Robertom Wagnerjem, menedžerjem Jolande Čeplak. Spravil me je na mitinge, ki dejansko pomenijo nagrado za trud, vložen v atletiko. Če bi mi to kdo dejal pred štirimi leti, ko sem hotel atletiko pustiti ...

Kako pomembno je, v katerem klubu si? Klubov je pri nas ogromno, zaradi sporov nastajajo vedno novi in novi.

Glede financ, kolikor jih pač je, so pomembni. Toda zunaj sem se pogovarjal z ljudmi, ki so se čudili številu trenerjev in klubov v dvomilijonski državi.

Kakšni so treningi - skupinski ali individualni?

Malo v skupinah, pretežno pa so posamični.

Si moral zelo povečati mišično maso za šprinterja?

Moč je pomembna, toda gre za surovo moč, ki jo moraš najti v sebi. Čim bolj suhljat videz in čim močnejši, to je ključ do uspeha. A to je malo težje, ker je treba najti razmerje med mišicami, ki se večajo s treniranjem.

Tvoj trener je Srđan Đorđević, ki trenira tudi Merlene Ottey. Ti ona kdaj svetuje?

Odprta je in pogosto se pogovarjam z njo, ker mi to koristi. Slovenija se ne zaveda, koga ima. Frankie Frederics mi je na neki tekmi dejal, da ni vedel za Slovenijo, dokler ni sem prišla Otteyjeva.

Pri nas je vseeno v ospredju ženska atletika: Brigita Bukovec, Alenka Bikar, Jolanda Čeplak ... Prav odmevnih moških dosežkov, razen Cankarjevih v skoku v daljavo, pravzaprav ni.

Ne vem. Če želiš vrhunske izide, moraš imeti dobre posameznike. Med dvema milijonoma prebivalcev nimaš tekočega traku za športnike. V šprintu se dvigujemo, ampak če na državnem prvenstvu nastopa šest ali sedem tekmovalcev, manjka konkurenca.

Kaj je tvoj skrajni domet - recimo četrtfinale svetovnega prvenstva?

Imel sem drugačne cilje, a glede na okoliščine sem zadovoljen že s samo uvrstitvijo. Cilj je priti skozi prvi krog, vse drugo je uspeh. Odvisno bo od različnih razmer, ki se pojavijo na tekmi. Prvi veliki cilj so Atene, nato pa Peking 2008. Do takrat sem pripravljen trenirati atletiko, nekje do 31. leta. Toda če pogledamo gospodično Merlene, ki je stara 42 let in ima tretji rezultat na svetu ...

Boš nastopal na grand prixih?

Odprte imam vse možnosti, odvisno je od poletnih priprav. Letos se je odprla še superliga in dobro je, da je čim več takšnih tekem - za spoznavanje ljudi in življenja.

Kaj pa doping? Šprinterji ste vedno na tapeti pri dopinških obtožbah. Kar nekaj najboljših je padlo na testih.

Vse je odvisno od denarja - če ga imaš toliko, kolikor mislim, da ga nima nihče v Sloveniji, imaš preparate, ki so desetkrat dražji in niso doping. Pri nas so lahko doping kapljice za nos. Ko imam dopinške teste, imam zdravila in vitamine vedno s seboj, ker ne moreš vedeti, kaj je v posameznem preparatu. Športniki najpogosteje niso nič krivi, naj kdo pogleda širšo sliko.

Pri nogometu večina dopingirancev dobi največ nekajmesečni suspenz, pri atletiki so kazni precej strožje.

Rešitev je profesionalna atletika, kot v ZDA. Ampak to znova ni rešitev ...

Glede na rezultate bi moral nastopiti že leta 2000 na olimpijadi v Sydneyju. Toda malo pred odhodom si izpadel iz olimpijske odprave.

Ne vem, slišal sem veliko zgodb. Dva meseca pred tekmo so objavili, da gredo prvi štirje. Teden pred njo sem fizično in psihično pregorel. Hrvaška je, recimo, vzela tri rezerve, mi pa smo šli brez. Zatem sem padel v polletno krizo.

Naslednja olimpijada je že prihodnje leto.

Olimpijske igre so kar velik cilj, vso energijo in treninge bom usmerjal proti igram v Atenah. Če bo olimpijada sploh tam zaradi ogromnih težav s prometom. Sicer pa bi rad nekoč postal prvi belski šprinter, kar je mogoče celo previsok cilj.

Koliko so tvoji tekmeci močnejši, koliko dlje trenirajo?

Pričeli so kot mladinci. Sam sem živ dokaz, da lahko začneš tudi pozneje. Leta so relativna, v atletiki pa za dosego cilja porabiš deset let. Eni imajo še daljši staž, pomembna pa je motivacija. Ampak svoj maksimum lahko dosežeš že pri 17, 18 letih, kar ni dobro za nadaljevanje kariere.

Za kaj potem gre - za pravo osebnost ali za pravo izbiro športa?

Že kot otrok sem sanjal o tem, predispozicije za šprint so bile s smučanjem in z nogometom idealne, voljo tudi imam ... Ne vem. Morda je bila vse skupaj sreča.

Se lahko ob atletiki ubadaš še s kakšnim drugim športom?

Profesionalno ne, drugače pa mi trener ne pusti. Sicer pa se je to pokazalo lani na smučanju - dobil sem moč in tehniko, pa še nove smuči, in to kar leti. Celo vabili so me, da bi morda spet poskusil smučati ...

Morda te ne pustijo, da ne pobegneš atletiki?

Sedaj že z navadno žogo zabijem koš, tako da menim, da bi uspel tudi v košarki.