bušiji / Interpretacija sanj

In vi ste mislili, da Bush ne more spati. Da ponoči vstaja in nemirno koraka po sobi. Da se premetava po postelji in bulji v strop. Da prižiga in ugaša televizijo. Da tu in tam celo rukne kak šnops. Da živčno gricka prestice. Pozabite! Stres mu ne pride do živega. "Vsak dan berem Biblijo. Vsak dan telovadim. In ponoči odlično spim." Voila! Zdaj se seveda vprašate: kako to, da Bush tako mirno spi? Očitno se mu zdi, da ima vse pod kontrolo. Ali pa to vsaj verjame - s pomočjo Biblije in fitnessa, se razume. A po drugi strani - le zakaj ne bi verjel, da ima vse pod kontrolo? Ne pozabite, kaj se je zgodilo na začetku marca - britanski Observer je razkril, da Bushevi fantje v Združenih narodih uporabljajo zelo umazane tajne trike. Specifično: iz memoranduma, ki ga je Frank Koza, visoki oficial Nacionalne varnostne agencije (NSA), razposlal ključnim agentom in "prijateljskim", ameriškim interesom prijaznim obveščevalnim službam, je razvidno, da - na zahtevo Condoleezze Rice, svetovalke za nacionalno varnost - prisluškujejo telefonom tujih delegacij v Varnostnem svetu. Da prestrezajo njihove maile. Da jih nadzorujejo - in to masivno, intenzivno, ultra agresivno, še posebej diplomatske delegacije, ki so še "neopredeljene", ki še "visijo" (Angola, Kamerun, Čile, Mehika, Gvineja in Pakistan). Skratka, Bush jih skuša imeti pod kontrolo. Zakaj, se ve - bušiji hočejo v Varnostnem svetu dobiti podporo, ki bi avtorizirala napad na Irak, zato so si priskrbeli špijonski vpogled v zasebnost, "odvisnosti", "pogajalske pozicije" in "volilne nakane" posameznih tujih delegacij. Kar je srhljivo in predvsem ilegalno. Bush mirno spi, medtem ko njegovi fantje in dekle terorizirajo in omalovažujejo demokracijo, hja, najbolj svete temelje demokratičnega odločanja.

Bušiji so torej spet zblamirali sebe in demokracijo, toda Bush sanja naprej. Kot da ni nič. Ni čudno, največji ameriški časopisi (Los Angeles Times, New York Times), največje TV mreže (ABC, CNN, MSNBC) in največje tiskovne agencije (Reuters, Associated Press) o tem škandaloznem razkritju - o tej blamaži Busheve administracije - niso niti pisnile. Ironično, o tem ni nobene rekel niti famozni Washington Post, ki je razkrinkal Nixona in Watergate. Še bolj ironično, urednik Washingtona Posta je zdaj prav Bob Woodward, "raziskovalni novinar", ki je osebno razkrinkal afero Watergate, Nixonovo prisluškovanje konkurenčni politični stranki... ee, opoziciji. Bushev nediplomatski in ilegalen pristop k demokraciji ga ne moti. Tudi Bushev nediplomatski in ilegalen pristop k zunanji politiki ga ne moti. Le zakaj, huh - Bushev nediplomatski in ilegalen pristop k demokraciji in zunanji politiki je postal tako samoumeven, da izgleda kot nekaj normalnega, legalnega in legitimnega. Bush je svojo ilegalno logiko poslovanja že zdavnaj legaliziral, kar seveda pomeni, da ni legaliziral nič drugega kot svojo nesposobnost ločevanja med demokracijo in represijo, med demokracijo in avtokracijo, med demokracijo in diktaturo, med demokracijo in nastavljenimi, marionetnimi režimi.

Okej, da je v Belo hišo prišel z manjšino, ne pa večino glasov, vemo. Da po eni strani ruši Sadama Huseina in da po drugi strani evforično podpira mnoge napol fevdalne, represivne, monarhoidne diktatorje (zalivske, srednje-azijske, pakistanskega), tudi že vemo. Njegovo ločevanje med "malopridnimi" in "dobrimi" diktatorji, med diktatorji, ki ga ne ubogajo, in diktatorji, ki ga ubogajo, je velik, res velik, katastrofalno velik prispevek k razumevanju in promociji demokracije. Zakaj je pakistanski diktator Mušaraf, ki ima jedrske konice obrnjene proti Indiji, ideal demokracije, ni jasno. Bush se rad pohvali, da je v Afganistan pripeljal svobodo in demokracijo. Ja - in kako je to storil? Tako da je nastavil svojega človeka, svojo marioneto. Hamid Karzai je prišel od zunaj, ne pa od znotraj, iz vrst opozicije, ki je v Afganistanu bila mučni boj s talibanskim režimom - ne, demokracija nima nič z njegovim prihodom na oblast. Jasno, to isto salto hoče Bush izvesti tudi v Iraku - novega vladarja, marioneto, hoče pripeljati od zunaj, iz vrst iraške diaspore, mimo demokratičnih procesov, heh, za začetek, "za nedoločno prehodno obdobje", pa kani iraško oblast itak prepustiti kar svojemu generalu, čemur se zdaj bučno upira celo sama iraška opozicija. Tipično, ne. In če smo že ravno pri tem: Bush starejši je leta 1991 Kuvajt osvobodil iraškega diktatorja, pozabil pa ga je osvoboditi kuvajtskega diktatorja!

Iskreno rečeno, Bushu gredo trenutno najbolj na živce demokratično izvoljeni predsedniki, saj veste, francoski, nemški, belgijski, ruski, venezuelski in tako dalje. Z eno besedo: Bushu gre trenutno najbolj na živce prav demokracija. Demokratično odločanje, glasovalni aparat, volja večine. Samo pomislite, kaj nenehno ponavljajo Bush in njegovi: če Varnostni svet ne bo odobril napada na Irak, bodo Združeni narodi postali "irelevantni". Pomeni: če ne bo po naše, Združenih narodov ne bo več! Če Varnostni svet ne bo izvolil naše "opcije", potem bomo šli nad Irak sami! Demokracija je za Busha le ovira, le nebodigatreba, le evil. Ni kaj, Bush se bolje razume z diktatorji kot pa z demokratično izvoljenimi parlamenti. Še več, zanj ni trenutno nič hujšega od parlamentov. Recimo: turškega. Bušiji so dobesedno ponoreli, ko je turški parlament zavrnil vse ameriške ponudbe in sklenil, da ameriške vojske ne spusti na svoje ozemlje. Le zakaj tak bes - turški poslanci so pač glasovali in demokratično odločili. Toda ne, bušiji so to demokratično odločitev razumeli kot izdajo, kot nož v hrbet. Hja, bušiji so bili besni in užaljeni, še toliko bolj, ker jim "pravilne" demokratične odločitve ni uspelo niti kupiti.

Kupiti? Kupovanje glasov in podkupovanje sta kakopak zanikanje demokracije, bolje rečeno, demokracijo pehata v "irelevantnost". No, Bush bi rad demokracijo očitno naredil čimbolj "irelevantno". Čimbolj nepomembno. Turčiji je za "pravilno" demokratično odločitev ponudil 15 milijard dolarjev, v kešu in kreditih, in - norost norosti! - okupacijo kurdskega dela Iraka. Skratka, v podkupnino ni vključil le ameriškega kapitala, ampak že kar tudi del vojnega plena - Kurde! Oh, nič novega, še manj presenetljivega. Tudi Bush starejši je namreč leta 1991 v kupovanje glasov, ki so v očeh svetovne javnosti legitimirali napad na Irak, zmetal milijarde. Mali Bush sledi tej logiki podkupovanja. In tako kot je legaliziral ostale ilegalne pristope k demokraciji in zunanji politiki, je legaliziral tudi logiko podkupovanja, hočem reči - podkupovanje se mu zdi tako samoumevno in normalno, da ga sploh več ne skriva. Bush podkupuje vse po vrsti. Egipt bo v zameno za eksplicitno, pisno podporo dobil bajno posojilo. Tudi Jordanija bo v zameno za namestitev ameriške vojske ob vseh posojilih dobila še "dodatno pomoč", milijardo dolarjev. Izrael bo v zameno za tajne podatke in urbano-gverilski know-how - oh, in za obljubo, da se ne bo vmešaval v vojno in potencialno destabilizacijo regije! - dobil celo serijo posojil (12 do 14 milijard), katerih direktni garant bo Busheva vlada. Poljska bo v zameno za podporo dobila epsko posojilo za nakup magičnega bojnega letala F-16. Bolgarija, članica Varnostnega sveta, ki je že podprla Busha, je ostala "relevantna", zato ji je Bush obljubil, da ji bo Irak po "zamenjavi režima" odplačal vse stare dolgove. Ni izključeno, da je tudi Sloveniji podpis na vilenski deklaraciji prinesel "bolgarsko opcijo" (ja, tudi do Slovenije ima Irak stare dolgove), navsezadnje, pri pisanju vilenske deklaracije je sodeloval znani biznismen in lobist Bruce Jackson, nekdanji podpredsednik korporacije Lockheed Martin (F-16) in trenutni predsednik Komiteja za osvoboditev Iraka.

In narobe: tiste dežele, ki ne kanijo podpreti Bushevega pohoda nad Irak, čaka kazen. Mehiki, Čilu, Angoli in drugim "visečim", še "neopredeljenim" članicam Varnostnega sveta grozijo s sankcijami - z odvzemom posojil in pomoči, pa tudi z ukinitvijo pogodb o prosti trgovini. Lepo prosim, Mehičani, ki prihajajo na delo v Ameriko, se lahko kar poslovijo od obljubljenih delovnih dovoljenj. Nemčiji grozijo z izselitvijo ameriških vojaških baz, kar naj bi jo ekonomsko pokopalo. Franciji grozijo z bojkotom vsega francoskega, tudi peugeotov - nedavno so v Nashvillu enega demonstrativno demolirali. Z macolo. Udrihali so veterani zalivske, vietnamske, korejske in II. svetovne vojne. Grožnje, ultimati, izsiljevanje, retaliacije, dedlajni, podkupnine - popolna definicija Busheve sanjske demokracije, popolno gojišče kaosa in nonsensa. Na Aljaski najdejo severnokorejsko testno konico, Izrael zgazi Palestince, kapital za fundamentalistične teroristične napade - tudi za tistega na Baliju - prihaja iz Savdske Arabije - hej, koga briga! Bush išče podporo za "zamenjavo iraškega režima". Išče pa tudi provojne zvezde, ki bi njegovo podjetje legitimirale. Ko je nedavno pricurljalo, da je Harrison Ford za vojno, so se začele bušijem sicer cediti sline, toda Fordov agent je takoj zatem sporočil, da Harrison Ford ni za vojno, je pa za "zamenjavo režima", toda za zamenjavo režima na obeh straneh - v Iraku in Ameriki!