Bilten upora / Napačna država

Babilon je žalosten. Angleži in Nemci so odnesli, kar je bilo vrednega, ostali so kupi preperele opeke in delno rekonstruirano notranje obzidje. Mesto, zibelka civilizacije, je moralo biti veličastno. V kraljevo palačo je vodila deset metrov široka asfaltirana cesta. Sredi ruševin se na vzpetini šopiri Sadamova rezidenca. Če bi živel v deželi, v kateri za vsakim vogalom stoji moj portret ali kip, bi gotovo emigriral! Sam odvrne: že, že, ampak mož se ves čas skriva pod zemljo in vsega tega enostavno ne vidi. Cesarjeva nova oblačila. Kerbala je precej zastražena, tukaj je doma šiitska večina. Sonce je zašlo. V trenutku, ko nas prijazni policaji spustijo na cesto, ki je sicer zaprta za promet, se iz veličastne mošeje zasliši muezinov poziv verujočim. Reka ljudi nas posrka v notranjost, na ogromno dvorišče. Družine sedijo po tleh in večerjajo, poleg njih ljudje padajo v verski zanos. Eden od gospodov z zeleno-rdečimi turbani požegna našo prisotnost pri najpomembnejši molitvi v tednu. Posvetna oblast ima nekaj več dvomov, a ko ji zagotovim, da se še istega večera vračamo v Bagdad, je vse urejeno. Previdno se gibam skozi zamaknjeno množico. Noben znak ne izdaja moje pripadnosti Živemu ščitu, tu sem pač bledolični nevernik, nič več. Me bo udaril kakšen fanatik? Neverjetna je moč predsodkov. Seveda je vse v redu, kamera ni problem. Predstavljajmo si, da se na katoliškem shodu pojavi en tak bradat model s turbanom na glavi in slika vsepovprek. Ajse, ki je muslimanka, spustijo v pozlačeno mošejo, Sama ne, zaradi kratkih rokavov. Jaz niti ne poskušam, raje na dvorišču debatiram o Jugoslaviji in Titu. Pred mošejo nas napadejo lačni otroci. Sam naivno poda dva bankovca in množica rok ju v hipu raztrga. Potem se jih ne rešimo več, dokler se ne zatečemo v notranjost restavracije, kjer premožnejši uživajo svoj privilegij. Mošeja, ki ima nekaj sto metrov naprej sestro dvojčico, je obkrožena s hoteli za romarje. Na strehi vsakega od njih hrumi ogromen električni agregat. Pajčevina žic se kaotično razteza v vse smeri.

Ubogam nasvet gospoda Ajada in se navsezgodaj naslikam na Suk el Rasilu, najstarejši bagdadski tržnici, ki neprekinjeno obratuje vsak petek, že 1200 let. V neposredni bližini je mošeja Khalifa, druga najstarejša v Bagdadu, poleg najstarejše bagdadske cerkve. Na suku se trguje izključno z živalmi. Največ je perjadi, vse živo, od žalostnih orlov, treniranih sokolov do vseh vrst kokoši, gosi, golobov in okrasnih ptic. Gneča je totalna, v kotu med smetmi zagnani trgovci demonstrirajo sposobnosti svojih borilnih petelinov. Zatavam globoko v notranjost, neki gospod me zgrabi za roko in me odpelje h kačam, škorpijonom, ribam, oslom, konjem in kravam. Na nekem dvorišču renčijo dresirani nemški ovčarji. Pes v islamskem svetu ni popularna žival, osel ga je, tako kot povsod po svetu, najbolj najebal. Nekaj ur kasneje sem na ulici, ki nosi ime najslavnejšega iraškega pesnika, El Mutanabija. Tu se prodajajo knjige, tu mirno kramljajo bagdadski intelektualci. Prodaja se vse, od starih izdaj Korana do čeških slikanic za otroke. Vstopim v majhno tiskarno, nemški stroj iz leta 1930 kašlja in sika, kovinske roke vztrajno podajajo liste, med valji mezi židka barva. Za vogalom, ki se imenuje po še enem slavnem pesniku, sta legendarni kavarni, kjer se zbira možganska smetana. Al Rašid je živel v trinajstem stoletju, njegova slava je segala čez meje arabskega sveta. Bil je homoseksualec. Ko so ga enkrat zalotili in presunjeno vprašali, pa dobro, človek, kaj pa ti delaš, jim je odvrnil: po naključju sem se zakotalil nanj, od spodaj navzgor. Odnesel jo je brez posledic. V kavarni Hasan Ađmi vlečem iz nargile, srebam čaj in prisluškujem čebljanju upokojencev. V kotu je nekakšno kurišče, tam se pripravljajo nargile. Z antikviranega TV-sprejemnika zamiglja Veliki dobrotnik, intervjuva ga famozni ameriški novinar, ki se ga spomnim iz vojne leta 1991. Stal je na terasi svojega hotela, medtem ko je v ozadju sterilno migljal ameriški ognjemet. Lepe barvice, nobenih žrtev. V resnici masaker, marinci so temu rekli streljanje na glinaste golobe. Tokratna vojna bo neprimerno hujša, Bush misli že prvi dan izstreliti toliko vodenih izstrelkov, kot jih je njegov ata odvrgel v vsej vojni. Iz tukajšnje perspektive ne vidim bistvene razlike med obema režimoma, eden operira analogno, drugi digitalno. Sadam laže ne toliko, pa več možganov ima v glavi, to je gotovo. Po intervjuju spoštljivo mrmra pred popisanim zidom, kot bi se poslavljal, me prešine. Vojna bo. Popoldne obiščem prve žive ščite, ki so se preselili na enega od strateških civilnih ciljev - v elektrarno Davra. V Iraku je vse na nafto, seveda, za en evro dobiš 250 litrov dizelskega goriva! Štirje visoki dimniki se pnejo v nebo. Zaposleni me povabijo na 33 metrov visok generator ali kaj že. Razgled je fenomenalen. Tigris se kot kača vije skozi bagdadske četrti, ki jih prekinjajo palmovi nasadi. Snemam lahko, kjer hočem, kar hočem.

Dan za konflikt. Dr. Hašimi je znerviran, takega babilonskega kaosa gotovo ni pričakoval. Postavlja ultimate, zavite v diplomatski celofan. Ščitniki mu odgovarjajo z ostrejšimi ultimati, brez celofana. Za bolnišnice gre. Zdravniki nas v njih nočejo imeti, že tako so prenatrpane. Ščitniki poudarjajo pozitiven medijski učinek. Koga naj mediji sploh še brigajo, vsako besedo, ki pride iz naših ust, obrnejo v živo nasprotje. Nekatere ljudi zgrabi panika, izgubili smo nekaj deset prostovoljcev. Popolnoma nepotrebno, človek je pač dobil ukaz, tako ali tako pa se tukaj večina stvari dogovori pod mizo, ne na javnih forumih. Erik je recimo dosegel, da je v pediatrični kliniki lahko petnajst prostovoljcev. Živci so na tenkih žičkah, medkulturnih nesporazumov je temu primerno veliko. Ob dvanajstih izpelje kurdski umetnik Salih pred sedežem OZN akcijo z imenom drevo miru. Bele blazine, ki so jih popisali in porisali prostovoljci, razobesi na drevesu pred vhodom. Dokler je OZN v Bagdadu, ne bo bombardiranja, mi zagotovi nemški diplomat, ki je z delegacijo v Bagdadu. Spoštujem vaša prizadevanja, mi reče in mi v roko potisne kubansko cigaro Romeo y Julietta.

Odpeljem se v vodno postajo 7. april. Trije delavci zagnano razbijajo tla, jutri bodo tam prhe in umivalniki. Nastanitev je skromna, je pa zato ekipa nadvse privlačna in - drugače od nekaterih drugih - popolnoma nekonfliktna. Simpatična upokojenka z Dunaja mi razlaga, kako je naneslo, da je pripotovala z dvema mladima trockistoma. Presenečen sem nad številom mirovnic in mirovnikov, ki so že zdavnaj srečali Abrahama, pa tudi srečen - njihova umirjenost je zlata vredna. Zvečer je eden tistih neumnih sestankov, na katerih se mlati prazna slama, samo vodstvena zasedba se spreminja. Edina konstanta je ta, da je vedno anglosaksonskega izvora. Predvsem romanski udeleženci niso preveč zadovoljni. Ne razumem obsedenosti z medijskim imidžem, po novem novinarji niso več dobrodošli. Pomembno se mi zdi, da je akcija potrkala na vrata Pentagonu, da nam Rumsfeld in Buši osebno grozita. Očitno sta še bolj živčna od nas, malih prdcev na internetu. Se jima bo načrt, ki se je skuhal davno pred famoznim 11. septembrom, naposled vendarle sfižil? Gotovo sem zadnji, ki bi znal odgovoriti na to vprašanje. Deviza dneva tukaj je ohranitev notranjega miru, vse drugo tako ali tako pride iz digitalnih nebes.

Najbolj simpatičen med našimi gostitelji se izpove Eriku. Pravi, da je sodelavec tajne policije, da nima denarja za dokončanje študija ekonomije. Pa kakšna policijska država je to? Osebno me sploh ne zanima, kdo je čigav, na licu imam parkiran prijazen nasmeh, sicer pa furam svoje. Po tiskovni konferenci, na kateri sporočimo gospodarjem vojne, na katerih lokacijah smo se prostovoljno nastanili, se z Namaa in norveško ekipo odpeljem v Salman Pak, na ogled veličastnih asirskih ruševin. Sjur je prepričan anarhist. A ni absurdno, da si hodimo ogledovat vikendice že davno strohnelih diktatorjev, ga vprašam. Med kosilom v vasici delimo omizje s skupino vojakov. Topovska hrana, se zasmilijo Namaa, ki je Irak zapustila pred 16 leti. Njen oče je bil oporečnik. Prvič po toliko letih je spet doma, povsod vidi strahove. Mislim, da pretirava. Vodna centrala zamolklo brni, do zgodnjih jutranjih ur se pogovarjam z Američani, ki se bojijo vrnitve domov. Ej, emigrirajte v Slovenijo, belim zahodnjakom je nadvse naklonjena, naš zunanji minister vas bo kušnil na rit! Nekateri med nami so se začeli predano prepuščati čarom iraškega piva, razumljivo. Počutim se kot tečni ata, ko apeliram, naj svoje pijanosti ne delijo preveč radodarno s tukajšnjo javnostjo. Čez nekaj dni odhajam - zadnji motorizirani ščitnik v Bagdadu. Z mešanimi občutki zapuščam nekaj sto mirovnikov, natančno število neznano. Čez dva tedna bom v severni Afriki, kje bodo oni? Kje bo 24 milijonov ljudi, ki so se rodili v "napačni" državi?