hlapila / Orgazmični zadetek

V začetku meseca so na Primorskem, v izolski bolnišnici, sprejeli osemnajstletnika zaradi zastoja srca in dihanja, ki naj bi bil posledica vdihavanja plina butana, namenjenega za polnjenje vžigalnikov. To je bil drugi primer, saj so že prej na cesti našli mladeniča, ob njem pa izpraznjeno dozo plina za vžigalnike. S tem se je še enkrat pokazalo, da je vdihavanje različnih inhalatov predvsem v zadnjih letih zelo razširjeno med našimi osnovnošolci in srednješolci. To je potrdila že mednarodna raziskava Espad (The European School Survey on Alcohol and Other Drugs), ki je bila opravljena pred štirimi leti, zajela pa je generacijo mladostnikov, rojenih leta 1983. Že v tistem obdobju so anonimne ankete razkrile, da je delež slovenskih mladostnikov, ki so že posegli po marihuani ali so že vdihavali različne hlape, znatno večji od evropskega povprečja. Po tej raziskavi je kar okoli 15 odstotkov šestnajstletnikov že inhaliralo hlapila. Ista raziskava, opravljena na štajerskem koncu, je bila še natančnejša: "Prvi stik z drogami nastopi v zadnjih razredih osnovne šole - začne se s pivom, z vinom, s kajenjem cigaret, nadaljuje z vdihavanjem hlapov in s pitjem žganih pijač, s kombinacijo alkohola in tablet, s pomirjevali in kajenjem marihuane." Preden se najstniki seznanijo s prvim preprodajalcem drog, naj bi imeli torej opravka s povsem navadnimi trgovci; v prvo zadetost jih popeljejo prav oni. Espadova raziskava je še pokazala, da se kar 5,3 odstotka slovenskih mladoletnikov z instantnimi drogami - kot se zaradi hitrega in neposrednega učinka še imenujejo hlapila - seznani že pred trinajstim letom.

Motive za nevarno razvado smo želeli preveriti pri samih osnovnošolcih, a so večinoma nezaupljivi do tujca, ki jih na štiri oči sprašuje o zadevaških izkušnjah. Zato je težko priti do zanesljivih podatkov. Laže se razkrijejo v anonimni anketi. Vseeno pa ni težko naleteti na koga, ki 'pozna sošolca', ki je že kdaj snifal iz vrečke z lepilom ali vlekel hlapljivo tekočino iz stekleničke s poppersom oziroma na vse pretege vdihaval katerega od drugih številnih inhalatov. Najaktualnejše v tem trenutku naj bi bile po zatrjevanju osnovnošolcev tri substance: plin, lepilo in poppers. Razlog za priljubljenost plina in lepila je najverjetneje v dostopnosti obeh, saj ju lahko mladi poberejo kar iz domačih omar in z domačih polic. Za poppers je sicer treba odšteti okoli štiri tisočake in je zato že nekakšno razkošje med inhalati, vseeno pa je njegova majhna steklenička primerna za v žep. Za v šolo ali za v nočni klub. Pokrovček se enostavno odvije, na hitro se povlečejo hlapi, pljuča se napolnijo in steklenička spravi nazaj v žep. Pri lepilu je procedura malce daljša. Potem ko v vrečko stisneš dovolj lepila in se omamiš, se moraš ukvarjati še z neprimernim zadahom. Vsak sogovornik, ki se približa zadetemu na intimno razdaljo, hitro ugotovi, da vonj, ki prihaja iz njegove ustne votline, ni posledica naravnega gnitja zobovja. Poleg omenjenih inhalatov se na seznamu mladostnikov lahko znajde vsaka snov, ki vsaj za trenutek premakne zavest in spremeni pogled na svet vedoželjnega eksperimentirajočega najstnika. Zelo uporabne so tudi substance, ki so v prosti prodaji. Hipna omotičnost se lahko doseže z vdihavanjem tako različnih substanc, kot so butan, propan, bencin, kloroform, aceton, dušikov oksid, osvežilec zraka, deodorant, lak za lase, barve, topila, čistila, plin za smetano ...

Od gejev do najstnikov

Pri nas je poppers doživel pravi boom predvsem po tem, ko so se pojavile specializirane erotične trgovine. Substanco, ki naj bi bila prvotno namenjena podaljševanju in intenziviranju spolnega užitka, so najstniki hitro sprejeli za svojo in jo začeli uporabljati izključno za hitro in instantno doseganje 'spremenjenega agregatnega stanja' v glavi. Proizvajalci, ki so zaslutili novo tržno nišo, so majhne stekleničke opremili s privlačnimi imeni, kot so na primer Rush, Rave oziroma Quick Silver.

Seveda snifanje zaradi močnega fleša ni nova pogruntavščina slovenske tehno generacije. Poppers namreč spada med nitrite. Amil nitrit pa so zdravniki že konec devetnajstega stoletja priporočali za lajšanje bolečin v prsih pri angini. Množično se je razširil šele v šestdesetih letih dvajsetega stoletja v hipijevski Ameriki, ko ga je bilo prvič mogoče dobiti brez zdravniškega recepta. Najbolj je to izkoristila neobremenjena gejevska populacija, sprva na svojih zabavah v legendarnih klubih v New Yorku. Kot pravi aktivist in pisatelj Brane Mozetič, ki v svojem zadnjem romanu opisuje življenje mladih gejevskih rejverskih žurerjev, se je poppers med homoseksualci začel uporabljati v plesne in seksualne namene predvsem zato, ker ima dva glavna učinka: "Lahko učvrsti ali podaljša erekcijo, odloži in tudi okrepi orgazem, še pogostejša pa je raba pri pasivnem partnerju pri analnem odnosu, ker sprošča mišice, zmanjšuje bolečino in veča užitek. V obeh primerih omogoča več seksa in dolgotrajnejši seks ... Pri nas ga mladi uporabljajo bolj za to, da se ga zadenejo, in manj za seks, razen seveda geji."

Potem ko so moralne instance v Združenih državah Amerike ugotovile, v kakšne namene istospolno usmerjeni uporabljajo poppers, so ga še konec istega desetletja spet spravile za varno zaveso zdravniških receptov in lekarn, kjer je še danes. To seveda ne pomeni, da ga ni več mogoče dobiti v sex shopih in gejevskih lokalih. Kljub temu omejevalna politika ni bila dovolj za zajezitev njegove priljubljenosti; razširil se je v Evropo in pravi prodor doživel v osemdesetih, diskoidnih letih. V devetdesetih se je poppers končno znašel tudi na policah slovenskih trgovinic, ki ponujajo seksualne pripomočke. Bolj kot geji so ga seveda začeli uporabljati mladi, ki izkoristijo vsako priložnost za pobeg iz sveta vsakdanjih težav.

Njegova raba in zloraba se je še bolj razširila z množičnostjo tehno zabav, saj rejverji med tem, ko ekstazi malce spušča, pogosto odvijajo pokrovčke stekleničk in se ponovno nafleširajo z vdihavanjem hitro hlapljive tekočine. Učinek Rusha, kot proizvajalci radi poimenujejo popperski flash, je močan in kratkotrajen. Ne traja več kot dobro minutko ali dve. Vendar je trenutek odmaknjenosti toliko močnejši. Po vdihu poppersa se zamegli pogled, glava postane omotična, lučke začnejo utripati, pojavljajo se motnje v zaznavanju, včasih se lahko pojavijo tudi nekakšne halucinacije. Uporabo večkrat zapored odsvetujejo vsi konzumenti, saj povzroča neprijeten glavobol.

Množična uporaba

Da se slovenski najstniki čezmerno vdajajo poppersu, so že pred nekaj leti ugotovili pristojni za omamljanje mladine pri nas. Milan Krek je pred nekaj leti, ko je prvič slišal za zlorabo tega inhalata, pooblastil Zdravstveni inšpektorat, naj se pozabava s primerom. Po seznanitvi s problematiko je vodja inšpekcijske službe odredil, da trgovine s spolnimi pripomočki ne smejo več prodajati tega izdelka. V slovenskih specializiranih trgovinah naj torej že kar nekaj časa ne bi bilo več mogoče kupiti stekleničke poppersa. Glavni argument je bil ravno možnost zlorabe v izključno hedonistične namene. Kljub temu je že obisk drugega ljubljanskega sex shopa razkril, da stekleničke z nitritno tekočino pač niso več na vidnem mestu, to pa še ne pomeni, da opojne substance pri nas ni več mogoče kupiti. Že po dveh vljudnostnih stavkih je prodajalka izpod pulta privlekla sporni artikel. V najslabšem primeru niti ni daleč do trgovinic s spolnimi pripomočki v sosednjih državah. Še lažja je pot do poppersa prek interneta, saj sta potrebna le kreditna kartica in prefinjen okus, da se izbere prava steklenička v poplavi pisanih izdelkov.

Do nedavnega se torej pri nas nismo pretirano posvečali problematiki vdihavanja poppersa. Vendar so nam iz pisarne direktorja Urada za droge sporočili, da po nesrečnem primorskem dogodku pospešeno pripravljajo preventivno zgibanko o glavnih splošnih nevarnostih vseh inhalatov, podatki o tem pa bodo v kratkem dostopni tudi na njihovi spletni strani. Center za zastrupitve, ki deluje v sklopu Kliničnega centra Ljubljana, je prav tako začel sistematično zbirati podatke o takšnih zastrupitvah šele nedavno, leta 2001. Čeprav za zdaj pri nas ni bilo evidentirano pretirano število zastrupitev, pristojni zatrjujejo, da se zavedajo izsledkov raziskav, ki kažejo precejšnjo razširjenostjo inhalatov med mladimi. "Pojav je očitno bistveno bolj razširjen, kot bi lahko sklepali na podlagi sprejemov v bolnišnice." Za opozorilo jemljejo tudi angleške podatke s konca osemdesetih let, ko so na Otoku vsako leto imeli 100 do 140 smrti zaradi predoziranja, ki je bilo posledica vdihavanja takšnih ali drugačnih inhalatov.

Kratkotrajno zadovoljstvo omotičnih uporabnikov inhalatov, ki v najboljšem primeru doživijo halucinacije, ne odtehta tragičnih posledic, zatrjujejo v Centru za zastrupitve. "Butan in propan sta asfiksanta - na organizem ne delujeta neposredno toksično, ampak izpodrineta zrak -, posledica je pomanjkanje kisika, predvsem v možganih, ali v hujših primerih zadušitev in zastoj srca ter dihanja. Razlika med odmerkom, ki povzroča prijetne občutke, in toksičnim ali smrtnim odmerkom je razmeroma majhna in pogosto nepredvidljiva zaradi raznolikosti posameznikov. Dodatne težave pri inhalaciji so zvečano tveganje motenj srčnega ritma, omrzline, eksplozije in opekline ... Uporaba poppersov je še zlasti nevarna za tiste, ki imajo bolezni srca, pljuč, so slabokrvni ali imajo glavkom."

Glavni razlog, da se mladostniki sploh odločijo za substance, ki se vdihavajo, je nedvomno lahka dostopnost. Ker pri recimo dvanajstih letih težko poznaš prave ljubljanske dilerje z mehkimi prepovedanimi substancami - v okolici šole pa jih ni vedno na spregled, kljub stereotipu, da stojijo na vsakem vogalu -, je poseganje po inhalatih še vedno najpreprostejše in najhitrejše. Še posebej po poppersu, ki ga osnovnošolci lahko na hitro posnifajo kar med šolskim odmorom. Nekajkrat hitreje,kot bi zvili svojo prvo rogoviličasto smotko.