pink tv / Za vse je kriva neuslišana ljubezen

V žarki svetlobi pred severnim vhodom v prelepo dvorano Centra Sava je, naslonjen na veliko prazno betonsko korito za rože, osemletnik gledal, kako njegovi vrstniki v spremstvu staršev vstopajo v dvorano. In jokal. "Ne spustijo me noter, pravijo, da sem jo ponaredil ..." "Pa saj se vidi, da je prava." Vzamem vstopnico, vstopim in več kot prijazno človeka na vhodu vprašam, ali je veljavna. "Vstopnica je v redu, toda saj vidite, da ga ne morem spustiti, poglejte, kako je umazan! Šef nam je prepovedal spuščati noter Cigane. Ne smem, odpoved bom dobil."

Uro pozneje se začne spektakel. Voditelji najprej sporočijo, da si ga bo prek kabla, satelitov in interneta ogledalo 50 milijonov ljudi po vsem svetu, "v Srbiji, Črni gori, Makedoniji, Bosni, Sloveniji, Bolgariji, Avstraliji ... Good evening, everybody in Europe, United States, Australia ..."

Nihče niti ne trene, žvižgov ni slišati, kajti takoj se začne glasba, vse pa je videti kot podelitev oskarjev ali sanremski festival. Medtem ko poslušamo "up leta", "odkritje leta" ali "obet leta", nekega malega iz Črne gore, se počasi polnijo posebej označeni sedeži pred odrom. Najprej pridejo nepomembneži, potem zagledamo tipa širokih ramen in s slušalko v ušesu, nato še enega, ki nosi ogromen bel krznen plašč, za njima vstopi najbolj zaželena srbska vdova, vsa v belem, ki več razkriva kot zakriva - dekolte spredaj in zadaj, izrez na popku pa od bokov navzdol. Ceca sede, prekriža noge, bliskavice pobliskavajo, kamere brnijo, občinstvo za njenim hrbtom jo gleda kot princesko. Program teče, voditelj nekajkrat pozdravi gostjo večera: "Dober večer, Severina! Kako se počutite?" Rožnata scenografija, voditeljice in posebni gostje lahkotno napovedujejo vedno nove nastopajoče, na vrsti so gostje iz Hrvaške, nekaj Srbov, Bosancev, predstavi se Marina Tucaković, avtorica besedil za turbo folk. Zanimivo bi bilo vstopiti v njeno književno delavnico in si ogledati ustvarjalni proces, videti, kakšna muza jo navdihuje, kajti če bi Srbijo sodili po pesmih, ki jih ljubijo njeni prebivalci, je to dežela bolečine in trpljenja, laži in prevare, neizpolnjenih upov in obljub, in vse to le zaradi neuslišane ljubezni, ni pomanjkanja, kriminala, prevaranih varčevalcev, ogoljufanih volilcev, Srbija trpi zgolj in samo zaradi nesrečne ljubezni. Marina napove folk pevko leta in širokogrudna kraljica rumenega tiska se pojavi na odru. Zaslišijo se zvoki trobent, pesem je menda posvečena pokojnemu Arkanu. Najbolj zaželen obraz (in seveda stas) Srbije je v isti obleki kot na Marakani, a vsaj brez polkilogramskega zlatega pravoslavnega križa na prsih kot v Arkanovih časih. "Sto dinarjev, da jih ima," pravi eden. "Jaz stavim dvesto, da jih nima, poglej, kako se zvija, pa ni nikjer videti roba," se drugi varnostnik pridruži ugibanju, ali je Ceca spodaj brez ali ne. Približa se robu odra, ziba se v bokih, prsi se ji tresejo, vrti trebuh, občinstvo je v ekstazi ... Ljudje se smehljajo, Severina ostaja resna. Ceca odide, sledi vrsta nepomembnih gostov, nezanimivih odpiralcev ust, ki so videti kot fotokopirani. Potem "kraljica" nekdanje Jugoslavije, Brena, dobi Pinkovo priznanje za najuspešnejšo glasbeno oddajo, Grand show, ki ga že več let predvajajo na tej televiziji. S štirimi kolegicami - Romano, Jeleno, Leontino in Tijano - odpoje venček hitov skupine Abba. Na odru se pojavijo razvpite Grandove plesalke, golorite in v perju. Nato Beograjčani dočakamo največjo estradno in seks zvezdo iz prijateljske in bratske Hrvaške. Poleg sestre Marijane, ki že več let živi v Beogradu, je tik ob njej ves čas šest telesnih stražarjev. Severina je v ljubki erotični in glamurozni oblekici, pod katero je opaziti izbočen trebušček. Če je v veselem pričakovanju, čestitamo! Povzpne se na oder in se prekriža, po svoje, seveda, ne s tremi prsti, ploskanje, ki se komaj sliši, preneha, slišati je posamezne žvižge. "Pojdi v Zagreb!" kriči nekdo. "Hočemo Ceco!" je slišati od drugod. Severina se zmede, ne ve, kaj bi, najbrž so vsi srbski časopisi objavili fotografijo, na kateri je oblečena v majico s Franjevo sliko. Pravico ima, da na prsih in na srcu nosi podobo ljubljenega predsednika, mar ne, toda Srbi tega ne razumejo, zato ji žvižgajo. Zmedena pozdravi s kislim nasmehom, občinstvo pa ji odgovarja: "Ce-ca, Ce-ca!" Zahvali se in hitro izgine za odrom. Ljudje so nadvse zadovoljni, ker so pregnali ustašinjo. Voditelji se ne pustijo zmesti, nastopi Riblja čorba, vsi ploskajo, Bora ima na zguljeni majici pripeto četniško kokardo, recitira verze in hoče še naprej biti "pesnik z ulice", toda žganje mu je razjedlo možgane. Sledi Željko Joksimović, živi narodni heroj, po tem skromnem, a resničnem umetniku bi se morala imenovati katera od beograjskih šol. Potem nekaj deklic skupaj s Sanjo Doležal prepeva, "kako je dobro vidjeti te opet", in se pokloni Novim Fosilom, nenadoma se spet pojavi Severina, ki je bila strahotno užaljena in je odpovedala nastop, a so jo menedžerji in gostitelji pregovorili, naj vendarle zapoje. Zapoje in napove skorajšnji koncert v Beogradu. Pa spet Ceca, dobitnica nagrade za najboljši koncert lani na Marakani. Pozdravlja gledalce v tujini, potuj, Evropa ... pljuni in zahlipaj, moja Jugoslavija ... Živeli, za vso Srbijo, Bog, ne odpusti jim, ker vedo, kaj delajo.

Štiri ure pozneje isti deček, enako umazan, posvaljkan in razmršen, čaka pred steklenimi vrati. "Pojdiva na pleskavico," povabim malega Roma. Pravi, da ne more jesti, čeprav vem, da mu ni do preklete pleskavice, otrok je le hotel videti Leontino in Željka in Romano in Severino in Suzano Mančić in Minimaksa, pa mu ni bilo dano ...

"Kakšna pa je Ceca?" vpraša. "Ah, nič posebnega," se mu še enkrat zlažem. "No, potem pa v redu."