sredozemlje / Torta in oreščki

Lawrence Durrell je v knjigi Bitter Lemons of Cyprus opisal, kako je kupoval čudovito hišo v idilični vasici Ballapais. Pri nakupu mu je pomagal mešetar Sabri, ciprski Turek, lastniki hiše pa so bili ciprski Grki. Sabri se je pogajal z lastnikovo ženo, močno sredozemsko žensko. Vsakič, ko sta prišla v hišo, sta se začela vpitje in direndaj in vedno sta hišo zapustila v vehementni jezi. Lawrence je bil šokiran in prepričan, da hiše nikoli ne bo kupil. Sabri pa se je samo nasmihal. Čez nekaj tednov ga je poklical in vprašal, ali še vedno želi hišo. Seveda. Dobil jo je za tretjino prvotne cene in z brezplačnim dostopom do vode.

Od takrat se ni veliko spremenilo. Le da Bellapais ni več tako idilična vasica, saj so jo okupirali novi bogataši s svojimi vilami. In zdaj vam hiše ne bi več prodajal Sabri, temveč Ian Smith nepremičnine.

Zgodba o Sabriju je zelo pomenljiva ravno sedaj, ko se grški in turški del Cipra spet pogajata o združitvi. Pokaže namreč, zakaj pogajanja tečejo tako, kot tečejo: ker pri njih ne veljajo pravila sodobnega poslovnega pogajanja ali bog ne daj sodobne diplomacije, temveč pravila tradicionalnega načina barantanja. Voditelj ciprskih Turkov Rauf Denktaš in predsednik grške Republike Ciper se pogajata natanko tako kot Sabri in debela grška gospodinja. Divje, za opazovalce pa nerazumljivo in zabavno. A še prej moramo za vse, ki so prešpricali uro zgodovine, na kratko povzeti, o čem se sploh pogajajo.

Šnel kurs

Takole: Ciper je otok, ki je tako na prepihu kultur in različnih osvajalcev kot recimo Slovenija. Od Benečanov do templjarjev in Otomanov, da o Bizantincih sploh ne govorimo ... vsi so si lastili otok. Julij Cezar ga je celo podaril Kleopatri kot darilo zvesti ljubici. Zato ni čudno, da niti sedaj otok nima mirnega življenja. Ko se je po petdesetih letih končno otresel britanske kolonialne oblasti, so se znotraj mlade Republike Ciper začele napetosti med grško nacionalno večino in turško manjšino. Ciprski Grki so pod glasnim vodstvom škofa Makariosa navijali za združitev z Grčijo, ciprski Turki so se tega panično branili. Gverila na eni in drugi strani je pripeljala do tega, da je poleti 1974 turška vojska zavzela severni del otoka, da bi zavarovala "svoje". A glej ga - mednarodna skupnost Severnega Cipra ni priznala, na zemljevid otoka so Britanci z zelenim flomastrom narisali mejo, nanjo poslali vojake Združenih narodov in tako je ostalo skoraj 30 let. Vsaka stran otoka je imela svoje "botre" - Republika Ciper Grčijo, Turška republika Severni Ciper Turčijo, nekje zadaj pa je vedno stala Velika Britanija. Konec koncev je celo v ciprski ustavi - še vedno veljavni, sprejeti leta 1963, ki je, mimogrede, ena najdaljših ustav na svetu - v posebnem dokumentu Treaty of Guarantee zapisano, da bodo Turčija, Grčija in Velika Britanija skrbele za blaginjo otoka kot nekakšni guvernerji. Ok, v istem dokumentu je tudi zapisano, da Republika Ciper ne sme vstopiti v nobeno mednarodno povezavo, v kateri ne bi sodelovali obe - Grčija in Turčija. Določba je bila zapisana predvsem, da bi preprečila t. i. enosis, priključitev Cipra h Grčiji. Sedaj pa Republiki Ciper povzroča precej pravnih težav, saj po tej določbi pač ne more postati članica Evropske skupnosti, ker članica te ni Turčija. EU je zamižala na eno oko in Republiki Ciper naročila, naj spremeni ustavo, preden se priključi uniji, Turčija in Severni Ciper pa sta že od začetka ciprskih pogajanj z EU zganjala vik in krik, češ da naj bi bila vključitev Cipra v EU zaradi tega nelegitimna. Pravni strokovnjaki o tem še vedno razpravljajo.

Ljudje so medtem živeli naprej. Na obeh straneh. Južna stran je prosperirala zaradi turizma in bančništva, severna je životarila v mednarodni osami in ob finančni pomoči Turčije. Seveda se je v teh desetletjih turška manjšina precej okrepila, predvsem s priseljenci iz Kurdistana in Anatolije, ki jim je turška vlada velikodušno ponujala ciprskim Grkom odvzete hiše in zemljo. Pa tudi turška vojska se je dodobra utaborila v severnem delu.

Vse to je desetletja teklo gladko - meja na otoku je bila zaprta, vojaki Združenih narodov so se vsaki dve leti zamenjali, ko jim je potekel mandat, Britanci so imeli na otoku obsežne vojaške baze, Nikozija pa je po padcu berlinskega zidu ostala edina z mejo razdeljena prestolnica na svetu. Od časa so časa se je sicer kdo spomnil, da bi stvari uredil in otok spravil v red, a nikomur, s tremi generalnimi sekretarji OZN vred, to ni uspelo. Samo kot opomba - prvi poskusi sklenitve sporazuma o federalnih enotah južni in severni Ciper je bil na pogajalski mizi daljnega leta 1976. In da bi bila vsa stvar še zabavnejša ... za mizo sta sedala ista človeka: na grškociprski strani Glafkos Klerides, na turškociprski Rauf Denktaš. Klerides je šele pred enim mesecem zapustil predsedniški položaj, ker je izgubil na volitvah, Denktaš se kljub srčnim težavam in v osmem desetletju življenja še vedno drži. Sicer rahlo odebeljen, a povem vam ... iz prve roke vem, da mu je slovenska hrana zelo všeč. Res pa je, da ga je očitno zadel tudi Arafatov sindrom - naenkrat je zgodovinski trenutek tak, da mora pozabiti vse, za kar se je boril in zaradi česar je postal legenda ... samostojnost ciprskih Turkov naj bi "prodal" v imenu višjih strateških interesov. Da bi bila vsa stvar še bolj čudna - Združena republika Ciper naj bi pristopno izjavo o pridružitvi EU uradno podpisala aprila v Atenah, ker je Grčija pač trenutna predsedujoča EU. Če to ne bi bil neke vrste enosis. Lahko si samo mislimo, kakšno ponižanje bi bilo to za Denktaša. Zato je nemara res tako, da iz inata noče sprejeti sporazuma. Tako mu vsaj očita opozicija.

Botri

Kakšnega sporazuma? Kofi Anan se je na pobudo EU odločil, da uredi Ciper. Že lani je obema predsednikoma poslal svoj načrt rešitve. Oba sta se pridno sestajala vse poletje in vedno je bilo v zraku, da bo rešitev zdaj zdaj. Prebivalci otoka, vajeni nenehnih pogajanj, so tokrat prvič začutili, da je rešitev mogoča. Odločili so se za konfederacijo, v bistvu so se pogajali le o odstotku ozemlja, ki naj bi ga Turki vrnili Grkom, in o številu Grkov, ki bi se preselili nazaj v severni del. To so bila glavna vprašanja na pogajanjih. Med prvo in tretjo različico načrta je Denktaš pribarantal pet odstotkov več zemlje in 20.000 Grkov manj na severni strani. Med pogajanji pa je v svoji poetični maniri nenehno ponavljal, da je vse to samo trik, da ne bo nič podpisal, če s tem ne bo zadovoljen njegov narod, in da mu je dovolj tega, da Grki vedno dobijo torto, Turki pa le oreščke. Bistvo pogovorov sta bili zemlja in lastnina, nihče se ni vprašal, kakšna bo skupna himna ali zastava ali kdo vse bo dobil nov ciprski potni list. So pa predvideli ustanovitev komisije za spravo. Moj bog.

Prvi znak, da so tokratna pogajanja resno drugačna, je bilo nemara tudi to, da mi je irski pripadnik sil Združenih narodov potožil, da OZN ni podaljšala mandata vojakom na Cipru in da sedaj, ko mu poteče službovanje na otoku, resnično ne ve, kam naj gre za prihodnji dve leti. Z družino ne more v Angolo ali Bosno, ampak tako lepo in lahko, kot je na Cipru, ne bo nikjer. Nekje nizko pa so nebo od časa do časa preletavala vojaška letala in spodbujala vprašanja, ali se je začela vojna v Iraku.

Ja, vse to je povezano. Ker je Turčija neposredno vpletena v iraško krizo, je čas za pogovore o Cipru res neugoden. Še vedno vsak prelet letal spodbudi vprašanje, ali se je začela vojna v Iraku. Posebno jih je slišati ponoči, ko izmenično vzletajo iz britanskih baz na Cipru in iz Natovih ameriških oporišč v Turčiji, le dobrih 60 km od otoške obale. Še zabavneje je bilo, ko je Turčija tisto "zgodovinsko" soboto izrekla svoj veliki in le za nekaj dni veljavni NE Ameriki in je vsa vojaška mašinerija, natovorjena na vojaške ladje, ždela v nikogaršnjem morju med Ciprom in Turčijo. Turki so ladjam hoteli zaračunati privez v svojih pristaniščih, recimo v Iskenderunu ob sirski meji. Tako kot vsaki drugi tovorni ladji. Na Severnem Cipru so se domačini hecali, da še nikoli ni bil preliv med Turčijo in Ciprom tako obljuden. Ok, po nekaj dneh je turška vojska rekla JA in vojaško opremo so vendarle izkrcali. Turčija je pač ena izmed tistih dežel, kjer glas parlamenta in ljudstva ne šteje prav veliko. Čeprav po javnomnenjskih raziskavah vodilnih turških časopisov vsak peti Turek nasprotuje vojni v Iraku. In od časa do časa pripravijo protivojne proteste. A kaj to pomaga ... turška vojska ima tako rekoč pravico veta. Niti čisto novemu turškemu premieru Tayyipu Erdoganu, politiku novega kova, se verjetno ne bo lahko otresti vpliva turške vojske. To je tisti politik, ki je s svojo Stranko pravice in razvoja zmagal na novembrskih volitvah v Turčiji, pa zato, ker je bil obsojen zaradi političnega delovanja zoper državo, do izteka pogojne kazni, se pravi do prejšnjega torka, ni mogel zasesti premierskega stolčka. Čeprav je bil pred tem carigrajski župan. Sedaj je, opran vseh obtožb (tudi tistih o korupciji in poneverbah med županovanjem), mirno zamenjal svojega namestnika Gula (Mar ni lepo, če ima država za premiera nekoga, ki se piše Vrtnica?) in državi obljubil vsesplošno blaginjo. Nemara res, ker je, čeprav je njegova stranka zmerno islamistična, definitivno državnik novega rodu. Je tudi eden redkih turških politikov, ki odkrito in jasno podpirajo združitev Cipra. Prepričan je, da bi se lahko vse dogovorili, če bi se le pogovorili. Nenehno pritiska na Denktaša, naj se vendarle pogaja. Razlog? V predvolilnem programu je obljubljal, da bo Turčijo pripeljal v Evropo. Evropska skupnost želi združeni Ciper, ergo ... To bi bil lep znak dobre volje in dobra karta v roki za končno povabilo Turčiji v EU. Njegovo priporočilo Denktašu je bilo, naj se samo pogaja, saj je boljše, da NE rečejo Grki.

A obstaja tudi nasprotna taktika. Severni Ciper je ozemlje, ki bi ga Turčija lahko izrabila za "trgovanje" in barantanje za že kaj, denimo za denarno pomoč Mednarodnega denarnega sklada. Taktiko neizročitve ozemlja Severnega Cipra zagovarja tudi turška vojska. Trdi, da bi združeni Ciper oslabil turške obrambne interese in da turška vojska ne bi več mogla zagotavljati varnosti svoje države. Seveda. Zdaj je v KKTC okoli 40.000 vojakov turške armade. Na poligonu, s katerega nadzorujejo ves vzhodni Mediteran in Bližnji vzhod. Saj niso nori, da bi zapustili naravno letalonosilko. Žalostno je le, da Denktaš ni poslušal Erdogana, temveč vojsko. Turška vlada pa se je odzvala tako, da je KKTC takoj odvzela del proračunske doklade, češ da je ciprska vlada korumpirana. To se ni zgodilo še nikoli doslej in mogoče je Erdogan resnična osvežitev.

Glas ljudstva

Sedaj smo spet nazaj pri zgodbi o Cipru. Ena izmed novosti pri iskanju rešitve je tudi odziv ljudi. Tokrat so v Severnem Cipru prvič pripravili proteste v podporo združitvi. Po anketah zavrnitev združitve podpira le 26 odstotkov prebivalcev Severnega Cipra, večinoma priseljencev iz Turčije. Vsakič, ko se je Denktaš pod pokroviteljstvom Kofija Anana sestal z grško stranjo, ga je na trgu Inonu v Nikoziji pričakala večdesettisočglava množica. V Republiki Ciper so bile demonstracije v podporo združitvi bolj protokolarne in predvolilne narave. Na Cipru definitivno nikoli ne bomo videli berlinskih scen ob padcu zidu in vzajemne evforije obeh strani. Ciprskim Grkom mirno visi dol. Razen nekaj tisočem, ki še žalujejo za svojimi domovi - v tisti nostalgični različici izgubljene domačije, ki bi jo sedaj spremenili v vikend, nasade agrumov pa prodali multinacionalkam - si čisto zares ne želijo nekaj sto tisoč ciprskih Turkov in priseljencev iz Turčije, ki bi jim znižali BDP. Čeprav bi bile morebitne naložbe na nerazvitem severu lahko dober kapitalski vložek. In nedvomno je na severni strani še dovolj prazne zemlje, ki bi jo lahko pozidali s hoteli.

Severni Ciprčani pa koprnijo po tem, da bi že enkrat nehali živeti v tridesetletnem prehodnem obdobju. Predvsem mlajši generaciji, ki jo na enosis spominja le še šolska indoktrinacija, je dovolj tega, da ne živi v mednarodno priznani državi, da v resnici nima nobene resne prihodnosti. In nemara svoje starše krivi, da se niso že leta 1974 izselili v London. Tudi zato, ker je dokončno odrasla in prišla do omejene politične moči prva generacija "po okupaciji", so se ljudje letos na pogajanja prvič odzvali z ostrimi protesti. Vsaj na videz. Protidenktaševske in prozdružitvene proteste so pripravili sindikati. Natančno tako, kot smo jih nekoč že videli v neki drugi nam bližji državi: organizirani avtobusi iz odročnih krajev, dela prost dan (legitimen zaradi t. i. splošne stavke), razdeljevanje transparentov (tema zadnjega shoda je bila modra barva Evrope z oljčnimi vejicami). Pred zadnjim so neznanci na trg podtaknili dve eksplozivni telesi, tako da je policija tik pred protestom trg zaprla, a ga že po nekaj urah spet odprla. To niti ni tako čudno - med organizatorji protesta so bili tudi sindikati javnih uslužbencev s policisti vred.

Nekaj dni kasneje so bili vedno na vrsti še protesti Denktaševih privržencev, se pravi tistih, ki združitvi nasprotujejo. Tudi tem so omogočili dela prost dan in avtobusni prevoz, bonus v primerjavi s sindikati pa je bil topel obrok. Na zadnjem takem protestu, v petek tik pred Denktaševim odhodom na Nizozemsko in le dan po tem, ko mu je po obisku v Ankari turška vojska zagotovila podporo, so prednjačili ravno vojaki. Ukaz je ukaz. O škandalu pa so naslednji dan poročali vsi mediji: delovodje v majhnem živilskem obratu so delavce pretepali, ker ti niso hoteli na shod.

Barantanje

Po vsem tem je končno napočil veliki ponedeljek, 10. marec, ko je Anan spet zaukazal, da imajo zadnjo priložnost za dosego sporazuma. Denktaš je pred odhodom na Nizozemsko rekel, da ni kategorično proti, le naj mu pustijo proste roke in mogoče se bo vseeno odločil za referendum, s katerim bi se Ciprčani odločili za združitev ali proti njej. Sedemnajst ur so se pogovarjali za zaprtimi vrati. Anan pri Denktašu, Anan pri Papadopulusu, od enega do drugega kot pravi diplomat. Vsakemu je predstavil popravke načrta, potem so imele pogajalske skupine deset minut za posvetovanje in v drugi krog. Ob dveh zjutraj sta se Denktaš in Papadopulus odločila, da sedaj je pa čas, da sedeta za isto mizo. Do štirih in petnajst minut, ko je Papadopulus rekel, da zdaj pa gre, da ima vsega dovolj, ker Denktaš noče referenduma in rešitve. In je šel domov v Republiko Ciper. Ha, spomnite se sedaj zgodbe o Sabriju in grški ženski, ki se pogajata za hišo. Anan pa ni odnehal. Ob petih in deset minut zjutraj se je končno odločil, da je pogajanj konec. Denktaš je novinarjem sporočil, da je z Ananovim načrtom konec. Anan pa spet ni odnehal - predlagal je tri datume referenduma ... 28. ali 31. marec ali 6. april, pooblastil guvernerske vlade, da pomagajo pri pogajanjih, in na obzorju je četrti Ananov načrt. Toliko o "zadnji priložnosti".

Medtem so na Severnem Cipru zgodbo o pogajanjih spremljali kot prenos pomembne nogometne tekme. Lokalna, ok, državna televizija je funkcionirala kot CNN ob breaking news z nenehnim poročanjem s pogajanj. Sponzor televizijskega in radijskega prenosa je bil Telsim, eden izmed dveh največjih mobilnih operaterjev v Turčiji, ki ima izpostave tudi na Cipru. A ker severnociprska državna televizija tehnično ni opremljena ravno tako kot CNN, je bilo vse skupaj videti kot TV Pika, cepljena na Domačo skrinjo, saj so v premorih med javljanji predvajali "domače" pop videospote.

Ciprska opozicija je nenehno opozarjala na Denktaševo nesposobnost, na zahteve ljudi po referendumu in sporočala, da bodo do takrat protestirali vsak dan, če bo treba. Pri tem jih podpirajo tudi sindikati. Začeli so 10. marca zvečer v Nikoziji. Ljudje so na trg prinesli hrano. Simbolično so to razlagali kot: Ananov načrt je umrl, ljudje pa še vedno jedo in hočejo živeti. Na večer pogajanj se je zbralo nekaj tisoč protestnikov. Vse skupaj se je zdelo kot žur. In konec koncev bi lahko tako tudi bilo, če bi njihov včasih ljubljeni vodja rekel DA. Glasba in ples, vmes pa od časa do časa oznanilo iz zvočnikov, kaj se dogaja na pogajanjih. Ne, protestniki niso zdržali do jutra. Tako kot vsi drugi prebivalci severnega Cipra so šele zjutraj v poročilih slišali, da je "zadnja možnost" spet odplavala nekam proti odprtemu morju. Med razlogi za Denktašev odločni NE navajajo tudi eno izmed predsednikovih rezidenc na Kačjem otoku, ki bi po načrtu v treh letih pripadel Grkom.

Med protesti so aretirali pet srednješolcev, ker so pred licejem skurili zastavo Severnega Cipra. V času pogajanj je mednarodno sodišče za človekove pravice odločilo, da mora turška vlada dr. Ahmetu Anu plačati odškodnino 4715 evrov, ker mu ni dovolila obiska konference na grškem Cipru. Pa kaj potem ... politične razprave na otoku so dan po pogajanjih spet utihnile, življenje spet teče mediteransko počasi in vsi spet čakajo naslednjo "zadnjo priložnost".