Smrt liberalca

Zoran Đinđić se je rodil 1. avgusta 1952 leta v Bosanskem Šamcu, v oficirski družini. Diplomiral je na beograjski filozofski fakulteti leta 1974, podiplomski študij pa je nadaljeval na univerzi v Constanzi v Nemčiji, kjer je doktoriral s tezo Problemi utemeljitve kritične teorije družbe. Že v tem času je prevajal knjige Lojole (Načela jezuitizma), Kropotkina (Morala in anarhija), Helerja (Kritika levega radikalizma) ... Napisal je več knjig, med njimi Subjektivnost in nasilje, Jesen dialektike in Jugoslavija kot nedokončana država. Bil je tudi glavni in odgovorni urednik časopisa Theoria Filozofskega društva Srbije.

Že kot študentski aktivist je bil zaradi zavzemanja za demokratizacijo tedanje jugoslovanske družbe obsojen na leto dni zapora, ko je poskušal ustanoviti samostojno študentsko organizacijo s kolegi študenti iz Zagreba in Ljubljane. Iz tega obdobja pozna in prijateljuje tudi z nekaterimi današnjimi slovenskimi politiki, na primer z dr. Pavlom Gantarjem. Pred zaporno kaznijo se je Zoran Đinđić umaknil v Nemčijo, kjer je bil blizu anarhističnim študentskim skupinam in kjer je živel tudi v komunah. Po vrnitvi iz Nemčije je začel predavati na univerzi v Novem Sadu. V začetku devetdesetih je bil eden od ustanoviteljev in pozneje poslanec Demokratske stranke, v kateri je kmalu prevzel vodstvo izvršnega odbora. Leta 1996 in 1997 je bil eden od voditeljev trimesečnega protesta državljanov zaradi kraje glasov, ki jo je Miloševićev režim izvedel ob lokalnih volitvah. V tem času so ga obsodili na štirimesečno zaporno kazen tudi zaradi blatenja takratnega predsednika vlade Mirka Marjanovića, koalicija socialistov, Šešljevih radikalcev in Draškovićeve SPO pa ga je zrušila z mesta župana Beograda, na katero je bil imenovan ob koncu protestov. Zaradi odkritih groženj, da bo likvidiran, se je med bombardiranjem ZRJ leta 1999 zatekel v Črno goro. Junija leta 2000 je prevzel mesto koordinatorja volilnega štaba kampanje DOS. V času pred volitvami 24. septembra je Zoran Đinđić menda prvič stopil v stik z nekaterimi člani podzemlja, ki so mu priznali, da imajo nalog, da ga ubijejo. Vendar tega niso storili, z njegovim ravnanjem po 5. oktobru, ko je množici uspelo zrušiti Slobodana Miloševića z oblasti in je Đinđić kmalu nato postal predsednik vlade, pa niso bili zadovoljni.

Kmalu se je zaradi doslednega zavzemanja za sodelovanje s haaškim sodiščem, boja proti organiziranemu kriminalu in zagovarjanja reform znašel v sporu z dotedanjimi zavezniki iz DOS, Koštuničevo Demokratično stranko Srbije. Poleg Koštunice in njegovih sopotnikov so Đinđića nenehno napadali Šešljevi radikali in člani JUL-a. Mirjana Marković nam je po aretaciji Miloševića v pogovoru maja leta 2001 povedala, da sta z Miloševićem dobila garancije (in ob tem mahala z nekakršnim potrdilom) o tem, da ne bo izročen haaškemu sodišču, da pa so bile obljube nato prelomljene in da pozneje ni več mogla priti v stik z Zoranom Đinđićem. Prav Đinđić je bil tisti politik, ki se je odločil njenega moža “premestiti” iz beograjskega centralnega zapora v Scheweningen, v spregi kriminalcev in politikov iz prejšnjega režima pa je treba treba iskati tudi načrtovalce podlega umora Zorana Đinđića. Kakor tudi odgovore na vprašanje, zakaj po nedavnem poskusu atentata na Đinđića, 21. februarja letos, policija ni bolje zaščitila predsednika vlade, ki se je zaradi poškodbe noge ob igranju nogometa gibal počasi, ob pomoči bergel.

Zoran Đinđić je bil odprt in topel človek. Znan je bil po tem, da ni bil zamerljiv ter da je dobro prenašal kritike. V javnosti se je pogosto rad izražal s slikovitimi prispodobami, zaradi katerih je bil tako priljubljen kot tudi tarča jedkih kritik. Vsekakor pa je v Srbiji veljal za najbolj liberalnega in naprednega politika. “Naša prva naloga je, da se pokažemo kot zanesljiv partner. Treba je spremeniti sliko o tem, da smo Srbi neki divji narod, ki stalno spreminja podpisane odločitve. S takšnim imidžem ne bomo mogli v svet. Na svetovnem političnem tržišču si moramo znova pridobiti politični kapital, to pa lahko dosežemo samo s spoštovanjem mednarodnih obveznosti,” nam je ob protestih ob lokalnih volitvah v Srbiji, ko se je Miloševićev položaj prvič resneje zamajal, v prostorih svoje stranke dejal dr. Zoran Đinđić. Vsako nasilje mu je bilo tuje: “Med Miloševićem in nami so svetovi. Toda če bi me vprašali, ali sem za to, da gre Milošević zaradi demonstracij že v tem trenutku, ali pa počakamo še šest mesecev in to naredimo z volitvami in na legalen način, potem sem seveda za to, da počakamo. Vsako nasilje bi bilo slabo za državo,” je dejal za Mladino. Tragedija je, da so Zorana Đinđića ubili prav tisti, ki jim je prihranil nasilje in zasluženo maščevanje ljudi.