vojna / Vojni dobičkarji

Nedavno je na hitro in nepričakovano odšel Richard Perle, predsedujoči Pentagonovega Obrambnega sveta (Defence Policy Board), jastreb jastrebov, hladnovojni križar, junak desnih medijev, eden izmed ključnih in najbolj drastičnih bušijev - človek, ki si je izmislil iraško vojno. Odstopil je! Obrambni svet, kolekcija osemnajstih hardcore jastrebov (eks vladni uslužbenci, obrambni ministri, svetovalci za nacionalno varnost, šefi CIE, Henry Kissinger ipd.), deluje pod kapo Pentagona, režira pa Bushevo zunanjo politiko, vključno z "vojno proti terorju", napadom na Afganistan, unilateralizmom, pranjem možganov, dezinformacijami (Irak = al-Kajda), napihovanjem "nevarnosti" in doktrino "preventivnih napadov". Perle, ki funkcije predsedujočega ni opravljal poklicno (ne, to ni bila njegova služba), ampak "častno", je bil ideolog in boter vseh teh projektov - in projekta, ki bi se mu lahko reklo "preoblikovanje bližnje-vzhodnega geopolitičnega zemljevida". Jasno, Bližnji Vzhod je hotel redizajnirati z vojno. S "totalno vojno", če ne gre drugače. Ja, 61-letni Perle je bil glavni arhitekt in advokat ameriškega napada na Irak... ee, "zamenjave iraškega režima"... ee, "osvoboditve Iraka". In to v najširšem in najglobljem smislu: v zadnjih dveh letih je koordiniral vse okoliščine, klimo, argumentacije in načrte, ki so pripeljali do "koalicijskega" napada na Irak. Če ste ga vprašali, kdo je na vrsti po Iraku, ni bilo dileme - Iran, Sirija, Savdska Arabija, Libanon, Palestinci. Richard Perle je ključ za razumevanje Busheve norosti.

Donald Rumsfeld je le jastreb, ki si želi, da bi bil Richard Perle. In tudi Paul Wolfowitz, Rumsfeldov namestnik, je le jastreb, ki si želi, da bi bil Richard Perle. Richard Perle pa je bil Richard Perle. Eden izmed najbolj mračnih bušijev. Ni imel sicer ministrske pozicije, niti ni bil član Busheve administracije, toda imel je večjo moč. In večji vpliv. Imel je dostop do vseh in vsega, navsezadnje, v Pentagon je nastavil trumo svojih ljudi, ki so služili kot strelovodi - sam je bil zadaj. Če bi rekli, da je bil Bushev ključni svetovalec za zunanjo politiko, bi rekli premalo - Perle je bil kreator Busheve zunanje politike. Perle je govoril namesto Busha. Bolje rečeno, Bush je govoril to, kar mu je rekel Perle. Ni čudno - Perle, prijatelj izraelskega premjeja Ariela Šarona, nekdanji direktor časopisa Jerusalem Post, eden izmed gurujev desničarskega "možganskega trusta" American Enterprise Institute in pomočnik obrambnega ministra v času Reaganove administracije, je bil tudi ideolog, strateg in arhitekt Busheve predvolilne kampanje. Perle si je izmislil Busha. Plus: demontiral je palestinsko-izraelski mirovni proces, pokončal ameriško-ruski sporazum o protibalističnih izstrelkih, leta 1989 blokiral resolucijo, s katero bi ameriški senat obsodil turški genocid nad Armenci, vzdihnil "Hvala Bogu za smrt Združenih narodov", psoval Francijo in Nemčijo, Kubi pa podtikal razvijanje biokemičnega terorizma in podpiranje internacionalnega terorizma, kar da je treba kaznovati in ustaviti s "preventivnim" napadom.

Lažje razumete, zakaj ga imenujejo "Princ teme", zakaj ga je Colin Powell imenoval "bomber" in zakaj v teorijah zarote nastopa kot mastermind "neokonzervativne kabale", ki hoče zavladati svetu. Ironično, Perle, ki je še lani zagotavljal, da se bo iraško ljudstvo takoj po prihodu ameriške vojske množično uprlo Sadamu in da bo treba zato v Irak poslati "največ 40.000 vojakov", je odstopil v trenutku, ko se je izkazalo, da iraška vojna ne bo kratka in kirurška, kot so napovedovali in predvidevali, ampak dolga, agonična in kalvarična. Toda še bolj ironično - njegov odstop nima nič z napačno oceno iraške situacije, zgrešenim vojnim načrtom in "zastojem" vojne. Ne, njegov odstop ima vse s korupcijo, s "konfliktom interesov" - z vojnim dobičkarstvom. Richard Perle je odstopil zato, ker je prodajal delnice iraške vojne - ker je začel iraško vojno spreminjati v svoj biznis. Za začetek, bankrotirano telekomunikacijsko korporacijo Global Crossing je lani avgusta za 250 milijonov dolarjev kupila tuja, hongkonško-singapurska naveza: ker pa je Global Crossing s svojimi optičnimi vlaki opremil tudi ameriško vlado, sta bila Pentagon in FBI odločno proti prodaji v tujino. Z drugimi besedami, blokirala sta potencialno vladno odobritev te občutljive kupčije s firmo, katere večinski lastnik, magnat Li Ka-Shing, ima zelo intimne odnose s kitajsko vlado. Tu vstopi Perle - Global Crossing ga je najel za lobiranje, za kar naj bi dobil 125.000 dolarjev. In če bi mu lobiranje uspelo, če bi potemtakem Pentagon prepričal v prodajo, bi dobil še 600.000 dolarjev. Konflikt interesov? Vsekakor. In da bi bila mera polna, je predsedujoči Obrambnega sveta tudi direktor britanske varnostno-sofverske korporacije Autonomy in ameriške komunikacijske korporacije DigitalNet, ki imata s Pentagonom direktne, bajne pogodbe. Konflikt interesov? Definitivno.

A to ni še nič! Perlea je ubil predvsem Seymour Hersh, eden izmed najbolj neumornih ameriških raziskovalnih novinarjev (med vietnamsko vojno je razkril pokol ameriških vojakov v vasici My Lai), ko je marca v prestižni reviji New Yorker objavil članek Kosilo s predsedujočim (Lunch With the Chairman), v katerem je dramatično popisal, kako sta se letos pozimi v Franciji tajno sestala Richard Perle in sloviti savdski industrijski magnat Harb Saleh al-Zuhair. Poslovni sestanek je organiziral Adnan Khashoggi, razvpiti savdski trgovec z orožjem, sicer aktivni udeleženec afere Iran/Contra: Khashoggi, posrednik med Belo hišo in Iranom, je namreč v osemdesetih, ko je Reagan-Busheva administracija med iraško-iransko vojno uradno in odkrito podpirala Irak, skrbel za lifranje ameriškega orožja v Iran. Cilj zarotniškega sestanka je bil preprost: al-Zuhair naj bi nabral 10 savdskih magnatov, ki bi v ameriško investicijsko družbo Trireme vložili 100 milijonov dolarjev - jasno, partner v tej korporaciji, ustanovljeni ob koncu leta 2001 (hja, po napadu na WTC!), je Richard Perle. In pika na i: družba Trireme vodi investicije v firme, ki delajo - ali pa naj bi delale - za Pentagon in ministrstvo za domovinsko varnost. Ha! Ne da je to že vse. Prej narobe, Perle, ki je slovel po tem, da je javno zahteval tudi "zamenjavo režima" v Savdski Arabiji, je savdskemu magnatu rekel: "Če bomo sklenili kupčijo, bom Savdsko Arabijo pustil pri miru." Po objavi članka pa je reagiral v Bushevem slogu - Hersha je razglasil za "terorista". Aha.

Vojna je podjetje

Richard Perle je tipični buši - spolirana kombinacija ideologa, svetovalca, biznismena in hardcore jastreba. Zanj med politiko in biznisom ni razlike. Ista reč. Politika = biznis. Vojna = podjetje. Še bolje: vojna = delniška družba. Vojna se izplača - vojna ima bajno profitno margino. Ni kaj, Perle je bil jastreb s tehtnim, težkim, bajnim razlogom. Le zakaj bi nas presenečalo, da je tako navijal za iraško vojno - da je napad na Irak dvignil vrednost njegovih delnic, ni dvoma. Richard Perle je okno, ki nudi direkten vpogled v funkcioniranje Busheve vojno-korporativne kabale, katere temeljno vprašanje se očitno glasi: kako profitirati z vojno? Navsezadnje, Perle je na nedavni konferenci, ki jo je organizirala finančno-investicijska družba Goldman Sachs, zbranim poslovnežem predstavil izredne možnosti, ki jih nudi investiranje v povojni Irak. Nič, vojna je le del korporativnega načrta. Vojna = investicija.

Vem, kaj se sprašujete: če je Richard Perle tipični buši, zakaj je potem sploh odstopil oz. zakaj je bil prisiljen odstopiti? Okej, ne pozabite, kdaj je odstopil - točno, odstopil je v času, ko so oznanili, da bo vojna daljša, kot so mislili, kar seveda pomeni, da Bush potrebuje nove doze podpore, ki pa je povsem verjetno ne bi bilo, če bi mu začeli mediji očitati, da ima v svojih vrstah vojne dobičkarje in da se je korupcija iz korporacij zdaj preselila še v vlado. Če bi Busheva vlada v očeh javnosti postala Enron, bi tudi podpora vojni padla v vodo. Bush, samozvani borec proti "korporativnemu kriminalu", je moral Perlea zato umakniti. No, vsaj na videz, kozmetično - ni več predsedujoči, toda v

Obrambnem svetu je ostal. In seveda - Savdski Arabiji bo dal mir.

Da dajo bušiji Savdski Arabiji mir, torej ne preseneča. Še toliko bolj, ker poslovne interese v mogočni investicijski družbi Carlyle združujeta dve ključni družini novega svetovnega reda - družina Bush in savdska magnatska družina bin Laden. Bin Ladni so v družbo vložili kapital, Bush starejši pa je dobro plačani svetovalec te družbe. Bin Ladni so se sicer odrekli Osami, kar je bil moralni ekvivalent "odstopu" Richarda Perlea (hja, ni več predsedujoči, ampak le še član Obrambnega sveta!), toda Bush starejši se ni odrekel svojemu sinu, kakor se tudi mali Bush ni odrekel svojemu očetu. Tako imamo absurdno situacijo: bin Ladni in Bushi združujejo poslovne interese v investicijski družbi, ki ima kopico pogodb s Pentagonom. Ali natančneje: družba Carlyle je enajsti največji pogodbenik ameriškega obrambnega ministrstva! Le z artilerijskim sistemom "Crusader" bo zaslužila 2 milijardi dolarjev. Ergo: z vojno, s katerokoli vojno, tudi z iraško, profitirata obe družini, Bushi in bin Ladni. Vsako zvišanje obrambnega budžeta je plus za Carlyle. Da je Carlyle zelo izdatno podprl Bushevo predvolilno kampanjo, se razume samo po sebi - tudi mali Bush je pred leti delal za Carlyle. Vojna je v poslovnem interesu družbe Carlyle, huh, del njenega četrtletnega poročila. Še malo, pa bodo direktorju rekli: Če v enem letu ne zrihtaš vojne, letiš! Ni problema, bo rekel direktor. Direktor družbe Carlyle, ki je po vseh tistih napadih z antraksom poskrbel tudi za dekontaminacijo Amerike, je itak Frank Carlucci, nekdanji obrambni minister in stari prijatelj Donalda Rumsfelda, sedanjega obrambnega ministra... v upravnem odboru sedi tudi James Baker, zunanji minister starega Busha... evropske operacije pa vodi John Major, nekdanji britanski premje! Bi jih kaj vprašali?

Večno vračanje istega

Slutim, da jih ne bi radi vprašali, hej, fantje, kje so bejbe, ampak - hej, fantje, kje je Dick? Jebeni Dick Cheney, ameriški podpredsednik, nekdanji šef mogočne, ultra diverzificirane, teksaške korporacije Halliburton. Kaj je Halliburton, ni nobena poslovna skrivnost - to je korporacija, ki bi lahko z vojno največ profitirala. Njene mnoge firme so usposobljene za vse. Kar si izmislite: za gradnjo mostov, cest, vojaških baz, naftovodov in naftnih vrtin, za gašenje naftnih požarov, za transport, za popravilo naftnih črpališč, za črpanje nafte. Halliburtonovemu "inženiringu" Kellogg Brown & Root (KBR) ne pravijo brez razloga "inženirski korpus ameriške vojske". Mhm, Halliburton je na tem, da postane ajatola povojne izgradnje Iraka. Le zakaj ne? To mu je v naravi: Halliburton je bil namreč ajatola povojne izgradnje Kuvajta. Flikal je infrastrukturo, poslopja in naftne vrtine. Juhej! Prva zalivska vojna se je Dicku Cheneyju izplačala. Čakajte, kakšno funkcijo je že opravljal tedaj? Aja, točno - bil je ameriški obrambni minister! In kaj je postal po koncu mandata, po odhodu iz Bele hiše? Točno - šef korporacije Halliburton! In ta korporacija ni nikoli nehala služiti z Irakom. Recimo: katera korporacija je leta 1998 Iraku prodala rezervne dele za naftna polja? Cheneyjev Halliburton. Profit: 24 milijonov dolarjev.

Halliburton je bil že prej pomemben pogodbenik obrambnega ministrstva, toda odkar je Cheney ameriški podpredsednik, pogodbe kar dežujejo, pa četudi so Halliburton leta 2000 obtožili, da je vojsko goljufal in ji za svoje usluge - pod Cheneyjem! - preveč zaračunaval ("spor" so zgladili izvensodno)... in četudi je imel Halliburton sočasno z Enronom hude "računovodske" težave ter postal mala alegorija korporativnega kriminala. Toda že decembra 2001 je Halliburton - oz. firma Kellogg, Brown & Root - dobil naravnost nenadjebljivo pogodbo, s katero je za 10 let postal tako rekoč ekskluzivni oskrbnik ameriške vojske - in to kjerkoli bo! Kamor bo šla vojska, tja bo šel Halliburton. Bolje rečeno, kjer bo vojna, tam bo Halliburton! Brez javnega razpisa. Monopolno. In še en detajl: budžet ni določen - Halliburton lahko zapravi, kolikor hoče. Po vesti, heh. In če pogledate na zemljevid, zlahka ugotovite, da je Halliburton trenutno res glavni oskrbnik ameriške vojske, njena logistična opora - in to na vseh velikih postajah "vojne proti terorju": v Afganistanu, Džibutiju, Gruziji, Jordaniji, Uzbekistanu, Turčiji, Kuvajtu. Halliburton hrani vojake, gradi vojaške in letalske baze, infrastrukturo (kopalnice, tuši, klima), skrbi za transport in nastanitev vojske, vzdrževanje, igrišča za golf in celo carino. Pred invazijo na Irak je Halliburton v Turčiji (Adana) in predvsem Kuvajtu zgradil šotorske baze (Camp New York, Camp Virginia, Camp Pennsylvania, Camp Arifjan) in druge "logistične" objekte (npr. kontejnerje s fast-food obrati a la Burger King in Subway), v katere so potem prepeljali 250.000 vojakov. Vrednost pogodbe: milijarda dolarjev. Že pred invazijo pa je bil Halliburton najet za gašenje naftnih požarov v Iraku - in to multimilijonsko pogodbo je dobil direktno, brez licitacije, mimo konkurence. Podobno kot je lani brez javnega razpisa dobil Rumsfeldovo pogodbo za izgradnjo dodatnih celic v Guantanamu, kjer so zaprti "sovražni borci", talibani in al-kajdisti. Ni problema. Vse teče kot namazano - za vse poslovne odnose s Pentagonom pri firmi Kellogg, Brown & Root itak skrbi upokojeni admiral Joe Lopez, nekdanji Cheneyjev asistent v Pentagonu. Pred njim je to počel David Gribben, prav tako pentagonec, specifično - nekdanji šef Cheneyjevega kabineta. In da bi bilo vse res pod kontrolo, zunanjemu ministru asistira nekdanji svetovalec Halliburtona - hardcore jastreb Richard Armitage. Da so se republikanci na čelu z Jamesom Bakerjem, upravnikom družbe Carlyle, med ponovnim štetjem floridskih glasov furali z letalom korporacije Halliburton, je le fusnota.

Trik vojn, ki jih vodi duet Bush/Bush, je preprost in očiten - režirajo in pakirajo jih vedno eni in isti jastrebi. Razlika je le v tem, da so zdaj v vladni administraciji, ki vojne napoveduje, zdaj pa v korporacijah, ki vojne logistično vzdržujejo. Predsednik ruši - njegovi prijatelji potem gradijo. Zdaj bodo imeli spet polne roke in polne žepe - izgradnja povojnega Iraka naj bi stala več kot 20 milijard dolarjev. In Ameriška agencija za mednarodni razvoj (USAID) je februarja k povojni izgradnji Iraka poleg Halliburtonu povabila tudi Bechtel in Fluor, korporaciji, ki sta pod kontrolo nekdanjih Reagan-Bushevih ljudi. Za zgled: Bechtel so drug za drugim vodili Caspar Weinberger (eks obrambni minister), George Schultz (eks zunanji minister) in William Casey (eks CIA). Jasno, obe firmi sta tudi izdatno financirali Bushevo predvolilno kampanjo. Posel naj bi dobila le ena firma, toda ko je Halliburton te dni sporočil, da ne bo sodeloval na javnem razpisu, je bil to le pesek v oči. Halliburton, ki ima itak dovolj pogodb s Pentagonom, je od posla "odstopil" v trenutku, ko je s položaja predsedujočega Obrambnega sveta "odstopil" Richard Perle, toda oba "odstopa", sicer čista PR trika, logike bušističnega vojnega dobičkarstva nista spremenila: hej, "civilni" upravnik povojnega Iraka naj bi postal upokojeni general Jay Garner, hardcore jastreb, guru raketnega sistema "Vojne zvezd", navijač zalivske vojne, "močnega Izraela" in unilateralizma, eden izmed najbolj kavbojskih ideologov boja proti "osi zla", mali Richard Perle, huh, in šef korporacije SY Technology, pogodbenice Pentagona, ki je specializirana za raketne sisteme.