Umazana agresija

Predvsem ameriški mediji in strokovnjaki enostranski napad ZDA na Irak opisujejo kot preprosto policijsko posredovanje in akcijo za zamenjavo režima. Ameriški predsednik celo vztrajno trdi, da imajo ZDA pravzaprav že od leta 1991 “avtorizacijo” in pravico do napada na Irak. To seveda ni res. V vseh resolucijah, s katerimi VS OZN dovoljuje “uporabo vseh potrebnih sredstev” ali “vseh nujnih ukrepov”, je zmeraj uporabljena le besedna zveza “all necessary means” ali “all measures necessary”. Kjer teh besed ni najti - in v zadnji resoluciji o Iraku jih ni -, samovoljni napad ni dovoljen. Napad na Irak je zato le mednarodnopravno prepovedana agresija zunaj vseh okvirov doktrine “pravične vojne”. Najpreprostejša definicija “pravične vojne” namreč trdi, da je vojna pravična, če se vojskuje država, ki je napadena, ali države, ki imajo za to “legalno avtoriteto”. Irak pa ni napadel ZDA in ZDA za poseg nimajo avtorizacije VS OZN. Že zato so voditelji držav napadalk nedvomno odgovorni za z nuernberškimi načeli definirana “kazniva dejanja zoper mir”, za “načrtovanje in pripravljanje začetka agresivne vojne v nasprotju z mednarodnimi pogodbami” in “sodelovanje v splošnem načrtu ali zaroti za uresničitev vseh opisanih dejanj”. Države članice OZN imajo ob agresiji pravico in dolžnost, da napadeni državi - nikakor pa ne napadalcem - pomagajo pri obrambi.

Vojna v Iraku bo imela daljnosežne posledice tudi zaradi kršitve pravil bojevanja in zaradi uničenja, ki ga povzročajo novo orožje in nove tehnike bojevanja. Pravila bojevanja seveda zlorabljajo tudi Iračani, predvsem tista, ki prepovedujejo vojaško delovanje civilistov. Toda kršitve močnejše strani so veliko resnejše. Zavezniki uporabljajo v vojni granate in bombe z osiromašenim uranom, ki ubijajo “nediskriminatorno” in so že doslej povzročile smrt tisočev ljudi. Enako nelegitimna je uporaba kasetnih bomb v urbanih naseljih. Zavezniške sile prodirajo v mesta šele po močnem bombardiranju civilnih območij, čeprav je bombardiranje iz zraka, katerega namen je “ustrahovanje prebivalstva”, strogo prepovedano. Popolnoma nelegitimni so tudi ameriški in britanski napadi na posamezne objekte za civilne in vojaške ali pa zgolj civilne namene. Ženevska konvencija in njeni protokoli iz leta 1977 natančno določajo, kaj so “civilni objekti”. To so objekti, ki so “nujni za preživetje civilnega prebivalstva”. Vodni zbiralniki in cevovodi, šole in bolnišnice, pa tudi elektrarne in tovarne - če jih ne uporabljajo neposredno v vojne namene - to vsekakor so. Celo kadar razmejitve med vojaškim in civilnim niso tako enostavne, se je po veljavnih pravilih bojevanja treba izogibati “nediskriminatornim napadom”. To pa so napadi, ki jih ni mogoče omejiti in ki poleg vojaških objektov prizadenejo tudi civilne. Če se pojavi dvom o naravi cilja, je treba ravnati, “kakor da gre za civilni objekt”. Koalicija pa v Iraku očitno vse pogosteje ravna ravno nasprotno. Tipičen primer je napad na iraško televizijo, ki ga je mednarodna federacija novinarjev (IFJ) znova obsodila kot očitno kršenje mednarodnega prava. Napadi koalicijskih sil na iraške branilce so zato pogosto neproporcionalni in tako namesto načela “moralne enakosti vojakov” utrjujejo načelo, da so življenja vojakov koalicije pomembnejša od življenj iraških civilistov, s čimer kršijo pravice civilistov.