šport / Slovanova šola

Če bi ostala tista ekipa, bi nas res težko kdo premagal. Mislim, da bi se celo borili za naziv prvaka v Sloveniji. Verjetno pa bi tudi v Evropi dosegli kar dober rezultat. Pri Slovanu so problem finance. Razmere za delo so bile odlične, imeli smo odlične trenerje. Takrat je bil z nami Tomo Mahorič, ki je zdaj pri Olimpiji in ki je bil na Slovanu dve leti. Delali smo, mladi smo bili in polni želje po dokazovanju. Zdi se mi, da rezultat ni mogel izostati.

Zakaj nisi ostal še kakšno leto?

Finance so bile problem. Veliko težav je bilo in veliko je bilo laganja, če povem po domače. Enkrat ti poči film. Če ti dve leti neprestano nekaj obljubljajo in iz tega ni nič, se na koncu odločiš za odhod.

Ko je prišla tvoja generacija v člansko kategorijo, se je na Slovanu spet začela igrati kvalitetna in atraktivna košarka. Kako to, da ste v tistem letu zgubljali praktično samo z Olimpijo, in to zmeraj z ogromno razliko?

Mislim, da je bil problem samo psihičen. Povprečna starost je bila dvajset let. Proti drugim smo se razleteli po igrišču, ko pa je prišla Olimpija, renomiran nasprotnik, evropsko ime, ne bom rekel, da smo se ustrašili, ampak v podzavesti smo čutili nekaj, česar ne znam opisati. Neko strahospoštovanje. Moram priznati, da to ni bila naša igra, ki smo jo kazali proti drugim nasprotnikom.

Slovanovi navijači so govorili, da trener Tomo Mahorič ni upal premagati svojega učitelja Zmaga Sagadina!

To ne bo držalo. Mislim celo, da si je on te zmage najbolj želel.

Slovanova šola je dala kar nekaj dobrih košarkarjev, tudi NBA-jevcev: Nesterovića, Lakoviča, tudi Tskitishvilija, Samaka pa tebe, Duščaka.

To je res. Mislim, da predvsem trenerji v mlajših selekcijah znajo delati in pravilno vzgajati. Veliko se posvečajo mladim. Njihov prvi cilj ni, da bi zmagali oziroma da bi osvojili naslov pionirskega prvaka, ampak to, da bo igralec čim bolj napredoval. V tehniki, v stvareh, ki se dajo naučiti v mladosti. Mene danes ne morejo naučiti, da bi bolj pravilno metal. Met lahko natreniraš, ne moreš pa popraviti svoje tehnike. Kar si se naučil, si se naučil. Moram povedati, da me je veliko naučil zdaj že pokojni, legendarni Slovanov trener Gorazd Nozdrašek. Mislim, da mu veliko dolgujem.

Zakaj nisi nikoli zaigral za Olimpijo?

Najprej sem bil pri Slovanu. Ko so se začeli problemi s financami, je prišla ponudba iz Belgije. Dva ali tri mesece nisem igral nikjer, ker nisem hotel podpisati, saj sem čakal, da se pojavi ponudba iz Slovenije. Ker ni bilo ponudb, sem na koncu odšel v Belgijo. Po vrnitvi v Slovenijo me je prvi poklical Neven Spahija in rekel, da bi me rad videl v svoji ekipi. Hitro smo se zmenili in dal sem mu besedo. Potem ko je bilo že vse zmenjeno, so me poklicali tudi iz Laškega in pozneje še iz Olimpije. Čeprav s Krko še nisem nič podpisal, sem obljubo držal.

Ko si odšel iz Slovana, si omenili, da si šel v Belgijo. Kam?

Šel sem v Vervies, to je mesto blizu Liega. Igral pa sem za ekipo Pepinster. Vodil ga je hrvaški trener Nikša Baučević. Oster trener. Mene Zmago Sagadin ni nikoli treniral; vsi govorijo, da je strog, ampak ne verjamem, da je lahko kdo bolj oster od tega trenerja.

V čem je bil tako oster?

Ničesar ne smeš narediti sam. Vse mora biti, kot reče on. Ta pritisk se ne da opisati. Na treningu se ustaviš - sledijo sklece, kot v vojski. Ne govorim, da je slab trener, ampak v nekaterih stvareh je pa pretiraval. Ne verjamem, da bi lahko ta psihični pritisk zdržal še eno leto. Seveda tega ne smeš izkoriščati, ampak so situacije, ki jih lahko tudi sam rešiš. Način, kako je vodil treninge in tekme, je bil tudi poseben. Čeprav si kletvic v športu ne smeš jemati preveč k srcu, je to, kar je on uprizarjal, presegalo vse meje. To moraš videti. Res pa je tudi, da sem se od njega veliko naučil.

Govori se, da je bil Pepinster ob tvojem prihodu na predzadnjem mestu, na koncu pa ste bili v vrhu.

Res je, ko sem prišel, smo bili predzadnji. Delili smo si zadnje mesto. Potem smo odigrali zelo dobro, prišli smo celo v play off. Tam smo pripravili pravo senzacijo, ko smo premagali Charleroi, in ni dosti manjkalo, da bi ga celo izločili. Oni so bili na prvem mestu in osvojili so tudi prvenstvo.

V Krki si se še enkrat dokazal slovenski javnosti, priborili ste si nastop v Evroligi. Ali boš ostal v Krki, tudi če bi ti zmanjšali plačo, glede na to, da se že govori o finančnih težavah v vašem klubu?

Gotovo je Evroliga zame največji izziv. Želim si in vem, da bom zaigral v Evroligi. Upam, da so v Krki z mano zadovoljni, kot sem jaz z njimi. Ko bo po koncu sezone prišel trenutek za pogovor, bomo videli. Če bom izbiral med klubom, ki ne igra v Evroligi, in Krko, ki igra v Evroligi, bi ostal tudi za malo manj denarja.

Slovenija se je le uvrstila na evropsko prvenstvo, ki bo na Švedskem. Ali pričakuješ, da boš s slovensko reprezentanco odpotoval na evropsko prvenstvo?

Tovrstna vprašanja o reprezentanci so zame zelo nehvaležna. Vem, da moram trenirati in poskusiti igrati čim bolje. Na moji poziciji so Milič, Nachbar, Gorenc, ki so izredni košarkarji in imajo za sabo odlične sezone. So že uveljavljeni in imajo prednost. V prihodnosti pa pričakujem, da bom zraven. Ne bom pa užaljen, če me tokrat ne bodo izbrali.

Ali lahko Slovenija osvoji medaljo na EP in kaj bi morali storiti za to?

Ni več izgovorov. Ko smo bili na Siciliji kot mladinci drugi, ni bilo zraven Nesterovića, Bečireviča, Nachbarja. Bili pa smo borci. To Slovenija potrebuje. Tu gre za turnirski sistem in moraš biti vsak dan pripravljen na novo tekmo. Kolektiv se mora izkazati. Kaj potem, če imaš v ekipi najboljšega strelca, ekipa pa je osma. To ti nič ne pomaga. Če se bodo vsi podredili temu cilju, osvojiti medaljo, mislim, da s temi igralci to lahko naredijo. Imajo izkušnje, kvaliteto, torej rabijo samo še to tretje.

Si že kdaj igral proti Slovanu?

V nedeljo imamo tekmo, in to bo prvič, da bom igral proti Slovanu, česar se po svoje že veselim. Če me kdo vpraša, kateri je moj klub, vedno rečem Slovan. Tam sem s prijatelji preživel najlepša leta svojega življenja, ko v igri še ni bil denar.