dijaki / Generacija mehkih hrbtenic?

"Prav tisti, ki mislijo drugače, ki se ne strinjajo z ustaljenim, premikajo svet naprej, ubogljivi pa v najboljšem primeru ponavljajo naučeno ali pa pridno korakajo, kot jim je ukazano. Uporništvo je namreč vrednota, nujna za preživetje človeštva. Prav hoja po neutrtih poteh nas je pripeljala iz jam prazgodovine. Bilo bi me groza, če bi večji del mladih zagovarjal konformizem oziroma oportunizem," je prepričan psiholog s Filozofske fakultete Marko Polič, ki svari, da bi se morali v takšnem primeru bati za svojo prihodnost. Je že čas, da se začnemo bati? Je naša mladina vdana v usodo in prepričana, da se stvari ne dajo spremeniti na bolje?

Sporna navodila

Gibanje 23. december je nedavno predstavilo točkovnik, po katerem so bili ocenjeni eseji na zadnjem roku poklicne mature. Pri pisanju eseja so se morali dijaki opredeliti do uporništva, in ker je esej že po definiciji "živahno pisano literarno delo", so morali, če so pač želeli dobiti dobro oceno, svoje prepričanje čim bolje utemeljiti, ga razsecirati, oplemenititi s čim več razumnimi argumenti, obenem pa še obdelati aktualne probleme. Točkovnik, po katerem so profesorji ocenjevali te eseje, pa je bil, milo rečeno, nenavaden. Da bi bilo delo ocenjevalcev lažje, je bil točkovnik opremljen s tremi primeri. Naveden je bil primer slabega eseja: "Upor je včasih potreben, včasih pa ne." Za takšno, nejasno argumentacijo dijak ne bi dobil niti točke. Naveden je bil tudi primer srednje dobrega eseja: "Kdor se upira proti krivicam in izkoriščanju, ravna prav. Čeprav vsi upori niso uspešni, je zaradi njih na svetu manj trpljenja." Takšna, ohlapna argumentacija je bila vredna eno točko. Naveden pa je bil tudi primer odličnega eseja z "ustrezno razlago": "Uporništvo se ni splačalo v starih časih in se tudi danes ne splača. Upirajo se zmeraj tisti, ki so šibki in zatirani, zato nimajo nobene možnosti, da bi uspeli. Uporniki v bistvu škodijo najbolj sebi. Najbolje je sprejeti življenje takšno, kot je. Bolje je imeti malo, kot nič." Za takšno argumentacijo je kandidat dobil največ, dve točki.

So torej dijaki, ki so zagovarjali uporništvo, dobili manj točk kot tisti, ki so zagovarjali konformizem? So največ točk dobili kandidati, ki so zavzeli skrajno konformistično stališče? Vprašanja so vrela, predmetna izpitna komisija za slovenščino pri poklicni maturi pa je po nekajdnevnem razmisleku sporočila, da je bilo "na začetku moderiranega točkovnika navedeno pojasnilo, da so primeri ilustrativni" in da ocenjevalci vedo, da morajo ocenjevati argumente. Na šolskem ministrstvu medtem trdijo, da navodila niso tendenciozna, "mogoče pa jih je tako, če kdo želi, tudi brati". Pa točkovnik res ni sugeriral profesorjem tudi tega, kakšno stališče je boljše zavzeti?

"Iz izkušenj, ki jih imam z delom s šolskimi delavci, ugotavljam, da se dosledno držijo navodil, ki jih dobivajo od šolskih oblasti. Zato je velika verjetnost, da so se ocenjevalci natančno držali navodila in primera," je prepričana Vera Slodnjak, klinična psihologinja v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše. Tajnik Društva slavistov Slovenije Andrej Bartol pa v zadevi formalno sicer ne vidi nič spornega, vendar je širše gledano "navajanje tovrstnih primerov vsaj nespretno, če že ne škodljivo, saj ... nezavedno vpliva na ocenjevalce". Marko Polič s Filozofske fakultete sicer verjame, da avtorji navodil moda celo niso mislili nič slabega, ga pa skrbi, da se niso zavedali - če so se, pa toliko slabše, "da s tem ponujajo tudi neko vrednotno usmeritev, ki je vprašljiva. Ko kot primer najboljšega argumentiranja navajajo utemeljevanje oportunizma, hote ali nehote, spodbujajo določen način razmišljanja."

Skrb zbujajoči rezultati

Sociolog Sergej Flere z mariborske Pedagoške fakultete, kjer so lani ugotavljali stopnjo konformizma med mladimi, pravi, da na ravni anketnih raziskav "zasledimo zelo visoko stopnjo konformizma". In to med vsemi mladimi: "Fantje in dekleta, premožni in tisti iz skromnejših okolij, izražajo enake stopnje strinjanja. Tudi psihološke spremenljivke ne vplivajo." Flere je prepričan, da je za to krivo okolje, kateremu so mladi izpostavljeni kot generacija. "Tukaj gre za hudo tržno tekmo, kjer ne bo dela za vse; delo, ki bo, pa pogosto ne bo stalno, varno in trajno." Flere je sicer optimist, saj zgodovina kaže, da takšni pritiski delujejo le nekaj časa, nato pa jim sledijo nihanja v nasprotni smeri, "v smeri družbenega aktivizma, negacije obstoječih razmer in uporništva".

Tudi raziskave o konformizmu med mladimi, ki so jih opravili na Fakulteti za družbene vede, dajejo podobne rezultate. "Raziskave kažejo na to, da mladi vedno bolj prevzemajo vzorce staršev. To je posledica kompleksnih procesov v sodobnih družbah tveganja. Mladi se vse bolj umikajo iz javnega življenja v zasebnost. Pomembno spet postaja mnenje staršev, starejših, avtoritet in manj to, kar mislijo vrstniki," nam je povedala Mirjana Ule. To pa povzroča nenavadno protislovje. Po eni strani poskušamo biti v času vse večje individualizacije življenja čim bolj samosvoji, avtonomni, saj konformnost ni nekaj, kar bi bilo v družbi zaželeno. "Obenem pa je najudobnejši izhod iz negotovosti naslonitev na avtoritete in osebe, ki nudijo varnost in zaščito."

Pa je res tako hudo? In kaj o tem pravijo dijaki sami; tisti, ki bodo kmalu pisali poklicno maturo - morda celo spet na temo uporništva? Še mimogrede, zgodbe o spornem točkovniku, ki se jih tako zelo tiče, ni poznal niti eden od dijakov, s katerimi smo govorili.

Upor je brez veze

Začeli smo pred dijaškim domom na Poljanski v Ljubljani. Sonce je na klopco zvabilo Sašo, Karmen in Vesno s srednje administrativne šole. Aha, špricajo! "Ne, me pa že ne." Ne, pouk so imele šele popoldne. Pa vseeno, se kaj upirajo? Prve besede, ki so priletele iz mladih ust, so bile šokantne. "Brez veze se je upirat, ker nič ne dosežeš," je izstrelila Saša in v sekundi podrla iluzije o tem, da gre pri gornjih raziskavah morda pa le za napako. Dekleta so se potem sicer razgovorila, da si v šoli le upajo malo drezati v profesorje, da jim povedo, če jih kaj moti. Koga pa profesorji vzamejo na piko? "Ponavadi tistega, ki se najbolj pritožuje," je ugotovila Saša, potem pa so vse tri bruhnile v smeh in se je med krohotom slišalo samo še, "saj to smo me." Hm, a ni malo nenavadno, da ima profesor na piki punce, ki se jim sicer zdi uporništvo brez veze? Pa starše ubogajo? "Jaz jih sploh ne poslušam, tudi če mi ne dovolijo ven, jaz kar grem," je zatrdila Vesna. In starši vedo za to? "Ja, saj pridejo preverit, če sem v sobi." Na številne demonstracije, ki so bile nedavno v Ljubljani, niso šle. Kaj pa, če bi se borili za pravice dijakov? "Mi demonstriramo tukaj notri," pokažejo na dijaški dom. Kako pa? "Ja, predvsem tako, da si vsak svoje misli. Pa na plakate dopisujemo svoje. Zadnjič je bilo na hodniku napisano 'Zbiramo denarna sredstva za otroke v Iraku' in potem je nekdo prečrtal Irak in napisal 'Zbiramo denarna sredstva za otroke v tej sobi'."

Več uporništva smo pričakovali od Mikija in Adama, ki sta pred srednjo trgovsko šolo zares špricala. "Saj veš, enkrat se ti ne da, enkrat se nisi naučil, ..." Celega razreda še nista prepričala v špricanje, ker se nekateri sošolci bojijo profesorjev. Se tudi onadva bojita, kaj si bodo mislili profesorji? "Pa skos nas isto gledajo. Neumni so. Če hočeš razložiti, zakaj si zamudil, sploh ne poslušajo, takoj dobiš neopravičeno. Tudi če greš jest med malico in je ful gužva in zato prepozno prideš nazaj, mu rečeš, če lahko poješ zunaj, in on te kar vpiše." Kako se upor obnese doma? "Jest matki povem, da je neumna, ko reče, zakaj si šprical, rečem, zato ker pač sem ..." pravi Miki. Kljub vsej tej prevzetnosti do prfoksov in staršev pa je prepričan, da je demonstriranje, iz kakršenkoli razloga že, ena navadna bedarija. "Ne, saj so v redu," ga je prekinil Adam. Ampak Miki se ni dal: "Jaz ne bi šel nikoli protestirat. Sem čisto proti temu ... Saj je vse bedno, pa vojna, pa Nato, pa Amerika, en nedolžen narod tam pobijajo v Iraku samo zaradi ene bedne nafte. Ampak jaz nisem tak tip, da bi šel protestirat. Nikoli."

Koliko pa si upajo tisti, ki niso Ljubljančani in živijo v dijaškem domu? Kršijo pravila? Za Bežigradom so nam trije mladci razložili, da je v tamkajšnjem dijaškem domu fajn živeti, sploh ko spoznaš sistem tako dobro, da ga lahko kršiš. "Nič nas ven ne spustijo. Uiti pa tudi ne moreš, ker imajo v spodnjem štuku ženske rešetke na oknih. Lahko pa uide kakšen spreten plezalec. Lani jih je bilo kar nekaj, ki so radi ušli ... No, saj so tudi letos," so nam razložili dijaki, na prvi pogled grandžerji, bodoči avtoelektričar Peter ter vzgojiteljici Špela in Anja. Druga prepovedana stvar, s katero se stanovalci dijaškega doma menda upirajo sistemu, pa je alkohol. Zlasti ob četrtkih. Ampak v petek morajo priti domov trezni. Jim je zelo pomembno, da se dobro razumejo s starši? "Saj staršem rečeš kaj, ampak so pač starši in jih moraš ubogat," pravi Peter, ki je priznal tudi, da ga uporništvo ne zanima. "Nisem za to, ker z demonstracijami ne boš nič pridobil." Njegova kolegica Špela, ki zase pravi, da je bolj gobčna in da jo imajo verjetno zato na piki v šoli, pa trdi nasprotno: "Jaz pa mislim, da se tako da kaj spremeniti. Nisem sicer še bila na kakšnem protestu. Poudarjam, ne še."

Nekaj metrov naprej so se fantje vdajali cigaretam. Ali niso cigarete v dijaškem domu prepovedane? Smo naleteli na upornike? "Notri so prepovedane, tukaj pa ..." so naju podučili fantje. Besedo je prevzel kar zgovorni Žiga s srednje strojne v Šiški, ki se pogosto upira staršem, čeprav je treba povedati, da pri tem ne gre za kakšna ideološka nasprotja. "Če ti ne dajo veliko keša, jih malo napizdiš. Pa kdaj moraš pospraviti, pa se ti ne da." Kako pa je Žiga zadovoljen s svetom, v katerem živi? "Politike ne spremljam, to me ne zanima. V bistvu zdaj sem spremljal vojno, pa kako smo se Slovenci vključevali v EU in Nato. Meni je čisto vseeno za EU in Nato, ker zdaj še ne vem, kakšne so posledice. Meni je res vseeno." Tudi če bi se moral boriti za dijaške pravice, ga fajtanje ne bi zanimalo. "Če bi bilo med šolo, bi šli, zakaj pa ne," je medtem prijavil Žigov prijatelj na rolerjih, bodoči geodet Marko.

Z življenjem je zadovoljen tudi Jure s srednje ekonomske: "Meni je v redu, nimam problemov, starši me pustijo ven, nimam težav. Doma povem svoje, edini razlog, zaradi katerega mi sploh težijo, so ocene." Svetlolaska z rdečimi prameni in piercingom na vrhu ušesa, ki je sebe sicer deklarirala kot "čisto pridno in čisto po pravilih" in ki je pravkar nameravala špricati pouk, pa je ura sama odpadla, pa je povedala, kakšen vpliv ima na njihov razred ena sama sošolka, ki si ne upa kršiti pravil: "Cel razred šprica samo takrat, ko manjka ena sošolka, ki tega noče početi, ker jo doma silijo, da je v šoli uspešna. Saj po eni strani jo razumemo, po drugi pa ne."

Mogoče bo bolj uporniško razpoložena gručica dolgolascev v črnem, okrog katerih se je med glavnim odmorom na nizkokaloročni malici, torej na čiku, zbralo pol razreda ekonomistov. Tudi njih protesti niso zanimali. No, razen če bi protestirali proti prepovedi prodaje alkohola po deveti uri. Sošolke so medtem skritizirale vojno v Iraku, ki je beda, še večja beda pa je, da zaradi vojne ne gredo na maturanca na Krf. Starši jim ne dovolijo. Jok nič ne pomaga. Zadnjo besedo imajo starši. A najbolj glasni fantje, Mare, Uroš in Simon, se na to požvižgajo in gredo v Grčijo vseeno. "Kaj nas bo strah, pa veš, kako daleč je Irak od Krfa?" Kako pa je v šoli? Dežurni za teženje profesorjem je bil takoj pripravljen opisati par zadnjih dosežkov. "Spičil sem se s prfokso, pa je rekla, da bo skočila skozi okno, če ne bom šel ven iz razreda. In nisem šel ven," je povedal temnolasec v Metallicini majici. In je skočila skozi okno? "Ni." Seveda. Za kaj pa je sploh šlo? "Dajo ti za delat stvari, ki jih nočeš delat, vsako uro eno in isto. Pa sem ji vse zmetal v glavo," je razložil, potem pa še nadrl sošolce, "prasce", ki so bili takrat tiho, namesto da bi ga podprli. "Tudi za anglo sem se zbunil, ker daje dvoumne primere v kontrolne, pa sem ji rekel, naj jih ne da nikoli več, ker mi je šlo za pet." Je kaj dosegel? "Napizdila me je." Ali naši metalski druščini, ki v šoli opazno izstopa med vrstniki, kdo teži zaradi dolgih las, brad, usnja, muzike? "Ne, saj sam izbereš, kakšen boš. In mi smo taki. Smo izjeme na tej šoli. V prvem letniku so nas prav čudno gledali, potem so se pa navadili."

Zaradi ugovarjanja profesorjem je imel težave Grega z aranžerske, ki je verjetno najbolje zadel opis naših srednješolcev: "Večina sošolcev sedi in kima, v vsakem razredu pa je par posameznikov, ki se ne strinjajo." So imeli pa pri slovenščini profesorico, ki jih je spodbujala k razmišljanju in je imela na piki, zanimivo, piflarje. "Ampak prfoksi imajo večinoma rajši piflarje, ker je manj dela z njimi."