motivatorji / Skok v samozavest

"Dobrodošli, veseli smo vašega klica. Prosimo, počakajte trenutek." Nato glasba in spet prijazen glasek: "Čestitamo, poklicali ste in naredili prvi korak, da popeljete svoje življenje v višje nivoje." Tako nas je ob prijavi na seminar velikega motivatorja Smiljana Morija prijazno ogovorila telefonska tajnica. Takoj za njo je spregovorila tajnica v človeški podobi. Najbolj jo je zanimalo, kako to, da se revija, kakršna je Mladina, zanima za Smiljana Morija, po dveh dneh urgiranja pa nam je končno telefoniral sam Smiljan in najbolj ga je skrbelo, kakšen bo videti članek. "Vi ste bolj kritični. Ali bo članek negativno nastrojen, to pa verjetno že veste," je zanimalo novo zvezdo podpohorske estrade. Jasno je, da smo želeli na kraju zločina sami preveriti, kakšni so videti prijemi slavnega govorca, ki ljudem spreminja življenja na bolje. Mori je pojava, ki jo zadnje čase skupaj s kasetami in knjigami ob spremljavi spreobrnjenih državljanov še najpogosteje vidimo po televiziji v reklamnem bloku Top Shopa skupaj s kozmodiskom, spodnjicami slim'n lift, super plovcem ribolovcem in podobnimi artikli, prepotrebnimi za življenje v novem tisočletju. V sliki in besedi Morijev topshopovski videospot nadgrajujejo prizorčki s seminarjev, ki so bolj kakor to videti kot nekakšne sindikalne zabave z veliko skakanja, plesa in dobrovoljnosti, ter besede njegovih prijateljev, Nuše Derende, trenerja nogometnega kluba Publikum Marjana Pušnika, poslanca Mirka Zamernika in kopice navadnih smrtnikov, ki so se že dvignili na višje ravni, nehali kaditi, shujšali, čustveno in finančno obogateli, skratka postali zmagovalci na vseh področjih. Prijave in izjave že na novo zmotiviranih v videospotu ter v različnih publikacijah so včasih tudi vrhunske in spominjajo na tiste s prospektov slavnega Džirla in drugih mojstrov kataloške in TV-prodaje. Razpon sloganov je prav tak kot pri vseh motivacijskih terapijah, ki jih zasledimo v tujini, in se ukvarja z vsemi težavami sodobnega človeka. Za debele: "Prej mi ni uspelo, po seminarju pa sem s pomočjo tehnik, ki sem se jih naučila, v petih tednih shujšala za 14 kilogramov." Za poslovneže: "Po seminarju sem brez strahu sklenil pogodbo za več kot 2.000.000 SIT in s tem postal najboljši prodajalec v Evropi. Promet se mi je zvišal za več kot 150 odstotkov." Za nesrečno zaljubljene: "Pred seminarjem sva bila z ženo že tik pred ločitvijo. Na seminarju sva spoznala, da se še vedno ljubiva. Ponovno sva se zaljubila." Za strahopetne: "Sam sem še na začetku samostojne poti in sem šele sedaj spoznal svojo vizijo in se znebil vseh dvomov in strahov. V prvem tednu po seminarju sem se samozavestno, brez težav in brez nepotrebnih popustov dogovoril za pet večjih del." Za filozofske voznike: "Ko hodiš po makadamski cesti, se sprašuješ, kdaj boš prišel do asfaltne. Zdaj vem: na Smiljanovem seminarju postanite zmagovalec, pripelje te na avtocesto." Za fanatike: "Samozavest, odločitev, akcija, ljubezen, povezanost. Kdo me bo sedaj ustavil? Kdo?"

Pubec iz Ožbolta

Kot pravi 30-letnik iz Maribora, njegove tehnike temeljijo na načelu nevroasociativnega razmišljanja in nevrolingvističnega programiranja, ki ga je razvil Antony Robins, kralj vseh svetovnih motivatorjev, čigar predavanja se je tudi sam udeležil, ob podpori kopice knjig o tej temi, ki jih je požiral, preden se je iz policista in pravnika prelevil v slovenskega motivatorja št. 1 z zgodbo o uspehu. Še kot pubec iz Ožbolta, v osnovni šoli je bil poleg Nuše Derende najmanjši v razredu, je sanjal o tem, kako bi pomagal ljudem, zato se je vpisal na policijsko kadetsko šolo v Tacnu, jo končal kot najboljši kadet svoje generacije, se prelevil v pravnika, delal na sodišču, ukvarjal se je z gospodarskim kriminalom, poštekal, da to ni to, in se oprijel zavarovalniške agenture, odšel v Ameriko, spoznal sebe in še nekaj slavnih sorodnih duš, ki se ukvarjajo s seminarji motivacije in drugih navdihov, se prosvetlil in vrnil na rodno grudo, kjer je pričel osveščati in ozaveščati še sonarodnjake. "Doživel sem nekaj vpogledov v svojo psiho in pometel z obremenitvami. Boljše pa sem začel živeti takrat, ko sem se odločil, da bom živel boljše življenje," pravi Smiljan Mori.

In je postal "strokovnjak za motivacijo in komunikacijo, podjetniški svetovalec, osebni trener najuspešnejših podjetnikov, menedžerjev in posameznikov," kot pravi propagandno gradivo. Koga vse "trenira" poleg Zamernika, Derende, fuzbalerjev Publikuma in ženske smučarske reprezentance - ti so se javno izpostavili -, se ne ve. Ve se, da je njegova svetovalna ura vredna 250.000 tolarjev in da ga najemajo številna podjetja, tudi vladne ustanove. Pred časom mi je frend, katerega punca je zaposlena na obrambnem ministrstvu, razlagal, da je, ko je prišla s seminarja, ki ga je Mori imel na obrambnem ministrstvu, govorila samo o njem. Da kako je kul in da so vse kolegice totalno navdušene. Njegove seminarje na leto obišče več tisoč ljudi, poleg topshopovske propagande pa njegovi agenti s propagandnim gradivom pridno bombardirajo vsa večja in manjša podjetja po Sloveniji, pa tudi šole, fakultete in najrazličnejše ustanove. Seminarjev, predavanj in raznih delavnic je več vrst - da o njegovih kasetah in diskih ter knjigah za 3 x 3330 tolarjev sploh ne govorimo - od cenenih za 23.000 tolarjev, ki trajajo deset ur, do večdnevnih za 300.000, izbirate pa lahko med naslovi The motivation day, Postanite zmagovalec, Popolno življenje, Vse je mogoče, Čustvena prodaja, Prodajalec 21. stoletja, Kako brez izkušenj postati prodajalec, Skrivnost uspešnega nastopanja, Kako stopiti v svet poklicnih govorcev, Kako se v trenutku prikupiti ljudem, Kako postati gospodar, ne suženj svojega denarja, Strah v pogumu in še nekaterimi drugimi. Ne ukvarja pa se le s seminarji, ampak tudi z zavarovalništvom, njegovo podjetje Mori, d. o. o., vam z enim samim izvidom uredi odškodnino ali zavarovalnino v najkrajšem možnem času, svetuje pri sklepanju zavarovalnih polic za osebno in življenjsko zavarovanje, izdela strokovno zavarovalno tehnično analizo nevarnosti, svetuje pri vlaganju v vzajemne sklade in še marsikaj.

Če on in njegovi varovanci zmorejo vse to, potem nas je prepričal, da se udeležimo seminarja. V upanju, da se bomo samomotivirali.

Motivation day

Tistega dne, ko sva se z Borutom odpravila na tajno nalogo v Festivalno dvorano na motivacijski seminar, je lilo kot iz škafa, zato sva vsa bedna in rahlo scuzana, vsak z mislimi še na žuru prejšnjega dne, na sobotno jutro ugotovila, da sva vrhunec motiviranosti že doživela, ko sva se iz toplih postelj transportirala v ta prekleti dež. Ljudje, ki so se gnetli na stopnišču in pred garderobo, niso bili ravno enakega mnenja. Primož, ki sva ga spoznala pred vrati, nama je razložil, da se je za udeležbo na seminarju odločil, ker nekaj modelov, ki se ukvarjajo s podobnimi stvarmi, že pozna, nekaj je o njih prebral in ga zanima, iz kakšnega testa je Mori, o katerem je slišal same dobre stvari. Veseli in zadovoljni obrazi so energično skakljali sem ter tja, se gnetli ob improviziranem pultu in naročali kosila, si ogledovali propagandno gradivo in fotoportrete učitelja, ki so bili razobešeni po vsem preddverju. Iz dvorane je že nažigala glasba, okoli pa so skakljali nekakšni redarji v rdečih majčkah z natisnjeno Smiljanovo podobo na eni strani, na drugi pa z njegovim izrekom "Ne uporabljajte samo svojih možganov, nekaj si jih sposodite tudi od drugih". No, kasneje so me podučili, da ne gre za redarje, ampak za mentorje animatorje. Ko so odprli vrata, se je pisana množica kriče in ploskajoč, s kartončki s svojimi imeni okrog vratu, zapodila v dvorano ob taktih Gamsove Kdor ne skače, ni Slovenc, Baby I Wanna Know if You'll be My Girl DJ-ja Oetzija in podobnih hitih. Pridno so posedli po stolčkih, na katerih so jih čakali neka zdravstvena revija, propagandni material, delovni zvezek in plastičen kuli, kramljali in čakali na zvezdo dneva. Naenkrat se je v dvorani stemnilo, prižgali so se reflektorji, stroboskop in začela je nabijati muzika, še prej pa so na videosteni predvajali dokumentarne posnetke matere Tereze, Martina Luthra Kinga in še nekaterih drugih uspešnežev. Festivalna dvorana se je za trenutek spremenila v pravo diskoteko, in ko se je na odru začel valiti še dim, je ob spremljavi komada Life will never be the same in ploskanju množice ob podpori totalno naspidiranih mentorjev v rdečih majčkah na oder pridirjal on, Smiljan Mori v soju spremljajočega reflektorja. Vse skupaj me je še najbolj spominjalo na to, kako uletijo na parket košarkarji kakšne ekipe NBA, da se pred tekmo predstavijo fenom. Šov se je začel. Poti nazaj ni bilo več. "Kdo bi bil rad bolj motiviran? Kdo bi imel rad več sreče in zadovoljstva? Prišli ste na pravi kraj!" je rohnelo iz zvočnikov v kleni štajerščini. Ljudje so ploskali, nekateri kričali, le žvižgov ni bilo slišati. Sledili so pozdravni nagovori. "Kdo je iz Ljubljane? Maribora? Kopra? Kranja?..." ob vsakem omenjenem mestu so se dvigovale roke, in ko je malo večjih krajev zmanjkalo, so prišli na vrsto posamezni predstavniki manjših zaselkov. Prišli smo vse do Rovt. Takoj na začetku je Smiljan omenil tudi svoj dialekt. Da se ne bi pritoževali, da "po štajersko govori". Če bi šel na govorni tečaj, ne bi imel časa za predavanja in veliko ljudi bi ostalo brez njegovih motivacijskih šovov. Začela se je drama. Vsak je moral svojemu sosedu na stolčku čestitati, ker se je odločil priti na seminar. To naj bi bilo že 80 odstotkov uspeha. Samo še vaditi je treba, ker vaja dela mojstra. Smiljan, ki je bil v beli oprijeti majčki z mikrofonom za ušesi bolj kot kak predavatelj videti kakor pevec kakšnega boy benda, je skakljal okrog, pripovedoval zgodbe, veliko zgodb in še več zgodb. Ljudje so sodelovali. S ploskanjem, z govorjenjem, notranjo in zunanjo energijo. Takoj sem poštekal, da ne bo nič dobrega, če se ne spravim v kakšen kot in le dejavno opazujem, sicer bom moral dejavno sodelovati v igri "Lepo je biti srečen s Smiljanom Morijem". Igric ni bilo malo. Mentorji so sestavili skupine. Vsi se morajo med seboj dobro spoznati. Jasno, team work. Vsaka skupina je imela svoj slogan v stilu "Najboljši smo mi". Ob mletju besed, zgodb, vicev, pregovorov in nasvetov je od časa do časa skozi zvočnike zavibrirala nekajminutna tehnoštanca najhujšega kalibra. Ljudje so vstajali in začeli skakati kot po kanvasu, ročice pa so besno tleskale druga ob drugo. Nato je sledila naslednja vaja, objemanje. Folk se je množično začel objemati, kot da se ne bi videli sto let. Ok, nekateri med približno tristo slušatelji so se res poznali že od prej, drugi ne. Parov niti ni bilo tako veliko. Če bi sodil po enodnevnem druženju z na novo motiviranimi, je tipična obiskovalka Smiljanovega tečaja ženska, stara od 20 do 40 let. Čisto drugače kot na podobnih motivacijskih treningih, kakršni so Network 21 in podobni, ki sem se jih imel čast udeležiti pred leti, kjer so bili moški v večini. Jasno, Smiljan večkrat rad uporabi besede, kot so čustva, ljubezen, otroci, družina, sreča. In kdo najraje posluša zgodbe o srečnih, bogatih in uspešnih. Ženske seveda. "Uspeh brez zadovoljstva ni uspeh," med čečkanjem na tablo kriči Smiljan. Ljudje so seveda za. Zelo za. Tudi za masažo, ki sledi. Najprej masirajo drug drugega, nato skupina skupno gnete posameznika. Ob zvokih glasbe seveda. Med masažo poslušamo That' s the way I like it in ob motivacijskih nagovorih predavatelja sledi "pavza" s poplesavanjem na tehnoritme in ploskanjem, nato naslednja vaja. Vse svoje težave dvigneš nad glavo in jih položiš na tla. Nato hodiš po njih in jih brcaš. "Kdaj si srečen? Pokaži, kako si srečen," med prikazovanjem veselja naših fuzbalerjev v Romuniji in Ukrajini melje Smiljan. "Najbolj sem bila srečna, ko sem doživela orgazem z možem," razloži ena izmed slušateljic in je deležna najbolj huronskega aplavza. Nato spet tehno in vaje in tehno in vaje in nagovori in sodelovanje in ponavljanje za učiteljem kot v šoli in pisanje v delovne zvezke. Do odmora. Za kosilo, s potrebnim doplačilom seveda, imamo dva menija. Mesnega in vegetarijanskega. Nekateri komaj čakajo svojo cigareto in se gnetejo pred vrati, drugi malicajo, tretji kramljajo. Med enournim odmorom za kosilo iz dvorane zgine le peščica ljudi. Drugi nadaljujejo peklenski tempo vaj in plesnih vložkov ob tehnu ter naučenega posebnega pozdrava z migetanjem rokic, ki se sprevrže v nekakšno supermensko pozo. Delovni zvezki se polnijo. Težave izginjajo. Vmes imamo še kakšno malce bolj relaksing vajo v slogu newagerskih gurujev. Spominjamo se težav, najhujših strahov in jih potem sproti odpravljamo. Ob glasbi, govorancah, plesanju, ploskanju in podobnih artističnih točkah, vmes Smiljan zamenja še barvo majčke, dočakamo večer. Nekateri popolnoma utrujeni, nekateri prav blaženi, nekateri čisto dostojno zadovoljni. Sledi še podpisovanje Smiljanovih knjig in izmenjava telefonskih številk med novonastalimi zmotiviranimi prijatelji in prijateljicami. Medtem je zunaj nehalo deževati.