šport / Hokej je trda igra

Na nedavnem svetovnem prvenstvu prve divizije v hokeju na ledu v Zagrebu ste, čeprav ste trener hrvaške reprezentance, sedeli na tribuni. Še vedno ste kaznovani zaradi napada na sodnika, ki naj bi se bil zgodil na tekmi z poljskim moštvom Katowic na turnirju na Češkem. Vašo vlogo sta prevzela trenerja švicarskega Lugana.

Za dve leti so mi prepovedali vodenje hokejskih moštev na mednarodnih tekmah pod pokroviteljstvom IIHF. Vpliv na ekipo se čuti. Fante treniram dve sezoni in za vsakega vem, kako, kdaj, zakaj, to pa je v trenutkih odločitve pomembno. Zaradi tega smo se odločili za sodelovanje z Ivanom Zannato in Diegom Scandellajem. Poznamo se še iz časov, ko sem bil v Milanu. Ivano je bil moj igralec, Diego pa je takrat treniral mlajše selekcije. Gre za nadaljevanje mojega dela. V Luganu sta bila zelo uspešna, saj je njuno moštvo zmagalo v švicarskem prvenstvu.

Kako ste bili med tekmo v stiku z njima? Mobitel, radijska zveza ...

Ne. Prišla sta že na pripravljalne tekme, tako da sta morala spoznati igralce, njihova imena, kako kdo igra. Na klopi pa sta bila sama. Vendar je njuno delo zgolj nadaljevanje mojega, tega, kako voditi tekmo, kako pripraviti igralce. Tako sta bila v bistvu podaljšek tistega, kar sem delal z ekipo. Vesel sem, da moštvu ni bilo treba veliko razmišljati, iste stvari je slišalo zgolj v drugem jeziku.

Kazen IIHF je precej ostra. Ste se pritožili?

Pritožil sem se na vse obtožbe, hkrati pa sem se javno obrnil na HZS, ker še vedno menim, da sodim pod pokroviteljstvo slovenske hokejske zveze. HZS je naredila zelo malo, to mi je potrdil sam predsednik IIHF Rene Fasel. Prišel je v Zagreb in prosil sem za sestanek. Fasel o mojih težavah ni vedel veliko, stvari pač težko pridejo do vrha. Moje načelo pa nikoli ni bilo, da bi preskakoval kake forume, zato sem se pritožil na disciplinsko komisijo. Nisem dobil nobene pomoči, vse moje pritožbe so bile zavrnjene. Resda niso bile najbolje pripravljene, toda nisem si hotel zgolj dopisovati, ampak sem bil prepričan, da bom tudi zaslišan, tako kot je bil sodnik. Sam že tedaj nisem imel te možnosti. Vodja turnirja je enostavno zaklenil vrata. Fasel mi je dejal, da je to krivda moje zveze, ker ni bila agilna in ni izpeljala postopka do konca. Zakaj, je treba vprašati ljudi v vodstvu zveze.

Ali ni bilo nobenih posnetkov incidenta? Kaj ste sploh napravili sodniku?

Obstajal je posnetek, toda kar naenkrat je izginil in se ni nikoli pojavil javno. Obstaja samo sodniška različica, sodnik je izjavil, da sem ga napadel. V bistvu sem ga potegnil za majico, ker sem hotel, da posluša še mene. Glede na to, da sta na ledu dve ekipi, sem menil, da je pravilno, da upošteva tudi kakšno drugo opozorilo. Enostavno ni hotel sodelovati. Moj prijem je označil za napad in ves prestrašen prekinil tekmo. Mislil je, da je pod psihičnim pritiskom in da ne more več voditi tekme, zato jo je prekinil. Fasela sem vprašal, ali je gledal SP v nogometu v Koreji in napad igralca na sodnika. Ta igralec je bil kaznovan zgolj z dvomesečno prepovedjo. Nogomet je gledal ves svet, tisto tekmo pa smo gledali jaz in še morda trije v dvorani. Šlo je za povsem nepomembno tekmo. Toda ker smo dobro začeli in vodili, nam je sodnik preprečil nadaljevanje, ker je morala v nadaljevanje pokalnega tekmovanja češka ekipa, ki je bila domačin. Igrali smo zelo dobro in premagali tudi rusko moštvo. Oškodovan nisem bil samo jaz, temveč tudi jeseniška ekipa, saj so ji odvzeli celoletni trud. Enostavno nisem naredil takšnega prekrška, da bi lahko priznal krivdo. Nekatera čustva morajo izraziti tudi trenerji. Vedno si želim zmage in vedno sem na strani igralcev in jih hočem zavarovati.

Hrvaška ni imela veliko možnosti za obstanek v 1. diviziji. Njeni konkurenti v boju za obstanek so bili Estonci, nad katerimi so se ob uvrstitvi v skupino A pred leti znesli Slovenci. Estonija pa je premagala Veliko Britanijo in Italijo. Slovenija bo priložnost za obstanek iskala v dvoboju z Avstrijci. Najbrž pa imajo slovenski hokejisti več možnosti za obstanek kot vaši varovanci.

Slovenija je dobro pripravljena in ima v tem trenutku igralce, ki lahko sami odločijo tekmo. Igralci, ki dobro igrajo v tujini, so prava rešitev, kar se tiče obstoja ali ene tekme. Težko je tekmo ali turnir postaviti na treh igralcih, toda tudi to se da. Hokejsko rešeto deluje neusmiljeno. Reprezentance se selijo na svoja mesta. Na turnirju v Zagrebu smo videli, da so si štiri ekipe prizadevale za vrnitev v skupino A. Zelo sem bil zadovoljen, da so se vsi dobro pripravili na nas, to pomeni potrditev mojega dela.

Hrvaška najbrž ne bo imela težkega dela z vrnitvijo v 1. divizijo. Nasprotnice so Severna Koreja, Kitajska, Bolgarija, Srbija in Črna gora ... Tudi ekipe na turnirju v Zagrebu, kjer je zmagala Francija, niso pokazale veliko. Italija je izjemno slaba, prav tako Velika Britanija. Slovenija bi glede na sedanjo igro najbrž imela velike možnosti za zmago v takšni konkurenci.

Vemo, da je tudi v vaški ligi težko zmagati. V Italiji se pozna pomanjkanje kadra. Nekatere igralce na prvenstvu obravnavajo kot tujce, ker imajo dvojno državljanstvo. Če igrajo za reprezentanco, pa so Italijani. Za malo se jim zdi, da morajo v vojsko, na volitve, imajo vse obveznosti italijanskih državljanov. Ko pa igrajo za klube, to preprosto ne velja več. Če bi italijanska zveza naredila nov pravilnik, bi imeli, malodane v 24 urah, ekipo, ki bi se uvrstila morda med deset najboljših reprezentanc na svetu. Sloveniji se sicer sploh ni treba obremenjevati z obstankom. Dejansko je treba gledati kakovost slovenske reprezentance in sploh ni več smiselno preštevati, kdo je lahko boljši ali slabši od nas. Lahko premagamo tudi reprezentance iz kakšne druge zgodbe. Hokej se lahko odigra tudi na kakšen inteligentnejši način. Slovenija ima veliko znanja in veliko potenciala v posameznikih.

Kje se začne "druga zgodba"? Nekje na ravni Švice?

Švico smo včasih premagovali. Sedaj pa je članica skupine A in ne popušča pri apetitih. Velik pritisk je na trenerje, ker so zahteve še večje. Trenutna kombinacija je zagotovo uspeh. Starejši igralci znajo nase priklopiti mlajše igralce, polne moči in z velikimi apetiti. Usmeritev po poti Tomaža Vnuka je edino pravilno razmišljanje. Bil je evropski prvak s Feldkirchom, kar ni majhna stvar. Lahko bi igral v kateremkoli evropskem klubu, čeprav vemo, da je se je težko prebiti v švedsko, finsko ali rusko ligo.

Vendarle pa imamo zgolj dva resna kluba, Jesenice in superiorno Olimpijo, in enega, ki jima malo meša štrene, Slavijo. Tujina nas še vedno gleda, kot da smo nekako drugoligaški, saj Slovencem ni ravno uspel preboj v uglednejše lige. Gre sedaj le za uspešno generacijo?

Vso zgodbo je treba povezati z zanimanjem medijev za hokej. To smo imeli, a smo izgubili. Ko sem prišel, bilo je v sezoni 1994/95, in naslednjo sezono smo imeli televizijski prenos 26 tekem. Vse dvorane so bile polne, vsi časopisi so bili polni hokeja. Tedaj začnejo pritekati sponzorji. Le ti bi lahko pomagali jeseniškemu, celjskemu hokeju ... Tako pa so te zgodbe bolj osamljene. V Ljubljani je pač najlaže priti do sponzorjev, ker so tu večja podjetja. Igralci tehtajo, kam bi šli, zato se jih večina odloči za Olimpijo. Veliko pa jih je v tujini. Če bi poklicali vse igralce iz tujine, tako kot je naredila Avstrija, jih razporedili po klubih in pomagali pri sofinanciranju, bi se zanimanje, čeprav bi se morda kakovost za stopnico znižala, krepko povečalo.

Kar nekaj slovenskih hokejistov igra v tujini, vendar ne gre ravno, z nekaj izjemami, za vrhunske klube. Navsezadnje pa nobenemu od slovenskih igralcev vse od časov Toneta Galeta ni uspel preboj v najvišji razred, v NHL. Čeprav so številni mladostniki igrali v podmladkih klubov NHL. Zgodba se najpogosteje konča v sosednji Avstriji.

Enostavno lahko povem, da Slovenija lahko igra neodločeno s Francijo, v desetih tekmah pa je lahko večkrat boljša. Francozi imajo 70 igrišč, mi pa le štiri. Razmišljanja o NHL so nesmiselna, ker je to neopisljiv preskok. Tam se na vsakem igralnem mestu zavrti ogromno igralcev, pri nas pa moramo paziti na slehernega igralca, da ga ne izgubimo. Druga težava je, da moraš prehoditi dolgo pot iz nižjih klubov v NHL. Če prideš iz češke, finske, švedske reprezentance, takoj podpišeš pogodbo z moštvom NHL. Takšnega statusa pa naši igralci nimajo in morajo prek zelo zahtevnih in grobih rešet.

V glavnem vsi igralci prihajajo iz Ljubljane ali z Jesenic, mogoče je še kdo iz okolice. Drugod ni zanimanja, HZS pa si za širitev ne prizadeva prav posebej.

Obvezno bi potrebovali slovenski križ, od Jesenic do Novega mesta in od morja do Štajerske. Takrat bi se začela tekmovalnost po regijah. Moštvi Olimpije in Jesenic sta se namreč skoraj združili. Vedno bliže sta si. Če bi prišla neka štajerska, dolenjska ali primorska ekipa, bi govorili o dinamiki navijačev.

Kdo ima največ možnosti, da postane gonilna sila slovenskega hokeja po odhodu starejše generacije, Rodman, Polončič?

Ti igralci imajo neko podlago in svojo kariero vozijo po zastavljeni poti. Za njimi pa je veliko mladih, ki imajo podobne želje in so tehnično in fizično bolje pripravljeni, kot so bili nekateri starejši v istih letih.

Z igralci iz zgornjega razreda svetovnega hokeja pa se najbrž nikoli ne bodo mogli meriti ...

Lahko se to zgodi en večer. Vendar to prinese le evforijo in nekorektno oceno. Skoči se predaleč in apetiti postanejo preveliki, želje neuresničljive. Zavedati se moramo, kje smo.

Ali obstaja po vašem kakšen recept, kako se upirati mogočnim reprezentancam? Sami ste lani v finalu prvenstva z Jesenicami proti močnejši Olimpiji poskušali s silo, nazadnje je ob bandi tekla kri.

Ne vem, kdo je to ocenjeval. Obstajajo posnetki, kri je pritekla tam, kjer se je začelo. Stokrat sem rekel, poglejmo posnetek. Čeprav vedno trdim, da me baletni hokej ne zanima. Hokej je trda igra in sam sem privrženec hitrega, predvsem pa korektnega hokeja. Palica je za na led in za nikamor drugam. Sam postanem zelo agresiven, če vidim palico v zraku. Če hoče kdo obračunati z rokami, to je vedno bilo. Mislim, da je tudi prav, da se malo pozabavajo v to smer in nikomur se ne more zgoditi kaj tako hudega, da ne bi mogel odigrati tekme do konca.

Čeprav ste še vedno trener hrvaške hokejske reprezentance, ste bolj zašli v nogomet. Postali ste direktor Interjevih nogometnih šol na Balkanu, k temu vas je zvabil podpredsednik Interja Massimo Moretti.

Moretti je bil moj predsednik in sem zanj delal sedem let. Ekipo je kasneje prodal Berlusconiju, sam pa postal podpredsednik Interja. Po štirih letih sva govorila in prosil me je, ali bi prevzel mesto direktorja šol na območju nekdanje Jugoslavije, Romunije in Bolgarije. Dejal sem mu, da z nogometom nimam nič. Odvrnil je, da gre le za vodenje in razvoj teh šol in da stroka nima s tem nobene zveze. Ko smo ustanovili te šole, je le jaz nisem imel. Potem je pritisnil name, zakaj ne. Ko sem našel teren na Vevčah, sem se odločil za projekt.

Kje so še Interjeve šole po nekdanji Jugoslaviji?

V Zagrebu projekt vodi Čiro Blažević, v Pulju delamo z Dariom Simićem, v BiH s Predragom Pašićem. Ko se bom vrnil s svetovnega prvenstva skupine A, se bom odpravil na Tajsko, v Bangkok, kjer bom odprl še eno nogometno šolo.

Tajci sicer nimajo kakšne posebne nogometne tradicije ...

Bangkok je desetmilijonsko mesto in mislim, da ni razloga za neuspeh. Po SP v Aziji so se apetiti zelo povečali. Imajo ogromno stadionov, vse leto pa je enako vreme, tako da ni ovir za treninge.

Inter je pokrovitelj šol. Kakšna je še njegova funkcija? Pripelje trenerje, mladi igralci postanejo last Interja ...

Trenerji so lokalni, ker nočejo spreminjati mentalitete po posameznih regijah. Trenerje bodo izobraževali pri sebi v Milanu oziroma jih bodo pošiljali tja, kjer vidijo možnosti za hitrejši razvoj. Igralci so člani svojega kluba, in če bi se kdo pojavil, imamo pregled nad njim.

Vaš klub, Alfa, bo torej potemtakem vključen v slovenska tekmovanja, kadetske, mladinske lige. Do katere stopnje mislite sodelovati?

Za zdaj imam igralce do 14. leta, drugo leto bodo v rangu do 16 let in vse do članske ekipe.

Boste s svojim klubom sodelovali tudi v članskem tekmovanju?

Članske ekipe nimam v načrtu. Mogoče, če se bodo pojavili sponzorji in bi kdo to vodil. Sam sem nekoliko utrujen od profesionalnih zgodb in vem, kaj me čaka, če bi se spustil v to. Hokejski trener sem namreč že 22 let.