Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 17, 29. 4. 2003
Susan Sarandon, znana protivojna aktivistka, je imela prejšnjo nedeljo slabe ratinge - film Ice Bound, ki ga je zavrtela TV mreža CBS, je imel nizke, pravzaprav najslabše ratinge izmed vseh programov v udarnem terminu. Bušiji, histerični hiper patrioti in drugi prorepublikanski fanatiki so hitro opozorili, no, vidite, ljudje jo ignorirajo in bojkotirajo. Ker je bila proti vojni in proti predsedniku, je izdala domovino - in zdaj je plačala! Ljudje ji tega ne bodo odpustili! Kar ni nujno res. Zakaj? Oh, iz preprostega razloga - Ice Bound je film o ženski, ki ima raka na dojki. To definitivno ni zgodba, ki bi se lahko dobro prodajala in ki bi lahko imela visoke ratinge, prej narobe, filmi o raku, kaj šele filmi o raku na dojki, imajo že tradicionalno nizke ratinge - ljudje jih nočejo gledati. Zdaj, v času vojne, pa filmi o raku na dojki sploh niso prioriteta. Daleč od tega. Še toliko bolj, ker se sam film dogaja na južnem polu, ki se, kot ste gotovo opazili, zadnje čase bolj slabo prodaja - točno, zadnje čase se dobro prodajajo le sanirane tele-razglednice iz razsijane iraške puščave.
Nekaj dni pred tem je Dale Petroskey, predsednik slovitega Nacionalnega bejzbolskega muzeja (National Baseball Hall of Fame), ki domuje v Cooperstownu (New York), odpovedal veliko fešto ob 15-letnici Bulla Durhama, velikega bejzbolskega filma, v katerem sta igrala Tim Robbins (alias Ebby Calvin "Nuke" LaLoosh) in Susan Sarandon (alias groupie Annie Savoy: "Ni bilo bejzbolista, ki bi spal z mano, a potem ne bi odigral najboljše sezone v svoji karieri!"), heh, protivojna aktivista, ki naj bi bila tudi glavni zvezdi te nacionalne Hall-of-Fame fešte. Bushevi buldogi in falangisti so spet dvignili prst: Aha, vidite, ljudstvo ju bojkotira! Ker sta grešila! Ker sta agitirala proti vojni! Ker sta s svojimi protivojnimi izjavami ogrozila naše fante v Zalivu, ker sta spodkopavala ameriško pozicijo, ker sta "Saddam Lovers", ker sta delala proti nacionalnim interesom in ker nista podprla odločitev "demokratično izvoljenega predsednika", kot je rekel Petroskey, ki ni pustil, da bi Nacionalni bejzbolski muzej postal "platforma za izražanje protivojnih sentimentov". Nič, spet smo poslušali le zgodbo o tem, kako sta v najbolj občutljivem trenutku kritizirala Busha in njegov "effort", zdaj pa morata plačati - polno ceno! Ni popusta za disidente - ljudstvo jima "neameriškega" obnašanja ne bo odpustilo! Patriotsko. Patetično. Paranoično. In daleč od resnice. Odpoved fešte nima namreč prav nič z voljo ljudstva, še manj s "spontanim bojkotom", ima pa vse z zamolčanim dejstvom, da v upravnem odboru Nacionalnega bejzbolskega muzeja sedi truma donatorjev republikanske stranke in da je bil republikansko formatirani Petroskey eden izmed tiskovnih predstavnikov Ronalda Reagana.
Še pred tem so v nemilost Bushevih patriotov padle Dixie Chicks, tri teksaške country bejbe, to pa zato, ker je ena izmed njih - Natalie Maines - na koncertu v Londonu rekla, da jo je sram, ker je Bush iz Teksasa. Ja, spet smo poslušali zgodbo o tem, kako so izdale Busha, Ameriko in nacionalno varnost, kako jim Amerika tega ni odpustila in kako so začele radijske postaje potem - jasno, na zahtevo ljudstva! - bojkotirati njihovo muziko. Patriotsko. In za lase privlečeno. Bend Dixie Chicks je na črno listo vrgla radijska mreža Clear Channel, ki slovi po tem, da je po 11. septembru na črno listo vrgla 150 viž, tudi Bridge Over Troubled Water in Imagine. Tragedija in ironija je seveda v tem, da Clear Channel, baziran v Teksasu, poseduje kar 1.240 radijskih postaj, specifično - 10 % vseh ameriških radijskih postaj. Dodatna tragedija - in ironija, se razume - pa je v tem, da Clear Channel podpira Busha in vojno in da vrti le muziko, ki je "na partijski liniji", recimo country viže a la Have You Forgotten? (Darryl Worley) in Iraq and Roll (Clint Black), v katerih zvemo, da je treba moliti za mir in biti pripravljen na vojno, da ni za svobodo nobena cena previsoka, da bo pravici zadoščeno, da bo tiste, ki se vtikajo v Ameriko, zgazil ameriški škorenj, in da sta Sadam Husein in Osama bin Laden povezana. In lepo prosim, le kako bi lahko bilo drugače: Tom Hicks, šef tega medijskega giganta, ki ima v lasti tudi 39 TV postaj, 770.000 billboardov in močno koncertno-promocijsko divizijo, je namreč ta, ki je leta 1998 za 250 milijonov dolarjev odkupil bejzbolsko ekipo Texas Rangers, v kateri je imel delež tudi Bush, ki je s to operacijo zaslužil 15 milijonov, pa četudi je njegov vložek znašal le 605.000 dolarjev, jasno, sposojenih.
Ergo, bojkot je bil v vseh treh primerih insceniran, ne pa "spontan", kot so skušali Ameriko in svet prepričati bušiji. Bolje rečeno, bojkot Susan Sarandon, Tima Robbinsa in Dixie Chicks je bil le toliko "spontan", kot je bilo "spontano" ropanje iraške kulturno-zgodovinske dediščine (hej, pozabite na svojo zgodovino - mi vam bomo dali zgodovino!) ali pa kot je bilo "spontano" slovito "zgodovinsko" rušenje Sadamovega kipa v centru Bagdada, kamor so, kot je znano, rušitelje kipa pripeljali kar sami ameriški vojaki - ne, rušitelji se niso spontano "zgodili", ampak so le odigrali svoje vloge. To niso bili spontani slavilci svobode, ampak igralci, člani Iraškega nacionalnega kongresa, ad hoc uvoženi iraški eksilanti, ki jim je scenarij napisal Pentagon. Še nekaj je vsem tem in tudi drugim protivojnim "primerom" - bušiji in njihovi buldogi so jih pozvali, da naj se zdaj lepo opravičijo. Zakaj? Ker da "ameriški uspeh v Iraku" dokazuje, da so se tisti, ki so bili proti vojni, "spektakularno motili". Skratka, "ameriški uspeh v Iraku" je vse tiste, ki so bili proti vojni, postavil na laž - tisti, ki so bili proti vojni, so živeli v "spektakularni" zablodi. Kar je seveda daleč od resnice. V resnici je "ameriški uspeh v Iraku" spektakularna laž - hja, niso se spektakularno motili tisti, ki so bili proti vojni, ampak tisti, ki so bili za vojno.
Okej, vprašajte se najprej - kaj pri tej vojni z Bushevega vidika definira "uspeh" oz. zmago? Če hočemo vedeti, kaj definira "uspeh" oz. zmago, se moramo vprašati, kateri so bili cilji te vojne. Eden izmed ciljev je bila "zamenjava režima". Režim so res zamenjali, toda ta "zamenjava režima" se ne kvalificira za "uspeh" - kot pač vse kaže, bodo Sadamov režim zamenjali z marionetnim režimom... ee, z insceniranim, niti malo spontanim ali pa demokratično izvoljenim režimom. Kar z vidika demokracije in svobode ni ravno "uspeh", ne. Plus: Sadama Huseina niso ujeli. Še huje - sploh ne vedo, kje je. Izginil je brez sledu - točno, kot Osama bin Laden v času afganistanske vojne. Ste imeli zadnje leto občutek, da bušiji prav fanatično in nezadržno iščejo Osamo bin Ladna? Ne. Čakajte - zakaj so že Američani napadli Afganistan? Ker jim talibani niso hoteli izročiti Osame bin Ladna. Aha - Afganistan so napadli zato, da bi prijeli bin Ladna. Niso ga. Niti se niso pretegnili. Še več, namesto Osame bin Ladna so začeli loviti Sadama Huseina. Kaj to pomeni? Da pri afganistanski vojni sploh ni šlo za Osamo bin Ladna. Kaj nam to pove o iraški vojni? Da tudi pri iraški vojni ni šlo za Sadama Huseina. Drugi veliki cilj te vojne, kot zdaj zagotavljajo bušiji, je bila "osvoboditev Iraka". Okej, pa poglejmo - kako sami Iračani percipirajo to, kar se jim dogaja? Kot "osvoboditev Iraka"? Ne, pač pa kot okupacijo Iraka - iraške ulice so polne ljudi, ki zahtevajo ameriški umik. Z drugimi besedami, dovolj jim je ameriškega osvobajanja. Tudi sami so očitno ugotovili, da je "osvoboditev Iraka" le blef, le fabrikacija.
Kar seveda drži - kot pribito. Da je šlo pri iraški vojni za "osvoboditev Iraka", drži kvečjemu nafto. "Osvoboditev Iraka" je le fikcija, le fiktivna pretveza za vojno, ki so jo bušiji lansirali zato, da bi preglasili svojo še bolj za lase privlečeno in še bolj fiktivno pretvezo za napad na Irak - "razorožitev". Ja, "razorožitev Iraka" je bila prvi, glavni in osnovni cilj ameriške vojaške intervencije. Irak je treba razorožiti, so kričali Bush, Dick Cheney, Donald Rumsfeld, Colin Powell in Tony Blair - Irak poseduje, razvija in skriva orožje za množično uničevanje, s katerim krši resolucije ZN in s katerim neposredno ogroža Ameriko, regijo in svetovni mir. "Razorožitev Iraka" je bila mati vseh razlogov za napad na Irak. Bush je nenehno stokal: "Irak se ne razorožuje... Irak se ne razorožuje." In nenehno je ponavljal: "Če se Sadam Husein ne bo razorožil, ga bomo razorožili mi." Na silo, se razume. Na vprašanje, zakaj je treba zamenjati Sadamov režim, je bil odgovor vedno isti: Ker ima orožje za množično uničevanje! Enoznačno in enoumno. Bušiji so predložili "goro dokazov", vključno z grafi, satelitskimi fotkami in magnetofonskimi posnetki, ki pa jim ni nihče verjel, še najmanj Hans Blix in njegovi inšpektorji, ki so brskali in stikali po Iraku - in nič našli.
Potem so bušiji inšpektorje nagnali in vkorakali v Irak. Da ne bi bilo kakega dvoma, po kaj so prišli, so nenehno delali teater: natikali so si plinske maske in drugo zaščitno opremo (hej, celo novinarji so nenehno pozirali s plinskimi maskami), marincem delili žepne izdaje Priročnika za identificiranje orožja za množično uničevanje, razglašali, da je Sadam svoji vojski ukazal, da naj uporabi biokemično orožje, in na zemljevidu celo kazali nekako "rdečo črto", ki se je vila 75 km južno od Bagdada - ja, tu naj bi iraške svinje udarile z biokemijo. Nič se ni zgodilo. Vse to so bile le propagandne izmišljotine. Ker Sadam orožja za množično uničevanje ni uporabil, je to lahko pomenilo le eno - da ga nima. Samo pomislite: kdaj bi ga pa uporabil, če ne zdaj? Ne da je to bušije odvrnilo od plana A: kamor so prišli, so poročali o "odkritju orožja za množično uničevanje". Zgodbe o novih in novih "odkritjih" smo poslušali vsak drugi dan: en dan so "odkrili" sarin, en dan tabun, en dan VX, en dan antraks, en dan pesticide, en dan plinske maske, en dan piščančjo farmo, toda vse to so bili le lažni alarmi - sarin ni bil sarin, tabun ni bil tabun, VX ni bil VX, antraks je bil smodnik, pesticidi niso biokemično orožje, plinske maske pa, iskreno rečeno, tudi ne, kaj šele piščančja farma. Vsi "dokazi" so bušijem padli v prah. Ničesar niso našli. Nobenega orožja za množično uničevanje. Niti sledov. Niti enega samega SCUDa. Odkrili so le kopico trupel. Stare ruske tanke. In nafto.
Ameriška zagotovila, da obstaja na tisoče lokacij, na katerih Sadam razvija, kopiči in skriva orožje za množično uničevanje, da ima na tone in tone biokemičnega orožja, da ima mobilne laboratorije in da mu do atomske bombe manjka le nekaj dni, so bila čiste potegavščine - brutalne, obscene laži. To je farsa, boste rekli. Že, toda nobena farsa, ki jo režirajo bušiji, ni tako huda, da ne bi mogla biti še hujša. Ker o iraškem orožju za množično uničevanje ni bilo ne duha ne sluha, so bušiji najprej oznanili, da je Sadam orožje za množično uničevanje zelo dobro skril (heh, očitno tako dobro, da ga niti sam ne najde), menda celo na tri ladje, ki krožijo po Indijskem oceanu (laž), potem pa, da ga je skril tja, kamor se še niso prebili. Ko so se prebili tudi tja, kamor naj bi ga skril, pa so rekli, da ga je dal prepeljati v Sirijo. Si mislite, huh! Le zakaj bi ga uporabil proti napadalcem, če pa ga lahko deponira v inozemski sef! Rumsfeld je filozofsko zazehal: "Sam menim, da ne bomo nič odkrili. Odkrili bomo le ljudi, ki nam bodo povedali, kje naj iščemo." Aja? Mar niso "odkrili" in prijeli treh top Sadamovih znanstvenikov ter jih neodvisno in skrivaj zaslišali (hja, brez prisotnosti Sadamovih prisluškovalnih naprav)? In mar jim niso vsi trije povedali povedali iste zgodbe: Kakšno orožje za množično uničevanje? Nimamo ga! Vse biokemične in nuklearne programe smo ustavili po I. zalivski vojni! Šit. Rumsfeld je potem dodal, da bo iskanje iraškega orožja za množično uničevanje morda trajalo "nekaj let". Čudno. A ne obstaja na tisoče lokacij, na katerih Sadam razvija, kopiči in skriva orožje za množično uničevanje? Nič, samo vprašam.
Bušiji so z lovom za izgubljenim zakladom nadaljevali, specifično, v ogenj so poslali "Iraq Survey Group", kakih 1.000 agentov, ki zdaj po Iraku s spektroskopi in kromatografi - oh, in pod vodstvom prijatelja Condoleezze Rice (!) - histerično iščejo orožje za množično uničevanje, jasno, sami, brez sodelovanja inšpektorjev ZN. Hans Blix je te dni dal veliko intervjujev, v vseh pa je poudaril, da bodo ameriška solo "odkritja" iraškega orožja za množično uničevanje sumljiva in nekredibilna, s čimer je le prikimal teoretikom zarot, ki že ves čas razglašajo, da bodo bušiji v Iraku odkrili le tista orožja za množično uničevanje, ki jih bodo sami podtaknili... ee, inscenirali. Kar je opazil tudi Rumsfeld: "Nekatere dežele in nekateri tipi ljudi nam bodo povsem neupravičeno očitali, da smo orožje podtaknili." Glede na to, da iraškega orožja za množično uničevanje ni na spregled, imajo bušiji le dve možnosti: da ga podtaknejo ali pa da ga začnejo "iskati" v Siriji (hja, in v Libanonu, Iranu, Libiji, Severni Koreji in na Kubi, če bo treba). Za vsako ceno ga morajo najti, če pač hočejo legalizirati svojo vojno, dokazati, da je Irak kršil resolucije ZN, in začeti s pumpanjem nafte. Brez "odkritja" iraškega orožja za množično uničevanje ni ukinitve sankcij ZN - brez ukinitve sankcij pa ni nafte. Irak sankcij ni fasal zato, ker ni bil svoboden, ampak zato, ker se ni razorožil.