Vojašnica na koncu mesta

“Zaradi denarja in izkušenj,” po nekajsekundnem premišljevanju in omahovanju na vprašanje, zakaj se je za pol leta odločil obleči uniformo vojaka mirovnika, odgovori eden od pripadnikov Slovenske vojske na mirovni misiji v BiH. Mesec dni je za vojaka brez bonitet vreden 2600 evrov neto, za podčastnika in častnika več, do slabih 4000 evrov. Neuradno. Uradni viri v bazi pa pravijo, da so njihove plače "po zakonu tajne".

V Doboju, dobro uro vožnje južno od Bosanskega Broda, mesta, kjer se je po prepričanju mnogih aprila 1992 začela vojna v BiH, je od sredine januarja v vojaški bazi Dannevirke skupaj z okrog 300 portugalskimi vojaki pod pokroviteljstvom sil Sforja nameščenih 86 pripadnikov Slovenske vojske. Tja je ta doslej največji kontingent odšel 18. januarja letos po letu in pol priprav - bojnih, psiholoških, obveščevalnih - z nalogo zagotavljati varno okolje za odpravo posledic krvave vojne in razvoj gospodarstva. Večinoma so pripadniki 10. motoriziranega bataljona, nekdaj imenovanega bataljon za mednarodno sodelovanje, in imajo v povprečju takole na oko precej manj kot 25 let. Če jih vprašaš, kaj jih je tako fasciniralo, da so se za šest mesecev nastanili šest ur vožnje od doma - imidž 'mirovnikov', želja po hitrem napredovanju, dobra plača ali pač neznosna potreba prispevati svoj delež k ohranjanju krhkega miru -, najprej rečejo, naj o tem govorim z nadrejenimi, da oni pač ne smejo dajati izjav. Vsaj uradno ne. Šele po zagotovilu, da so šefi dali dovoljenje za kratek chit-chat, priznajo, da je glavni razlog finančne narave. Plača navadnega vojaka v službi v domovini se pač ne more primerjati s slabim tolarskim milijonom za mesec dela v mirovni misiji, stroški življenja v vojaški bazi pa so za sforjevca tako rekoč enaki ničli. Nekateri kot razlog za odhod v operacijo za podporo miru posebej poudarjajo pridobljene izkušnje, drugi omenjajo neurejene razmere in nesoglasja v domači vojski, nastala zaradi prehitre profesionalizacije, in neprave ljudi na vodilnih mestih. Po upokojitvi bomo govorili tudi o konkretnih imenih, pravijo.

Za betonsko ograjo

Zelencu v tistih krajih ni težko zgrešiti na robu mesta zgrajene vojaške baze in se kljub dobronamernim, a napačnim usmeritvam krajevnih prebivalcev znajti na napačnem kraju - pred lesenimi barikadami in poljskim vojakom z avtomatskim orožjem čez ramo. Sprva neprijeten položaj postane še malce neugodnejši ob ugotovitvi, da Poljak, po oznakah sodeč pripadnik sil Sforja, ni ravno vešč ne lokalnega ne prvega med svetovnimi jeziki. “Wait here,” je vse, kar po nekajminutnem posvetovanju s sovojakom spravi skupaj. Po polurnem postavanju na soncu, opazovanju mimoidočih krajevnih prebivalcev z okrog vratu visečimi plastificiranimi izkaznicami, ki očitno služijo identifikaciji, in po makadamski podlagi sem in tja korakajočih oboroženih poljskih vojakov končno pride do premika z mrtve točke. Da je to sedež bojne skupine, mi je razloženo, in da je baza, ki jo iščem, na robu mesta - skozi središče, čez most in potem nekaj minut po cesti med reko in betonsko ograjo.

Doboj, tik ob meji s Federacijo BiH, po Daytonu umeščen v Republiko srbsko, je bil pred vojno etnično mešano mesto, s 40 odstotki muslimanskega in 60 odstotki srbskega prebivalstva. Dobrih enajst let po izbruhu krvavih spopadov v njem skoraj v celoti živijo Srbi, Muslimani so se med vojno večinoma prisilno odselili, pobegnili, postali žrtve etničnega čiščenja ali pa so jim Srbi vrnitev na domove preprečili.

Bazo Dannevirke z ene strani obkroža betonski zid, z druge minsko polje, ostanek vojne in zahrbtna grožnja predvsem krajevnemu prebivalstvu. Največ nesreč, poškodb in smrti zaradi eksplozij še neodkritih protipehotnih in drugih min, ki sta jih zlasti na mejah med entitetama oziroma med zdajšnjo Republiko srbsko in Federacijo BiH postavljali obe strani, ne doživijo vojaki, ampak krajevno prebivalstvo. Med delavci na polju in predvsem med otroki, ki jih neustavljiva potreba odkriti, kaj vendar je in kako deluje tisto, kar je domov tako ponosno privlekel njihov hrabri oče, stane kakšne okončine. Ali življenja.

Ni pogosto, da vojak v bazi sreča zunanjega obiskovalca. Razen seveda katerega od vrhovnih vojaških in političnih šefov, ki od časa do časa preverijo, ali se njihovi podrejeni v nekdanji bratski republiki lepo obnašajo in ali zgledno opravljajo vse tisto, kar jim je bilo naloženo v opisu delovnih nalog. Družinski, prijateljski in kakršnikoli drugi obiski vojakov so namreč prepovedani. Za laika nerazumljivo vojaško pravilo, po trditvah slovenskih vojaških šefov v bazi pa predvsem ukrep zoper morebitne neljube dogodke. Ni hujšega, kot če ti med opravljanjem nalog v mirovni misiji na primer ugrabijo družino, pravijo. Drugače je z obiski vojakov doma. V šestih mesecih, kolikor traja mandat enega kontingenta, imajo z nekaterimi omejitvami - prvi in zadnji mesec mirovne misije prostih dni ni mogoče izrabiti - skupno na razpolago dva tedna dopusta. Večinoma ga izkoristijo - Slovenija pač le ni tako daleč kot denimo Makedonija ali Ciper.

Ko se železna vrata, edini vhod v vojaško naselje na robu mesta, za tabo zaprejo, pustiš avto na makadamskem parkirišču z napisom "for guests", petdeset metrov stran od dveh vzorno, vzporedno parkiranih valukov. Potem čakaš na spremstvo. Zanimivo, nobenih kičastih, do milimetra natančno pokošenih zelenic, niti skladno tekajočih in vojaških viž pojočih hrabrih junakov v uniformah - hollywoodske vojaške stvaritve pač pustijo vpliv -, samo makadam, večinoma neometane podolgovate vojaške stavbe, sem ter tja kakšno vojaško vozilo in postava z baretko. Kot kakšna na hitro zgrajena, še zdaleč ne dokončana industrijska cona. Dobiš smešen občutek, da je za zidovi precej dolgčas.

Druga zgodba z drugim učinkom je napol pod zemljo, napol nad njo zgrajen “štab” z ne ravno širokimi hodniki, s sterilnimi belimi stenami in skrčenimi prostori. Hladen, s sredi dneva precej praznimi hodniki in precej bolj vojaški od drugih stavb vojaškega naselja. Porisani zemljevidi, obešeni po stenah v enem od osrednjih prostorov, kažejo, kje so postavljene mine, ki jih deminerji počasi odstranjujejo, in “cono odgovornosti čete” - območje, ki ga nadzorujejo in na njem naloge opravljajo slovenski sforjevci. Razpreda se čez tri občine, dve v Federaciji BiH (Lukavac in Gračanica), eno v Republiki srbski (Petrovo). Slovenski vojaki v njih vsak dan, razdeljeni v skupine s po dvema voziloma in z najmanj štirimi vojaki patruljirajo, nadzorujejo skladišča, varujejo nekatere objekte, razdeljujejo humanitarno pomoč in zagotavljajo enoto za hitro posredovanje, razloži poveljnik slovenske čete v Doboju stotnik Boštjan Baš. Posamezna patrulja traja od štiri do osem ur, lahko še več, patruljirajo pa tudi ponoči. Laiku se ne sliši posebno nevarno. Nobenega vselej prisotnega adrenalina, za vrat dihajoče nevarnosti skorajšnjega spopada tudi po sedmih letih ne v idiličnem sožitju živečih entitet, pripravljenosti na takojšnje posredovanje? “Ne čutimo nobene ogroženosti in do danes nismo imeli niti enega incidenta s krajevnim prebivalstvom s katerekoli strani - ne s strani prebivalstva Republike srbske ne s strani prebivalstva Federacije BiH. Edina nevarnost, ki nam preti, so prometne nesreče, minska polja in nespoštovanje predpisov vojakov, se pravi neizvajanje vseh ukrepov, ki bi jih morali izvajati, da se nesreča ali poškodba ne zgodi,” pravi vodja slovenskega kontingenta v Doboju major Josip Bostič. Ne ukvarjajo se niti s preganjanjem organiziranega kriminala. “Naši vojaki niso usposobljeni za boj proti organiziranemu kriminalu, za to obstajajo posebne enote.” Krajevna, evropska policija. Vse, kar v zvezi s tem počnejo, je pošiljanje dobljenih informacij o tem kriminalu - večinoma naj bi šlo za tihotapstvo - bojni skupini.

Slobodanka Ristić je Dobojčanka. V bazi Dannevirk že leto in četrt enajst ur na dan dela v enem od dveh barov. “Slovenski vojaki so v redu in z njimi se dobro razumem,” pravi. Ob vprašanju, ali spi v bazi ali doma v Doboju, se zgrozi. “Bog ne daj, seveda doma!”

Med približno 400 prebivalci baze je ena redkih pripadnic nežnejšega spola. V slovenski četi v Doboju zdaj namreč ni nobene ženske, Portugalci jih imajo v tem kontingentu pet, v prejšnjem jih je bilo celo 40. Slovenski vojaki so ob prihodu v Doboj s prejšnjo portugalsko odpravo skupaj preživeli štirinajst dni in “bile so zelo zanimive situacije”, se nasmiha Bostič, “tudi pogovori so bili drugačni”. Bilo bi nenavadno, če ne bi bilo tako. “Jaz, odkrito povedano, pogrešam kakšno žensko. Bil sem prvi, ki je na dolžnost vojaka v 10. bataljon pripeljal žensko, in moram reči, da mi ni bilo nikoli žal. Nekatere stvari so se potem izrodile, ampak to nima nobene zveze s tem, ali je ženska v vojski, ali ima v vojski svoje mesto. Ima ga in ob spoštovanju vseh pravic in dolžnosti, pravil in predpisov mislim, da bi bilo na splošno mnenje tudi pri vseh drugih pozitivno,” razmišlja. A s tem se marsikdo z vojaških vrhov doma ne strinja in celo v “feminizirani” portugalski vojaški odpravi je vojakinje najti večinoma v poveljstvu in logistiki, v bojnih enotah jih ni. Emancipacija žensk v vojaškem okolju pač še ni dosegla tiste v civilnem.

Še tri mesece

Vojaška kantina v eni od podolgovatih stavb je sredi dneva le napol polna. Portugalske baretke sedijo skupaj, slovenske skupaj, a nobena skupina ni zapletena v posebno živahen pogovor. Na igrišču za odbojko ni nikogar, prazna je tudi soba z mizo za biljard in igralnimi avtomati, čeprav je navadno proti večeru vrsta čakajočih za zeleno mizo s keramičnimi kroglami baje kar dolga. Podobno prazno in mirno je v bivalnem objektu, pred zaprtimi vrati sob s po dvema do tremi posteljami so zgledno zloženi čevlji, superge, copati. Poveljnik se pohvali, da so prostore vojaki pobelili in uredili sami.

Časopisje v bazo prihaja s šestdnevno zamudo, elektronska povezava z zunanjim svetom je slaba. V svetovni splet imajo za zdaj prek modema priključenih le šest do osem številk. Smešno, mar ne slovi vojaška organizacija kot pobudnik in sploh alfa in omega precejšnjega dela tehnoloških inovacij, kot hipertehnološki stroj, v tem pogledu vedno kar nekaj korakov pred civilno družbo? Nekdo namigne na mačehovski odnos matične vojaške oblasti do “izseljencev” v BiH. Da kar se tiče zagotavljanja finančnih sredstev za izboljšanje internetnih povezav, ni pretiranega posluha. A kmalu naj bi baza postala bolj elektronska, dodatne linije naj bi jim zagotovilo eno od lokalnih podjetij. Ali se bo to zgodilo še pred prihodom drugega kontingenta, pa je seveda spet odvisno od denarja. Hm, doma se obeta varčevanje, tudi za vojsko.

Do konca mandata prvemu kontingentu slovenskih vojakov v Doboju ostajajo slabi trije meseci, potem jih bo nadomestilo novih 90 vojakov. Nič torej še ne kaže, da bi bilo mednarodnega nadzorovanja trenutno spečega, a še vedno prisotnega duha medetničnega konflikta kmalu konec.

Na vprašanje o razvoju dogodkov, če bi mirovne sile odšle, Bostič noče odgovoriti, saj je že prej povedal, da na politična vprašanja ne bo odgovarjal. Odločitev o odpoklicu sil je stvar politike, pravi, na vprašanje o razvoju dogodkov pa po njegovem lahko odgovorijo le krajevni prebivalci. A tudi ti ne znajo povedati, ali bi se ob odhodu 'mirovnikov' kaj zgodilo in kaj bi se zgodilo s še vedno vročo krvjo pripadnikov obeh entitet. Ali pa nočejo povedati. “Niko ne zna,” skomignejo z rameni, a so prepričani, da sedanja ureditev ne more trajati večno. n

OKVIR

Bosna in Hercegovina ni v Natu, je pa Nato v njej. Približno deset tisoč Natovih vojakov (število je odvisno od števila mednarodnih posrednikov na Kosovu, od konca vojne do danes se je že nekajkrat povečalo in zmanjšalo) se sprehaja po Sarajevu in drugih bosanskih mestih skupaj z vojaki držav, ki še niso članice te zveze. Kompromis skupne navzočnosti in delovanja vojakov, ki jih je v Bosno poslal Nato, in tistih, ki so v pristojnosti OZN, so poimenovali s kratico Sfor. Gre za kratico iz besedne zveze Stabilization Forces, stabilizacijske sile. Prej so se te enote imenovale Ifor - Interventional Forces, sile za posredovanje. So neposredne naslednice sil OZN, ki so po Bosni patruljirale med vojno in smo jih poznali pod imenom Unprofor - United Nations Protection Forces, zaščitne sile OZN. Še nekaj bistvenih razlik med današnjimi in medvojnimi mirovnimi posredniki je pri videzu in izvoru poveljniškega kadra. Med vojno jim je prebivalstvo nadelo vzdevek Smrkci, saj so zaradi okroglih modrih čelad in baretk ter gibanja v skupinah spominjali na pritlikave modre junake iz znane risanke. Tedaj so bili pod neposrednim poveljstvom svojih vlad in glavnega štaba Združenih narodov v New Yorku. Od leta 1996 pa navzočnost tujih vojakov na ozemlju BiH ureja daytonski sporazum. Ker se je Nato temeljito vključil že v zadnjo fazo vojne, se je zgodilo, da so se tako rekoč vse čete, tudi ruske, znašle pod njegovim poveljstvom, OZN, Evropska unija, Amerika, Rusija in bosanska lokalna oblast pa so dobile posvetovalno vlogo. Tako je v Bosno legalno prišlo več tisoč Natovih vojakov, čeprav je država še zelo daleč od uradnega članstva v Severnoatlantskem zavezništvu. Nato je v njej že osem let, od ustavitve spopadov. V bližini Sarajeva je nedaleč od mednarodnega letališča na veliki poljani zraven naselja Butmir zrasla istoimenska Natova vojaška baza, ki je videti kot manjše mestece. Neuradno naj bi bila največja te vrste v jugovzhodni Evropi. Idejni projekt za ta vojaški tabor je nastal leta 1997. Prvi objekti so bili postavljeni in naseljeni leta 1998, nato se je baza širila. Gradnja objektov je bila končana leta 2000. Vanje so se preselile enote Sforja iz skoraj vseh manjših okoliških vojaških baz. Za ureditev te baze so porabili okoli 44 milijonov evrov, torej Natova vojska v svoje bivanje v BiH zares vlaga ogromna sredstva. Vojaški in častniški kader kroži, osebje se menja vsakih nekaj mesecev ali vsako leto. Zdaj je tam 2198 vojakov, če ne štejemo pripadnikov tujih civilnih struktur ter prebivalcev Sarajeva in okolice, ki so tam zaposleni kot prevajalci, tajniki, vodniki, šoferji, čistilci, frizerji in kuharji. V bazi Butmir so nameščeni vojaki iz 27 držav - Belgije, Kanade, Češke, Danske, Francije, Nemčije, Grčije, Madžarske, Italije, Nizozemske, Norveške, Poljske, Portugalske, Španije, Turčije, Velike Britanije, ZDA, Albanije, Argentine, Avstrije, Bolgarije, Irske, Finske, Romunije, Slovenije, Švedske in Švice. Enote iz Rusije in Ukrajine imajo ločene manjše baze, vendar se vse pogosteje družijo z Natovimi enotami.

Za Nato je mogoče reči, da je v BiH naredil prav toliko dobrega kot slabega, zasluži prav toliko pohval kot graje. Njegove naloge so: lov na vojne zločince; obnova mostov in avtocest, ki so bili uničeni med vojno, z denarnimi in materialnimi sredstvi, pa tudi s svojim inženirstvom; pomoč pri deminiranju oziroma čiščenju minskih polj; pomoč številnim beguncem pri vračanju in popravilo njihovih domov, ki so bili uničeni med vojno; sodelovanje z različnimi krajevnimi podjetji pri odstranjevanju smeti; spodbujanje procesa združevanja vojsk obeh entitet pod skupnim poveljstvom zaradi vključitve BiH z enotno vojsko v Natovo mednarodno Partnerstvo za mir; zagotovitev nadzora državnih meja s Srbijo in Hrvaško skupaj z domačo policijo.

Med neljubimi posledicami navzočnosti tujih vojakov v BiH je najočitnejša občasna zloraba diplomatske imunitete. Od konca vojne do danes je bilo kar nekaj civilnih žrtev Sforjevih vozil, pa za to ni odgovarjal nihče, v zvezi s tem ni bilo nobenega procesa. Še več je hudo poškodovanih civilistov, ki so bili udeleženi v nezgodah z vojaškimi avtomobili ali transporterji. Nekateri med njimi so ostali invalidi. Podobno je s poškodovanjem tujih vozil in objektov.